Razgledi - Borut Peršolja: ... pokategorizacijska leta vodnikov PZS

Sprva so kategorije veljale le za tekoče leto, če je bil vodnik PZS registriran in je imel plačano članarino PZS. Registracijo posameznega vodnika so izvajale “matične” komisije, pri katerih je vodnik PZS opravil vodniški izpit. PZS je vse registrirane vodnike PZS zavarovala za odgovornost, ki izhaja iz dejavnosti planinskih društev oz. PZS na področju vodništva. Vodniki PZS so bili zavarovani za primer škode, ki bi jo na podlagi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov uveljavljale tretje osebe (vodeni) zaradi nepredvidenega dogodka.

Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (v nadaljevanju: Pravila) so določila, da morajo vsi vodniki PZS, ki želijo imeti potrjeno kategorijo za tekoče leto, poslati do 28. februarja poročilo o delu v preteklem letu Kategorizacijskemu odboru. Za registracijo je bila potrebna minimalna dejavnost, ki se je izrazila z aktivno udeležbo na vsaj petih akcijah (vodenje, strokovna in vzgojna predavanja, tečaji in podobno) in udeležbo (najmanj enkrat na tri leta) na obnavljalnem oz. izpopolnjevalnem seminarju ali tečaju.

Devetdeset kilometrov raztopljene pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja) 

Prva seja Kategorizacijskega odbora, najvišjega strokovnega telesa na področju delovanja vodnikov PZS, je bila šele skoraj leto po sprejetju Pravil o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (v nadaljevanju: Pravila), 19. 1. 1993. Predsednik Odbora je postal Bojan Pollak, ostali člani so bili Marinka Koželj – Stepic (OPLV KVIZ), Klemen Medja (MK PZS), Tone Golnar (FŠ) in Marko Štremfelj (ZGVS). Naloga Odbora je bila potrjevanje kategorij, obravnava spornih, nejasnih in izjemnih primerov, vodenje evidence kategoriziranih vodnikov PZS … Na prvem sestanku je bilo ocenjeno, da bo kategoriziranih vodnikov PZS okrog 1000.

Prvi zbirni podatki o kategoriziranih vodnikih PZS so bili objavljeni leta 1995: kategoriziranih je bilo 1223 vodnic in vodnikov PZS in 123 pripravnikov, skupaj 1346. Od 1223 vodnikov je bilo 58 GV (4,7 %), 535 MPV (43,7 %) in 630 PLV (51,5 %). Leta 1995 je bilo registriranih 993 vodnikov (81,9 % vseh kategoriziranih vodnikov PZS).

Preglednica 1: Skupno število podeljenih kategorij po vodnikih.  
 * GV  

* * *

Leta 1994 so bili pripravljeni in sprejeti dokumenti:
– seznam kategorij, ki jih lahko pridobijo planinski kadri,
- osnutek osnovnega vzgojno izobraževalnega programa vodnik PZS (predmetnik, učni načrt) za kategorije A, B, D in G.

Začelo se je zbiranje gradiva za Vodniški učbenik (ta je izšel šele dvanajst let kasneje, leta 2006), pripravljen je bil osnutek izkaznice vodnika PZS, KVIZ PZS se je vključila v prizadevanja za mednarodno verifikacijo vodnikov PZS v okviru UIAA. Izveden je bil usklajevalni seminar inštruktorjev planinske vzgoje v Tamarju (30. 9.–1. 10. 1994).

Konec leta 1994 so šla Pravila na predlog Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS) v ponovno obravnavo, saj so predlagli izstop iz sistema kategorizacije. Po njihovem mnenju je bila sprejeta kategorizacija neskladna s standardi UIAA (iz leta 1993). Bistvo njihovih pripomb je bilo, da »je kategorij preveč in da jih pridobivajo na pol sposobni in na pol usposobljeni polvodniki« (iz pisma Janeza Duhovnik, 16. 7. 1997). Takrat se je pojavila argumentacija, ki se je navezovala na kategorizacijo voznikov in je še danes nazorno prisotna v (sicer redkih) kritikah prostovoljnega vodništva.

Knjižica Predpisi o gorskih vodnikih. 

»Standard UIAA je takrat (in še danes, opomba BP) predvideval štiri osnovne kategorije vodnikov in inštruktorjev:
– vodnik za gorske poti (mountain walking leader),
- inštruktor skalnega plezanja (rock climbing instructor),
– vodnik po visokogorju (high alpine leader),
- vodnik turnega smučanja (mountain ski touring leader).

