Silvo Baznik: Lepi dnevi kar kličejo po eni najlepših turnih smuk s
stičišča treh dolin, Vrat, Zadnjice in Krnice.
Ob osmi uri zjutraj smo na izhodišču današnje turnosmučarske ture. Podali smo se v dolino Vrat in na velikem parkirišču pred Aljaževim domom parkiramo in se pripravimo na turo. Le en avtomobil je poleg našega, kar pomeni, da ne bo pretirane gneče v gorah. Prav tako je bil samo en avto pri izhodišču ture Za Cmirom, a pobočje med Cmirom in Vrbanovimi špicami ima bore malo snega, le višje v dolini, ki ni vidna s ceste, ga je dovolj za smuko. Kakorkoli, gremo na Križ.
Nahrbtnike smo obtežili s smučmi in s smučarskimi čevlji na nogah stopamo preko ravnice pri Šlajmerjevem domu na pot skozi gozd. Snega seveda ni od nikoder in ko pridemo iz gozda, smo se že pošteno ogreli in oblačila smo prilagodili trenutni situaciji. Stopamo po kamniti poti v grapi, ki bi ob normalni zimi morala biti polna snega. Pred seboj vidimo Dolkovo glavo, za katero se skrivata Dolkovi špici. Vzpenjamo se proti skalnatem skoku in pred njim stopimo po markirni poti desno v gozd in se v serpentinah povzpnemo visoko pod strmo pobočje Dolkovih špic, kjer pot zavije levo. Še malce navkreber in teren se prevesi, rahlo spusti in tedaj v smeri Stenarja zagledamo prvi sneg. Do tu smo hodili dobro uro in smo na prečki nad skokom. Na naši desni je previsna pečina, preko katere pada manjši slap. Naši predhodniki so naredili lepe stopinje na strmem pobočju, ki jih z veseljem koristimo, ko se vzpenjamo po strmi in ozki zasneženi grapi na širša zasnežena pobočja. Čas je za uporabo smuči. Razbremenimo težo na naših ramenih in smuči romajo na noge in prečimo pobočja med ruševjem ter se povzpnemo na iztek doline, ki se spušča izpod Stenarskih vratc. Naredimo daljši odmor na soncu in travah in skalah brez snega.
Tišino prekinejo vriskajoči glasovi smučarjev in trojica prismuča do nas. Bili so zgodnji in prvi. Zjutraj so šli na pot v soju svetilk in ob deseti uri smučali z vrha in po senčni dolini pod Stenarjem po trdem in mestoma poledenelem snegu. Naš namen pa je smučanje v siju sončnih žarkov in temu smo prilagodili tudi naš čas ture. Ponovno stopimo na smuči in se vzpenjamo sprva po sončnem pobočju, nato stopimo v senco, kjer gredo na ene smuči srenači, dvoje smuči na nahrbtnike in dereze na noge in gremo dalje. Povzpnemo se po dolini in ko se svet odpre, zavijemo desno, prestopimo iz sence na sonce in se za nekaj minut ustavimo. Na nebu se pojavijo prvi oblaki, ki popestrijo modrino neba. Dereze gredo v nahrbtnike, smuči na noge in nadaljujemo po prostrani lepo zasneženi in položni dolini pod Križem, se povzpnemo na Rob Kriške stene, obrnemo levo in gremo navkreber na Bovška vratca na višino 2375 m, od koder so prelepi razgledi. Pod nami je Pogačnikov dom na Kriških podih.
Do našega cilja je le še petintrideset višinskih metrov in zato se odpravimo dalje in končamo turo s smučmi na nogah tik pod vrhom Križa. Na vrh se povzpneva z Matejem, medtem ko Rado skrbno beleži najin vzpon s fotoaparatom. Sva na najvišji točki današnje ture, na višini 2410 m. Z vrha se spustiva do prijatelja in skupaj uživamo v dobrotah iz nahrbtnika in se predajamo sončnim žarkom ob rahlem vetrčku. Občudujemo Stenar in za njim Triglav z njegovo severno steno, vrstijo se Bovški Gamsovec, Vrh nad Kamnom, Pihavec, za njimi Veliko Špičje, Zadnjiški Ozebnik in mnogi drugi vrhovi. Nad Kriškimi podi je visoki Razor, za njim Prisojnik. Proti vzhodu se vrstijo vrhovi Gubno, Dovški Gamsovec, Zgornja Dolkova špica, za katero je drugi najvišji vrh Julijcev, Škrlatica. Nikamor se nam ne mudi, a čas neusmiljeno teče in po daljšem odmoru se odpravimo z vrha.
Smučamo po odličnem snegu po širokem grebenu Kriške stene, se strmo spustimo v dolino pod Križem v smeri Stenarja. Lepi in dolgi smučarski zavoji pusčajo sledi na odjenjanem snegu. Sonce je visoko nad Stenarskimi vratci in njegovi sončni žarki so omehčali trdi sneg prej senčne doline. Smučanje po strmi dolini je en sam užitek. Le spodnji del doline ima ojužen sneg po katerem prismučamo do jutranjega počivališča. Tudi tokrat, a le za krajši čas, se ustavimo in potešimo suha grla, ko za nami prismuča smučar. Le od kod se je vzel, se sprašujemo, saj ga na celotni smučarski poti nismo videli. Odbrzi v dolino, mi pa se počasi odpravimo za njim. Sedaj smučamo po južnem snegu, se spuščamo med ruševjem, dosežemo strmo grapo, ki jo z nekaj odrsavanja presmučamo in že smo na zadnjem zasneženem delu, kjer še enkrat srečamo predhodnika. Snamemo smuči, jih pritrdimo na nahrbtnike in njihova teža roma na naša ramena, ko odpustimo vezi na čevljih. Palice v roke in gremo peš v dolino Vrat po jutranji poti.
Po slabih sedmih urah smo ponovno pri avtomobilu. Smučarska oprema roma v prtljažnik, mi na sedeže avtomobila in po dolini pripeljemo v Mojstrano, kjer ustavimo v piceriji V Kotu na klepetu, pici in pijači...