Kategorije UIAA so določene glede v naprej predvidljive okoliščine, medtem ko kategorizacija PZS temelji na težavnosti ture, ki je v naprej ni mogoče vedno ugotoviti.

PZS uvaja kategorije, ki bi bile na primer predvidene v kategorizaciji šoferjev, usposobljenih za vožnjo osebnih avtomobilov in bi na primer A kategorija veljala za redek promet, kategorija B za gost promet, kategorija C za promet v dežju in morda še v megli. Popolnoma jasno je, da bi bili taki šoferji na pol usposobljeni, imeli pa bi potrdilo, da so opravili izpit za šoferja osebnega avtomobila (v redkem prometu). Slabo je, da se taki šoferji navadno predstavljajo za šoferje osebnega avtomobila (v redkem prometu), pri čemer tisto v oklepaju izpustijo. Še slabše je, da tudi tisti, ki bi bili sicer sposobni opraviti vse izpite za šoferja osebnega avtomobila tega ne opravijo, ker jim ni treba.

V UIAA so se pri definiciji kategorij in pri celotnem tekstu standarda UIAA (v angleščini) dosledno izognili besedi guide/vodnik, da ne bi prihajalo do nesporazumov med nazivi za prostovoljne vodnike in nazivi za poklicne gorske vodnike. PZS pa uporablja kot prevod vodnik PZS: guide AAS, brez nujnega pojasnila, da gre za prostovoljne vodnike, ki za svoje delo ne morejo prejemati plačila.«

PZS je na to (med drugim) odgovarjala, da je na organiziranih izletih, ki jih vodijo strokovno usposobljeni vodniki PZS, zelo malo gorskih nesreč. Zato “zavračamo vse očitke o preveč birokratskih postopkih pri pridobivanju različnih kategorij in registraciji vodnikov PZS. Le red, doslednost in pedantnost na tem področju, ter zaupanje v strokovne kadre, brez želenih bližnjic so lahko jamstvo, da bo tudi v prihodnje tako.”

* * *

Leta 1996 so bili sprejeti:
- enoten Predmetnik za izobraževanje vodnikov PZS (A, B, D),
- enoten Učni načrt Vodnik PZS (A, B, D) in
- Preglednica število udeležencev na vodenih turah.

Abecedni seznam vseh kategoriziranih vodnikov je bil prvič objavljen v Obvestilih PZS 4 (aprila 1996). Z objavo je bilo končano prehodno kategorizacijsko obdobje. Če vzamemo za merilo, da vodnik PZS s kategorijami A + B + D ustreza UIAA standardu “vodnik za gorske poti”, potem ugotovimo, da je od 1.223 vodnikov PZS bilo takšnih le 133 vodnikov PZS (10,87 % vseh). Ob tem zavedanju je bila sprejeta odločitev, da “ne bomo več izobraževali za neznanega naročnika ali zaradi dobrih organizatorjev, ampak le tam, kjer je to potrebno in za taka znanja, ki bodo dvignila strokovnost, kakovost in ugled vodnika PZS.” Vzpostavljena je bila enotna evidenca in določeno, da mora vsak vodnik PZS vsaka tri leta obnoviti temeljno znanje.

Izkaznica vodnik Planinske zveze Slovenije. 

Stare vodniške izkaznice so bile zamenjane z novimi. Ob zamenjavi je bilo dogovorjeno, da bodo nove številke vodniških izkaznic podeljene izmenjaje (upoštevajoč zgodovinsko dejstvo, da je bil prvi tečaj za mladinske planinske vodnike že leta 1957): številka ena je pripadla najstarejšemu aktivnemu mladinskemu planinskemu vodniku, številka dve pa planinskemu vodniku.
Zato smo imeli mladinski planinski vodniki sprva vsi lihe številke. (Moja vodniška številka je tako 261.)

Preglednica 2: Prvih deset aktivnih mladinskih planinskih vodnikov z najdaljšim stažem (leta 1996). (Označeni z zvezdico so bili registrirani tudi še dvajset let kasneje, leta 2016.)

Komisija za vzgojo in izobraževanje je na svoji 7. seji (13. 3. 1996) soglasno sprejela dokončno obliko in vsebino nove enotne značke vodnika PZS. Značko je opisal takratni 5. člen Pravilnika: “Značka VPZS je ovalne oblike, premera 5,5 cm x 4 cm, rahlo izbočena navzven, srebrno kovinske barve. V sredini je znak PZS modre barve, nad znakom ob zgornjem robu je izpisano Vodnik PZS v rdeči barvi, ob spodnjem robu je isto besedilo izpisano tudi v angleščini: Guide AAS. Vsaka značka je oštevilčena na hrbtni strani, na sprednji strani pod znakom PZS je gravirano ime in priimek VPZS.”

Strošek izdelave 2000 značk je bil ocenjen na 1.500.000 SIT (6260 €), zato je bila sprva predvidena tudi soudeležba vodnikov PZS. Značke je izdelalo podjetje Heledi’s iz Celja, izdelava je bila tehnološko razmeroma zahtevna. Po mnenju odločevalcev so “značke izredno lepe, zato pričakujemo, da bodo med vodniki PZS zelo dobro sprejete. Znak PZS na njej in gravirano ime in priimek vsakega vodnika bosta utrjevala pripadnost Planinski zvezi Slovenije.”

Reka cestoljubcev je neomikano siva tudi z višine koraka. (Fotografija: Borut Peršolja)

* * *

Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb – oblikovan seznam nujne tehnične in druge opreme za različne akcije v Bavšici. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih, z odprtjem Planinskega učnega središča Bavšica leta 1999, je bilo dogajanje zaokroženo v nov mejnik kakovostnega gorniškega usposabljanja.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov

Brez opreme, a z oprimki. (Fotografija: Borut Peršolja) 

Osebna zimska oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 10 lopat
• 25 lavinskih žoln
• 10 lavinskih sond

Tehnična oprema zimskih tečajev:
• 5 cepinov
• 5 nastavljivih derez dvanajsterk
• 5 srenačev
• 10 lednih klinov

Skupna ostala oprema:
• video kamera
• televizija
• video rekorder
• diaprojektor
• grafoskop

* * *

Leta 1997 je bilo največ napora, usklajevanj in dogovarjanj vloženih v pripravo Pravilnika o izobraževanju (PDF), kategorizaciji in registraciji vodnikov Planinske zveze Slovenije (Pravilnik) (PDF 704 KB), ki ga je upravni odbor PZS sprejel na 16. seji v Kamniški Bistrici (7. 11. 1997). Predlog je bil večkrat predhodno obravnavan na sejah Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS, Odbora za vzgojo in izobraževanje MK PZS, Odbora za planinske vodnike KVIZ PZS, Kategorizacijskega odbora KVIZ PZS in posebne delovne skupine OVIZ MK PZS in OPLV KVIZ PZS. Načelnik KVIZ PZS Rudolf Skobe je v dopisu upravnemu odboru PZS zapisal, da je v pravilniku »tako rekoč vsaka beseda posebej skrbno izbrana«.

Pravilnik je izhajal iz obstoječih Pravil, na novo je zaradi potrditve članstva uredil:
- enotni predmetnik in učni načrt,
- pošiljanje poročil o delu vodnika PZS preko matičnega planinskega društva,
– letno registracijo vodnikov PZS in licence, ki so veljala tri leta,
- razrešil je nekatere nejasnosti glede pristojnosti posameznih odborov in
- uskladil terminološke in sistemske nedoslednosti.

Pravilnik je omogočil nadaljnje prilagajanje prostovoljnega vodništva standardom UIAA in nadaljevanje procesa zlitja različnih vodnikov (MPV in PLV) v enovitega vodnika PZS. Z novim Pravilnikom je bila uvedena skupna evidenca in enotna izkaznica ter značka vodnika PZS (značka je bila v času sprejemanja sicer že v izdelavi).

Za projekt združevanja vodništva v enotno komisijo in za približevanje standardom UIAA so bile imenovane delovne skupine (o tem več v prihodnjem prispevku). Ob sodelovanju vodnikov PZS in planinskih društev je bila v pripravi celostna podoba vodnika PZS s ciljem poenotiti kroj posameznih delov oblačil in opreme. Začelo se je z usklajenim načrtovanjem in delovanjem na področju izobraževanja ter sinergijskim izkoristkom kadrovskih in strokovnih potencialov, pa tudi poenotenjem organizacijskih meril in postopkov.

Tako v prejšnja Pravila kot v Pravilnik je bilo vloženega veliko truda in znanja, jasen je bil končni cilj in postavljena vizija razvoja prostovoljnega vodništva, zato velja zahvala za delo vsem snovalcem, ki so na tem področju opravili zares pomembno delo.