Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mlade gore, stare izkušnje

Razgledi - Borut Peršolja: ... Z otrokom v gore – kdaj, kam, kako …?


Prispevek je bil prvič v razširjeni obliki objavljen na blogu pred dvema letoma v članku z naslovom Zgodba je mati gora. Zgodba je bila napisana za Mohorjev koledar 2016.

(Fotografija: Borut Peršolja)

Z mojim dovoljenjem so članek reciklirali na Cicibanu 
pod uredniškim peresom Slavice Remškar. 

* * *

Z otrokom v gore – kdaj, kam, kako …?

Začnimo z vprašanjem, ki si ga je že pred leti zastavil zdravnik pediater in gorski reševalec France Malešič: Ali smemo vzeti s seboj v gore tudi otroke? In takoj zatem: Kdo bo šel s kom: mi z otroki ali otroci z nami? Odgovor je jedrnat:

Na izlet/pohod/turo bodo šli otroci, mi pa z njimi. In vse bomo naredili za to, da se bomo imeli lepo in se bomo vsi skupaj varno vrnili domov. Gore so nedvomno pokrajina mladosti – razgibanih sten, premočenih grap, širokih razgledov in z vetrom prebičanih obrazov. Že od nekdaj so navdih in vir ustvarjalnosti, tudi strašljive skrivnostnosti, ki jo razkriva ljudsko izročilo (žal pa tudi stolpci črne kronike). Gore so danes največja učilnica za življenje in najbolj razgibana telovadnica.

- Gore so čudovite, ker
… terjajo od vsakogar lasten napor in lastno znanje.
- Gore so uporabne, ker
… nas ob hoji učijo reševanja vzponskih in spustnih problemov.
- Gore so drzne, ker
… nam izrisujejo (dovoljene) meje, ki jih spoznavamo tudi v sebi.
- Gore so darežljive, ker
… odrekanje in ponos nesebično nosijo v istem nahrbtniku.
- Gore so tovariške, ker
… kolono hodečih oblikuje izkušnja sožitja različnih.

A po drugi strani so gore tudi nevarne. Smrtno nevarne.

Lepota gora je v življenju

Nikogar ne poznam, ki bi šel v gore umret. Poznam pa jih veliko, ki tam iščemo dober oprimek, zgovorno tišino, širne razglede in prijazno besedo (ne nujno v tem vrstnem redu). Gore so del divje in v vseh pogledih odprte narave. Narave, ki je ne poznamo, čeprav nam jo – kakšen napuh! – v celoti razloži že gimnazija. Zato so gore šola življenja. Brez smrti pa življenja ni. Vse, ki se niso vrnili z gora, zelo pogrešam. Pogrešam do te mere, da vem, da so moje gorniške poti, tudi njihove poti. Nosim jih s seboj, a nahrbtnik ni zato nič težji.

Kako živeti z gorami?

V največji možni meri sledimo vodilu, ki ga je na vrhu Triglava opisal Ivan Dežman leta 1809: “Moje največje veselje je na gorah!”. Gorniška pismenost zato vsebuje dvojno spodobnost: umeščanje knjig v skupinsko knjižnico in umeščanje samega sebe v posamezno knjigo.

Gibanje vsebuje občutek svobode. Gibanje nas bolj kot karkoli drugega iztrga iz objema gravitacijske sile in zemeljskega površja. Otroci in mladostniki morajo zato pridobiti uporabno gorniško znanje, veščine in izkušnje, ki jim omogočajo:

- varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah,
- celovito doživljanje in soustvarjanje gorništva,
- kakovosten in postopen osebni gorniški razvoj ter
- zavedanje o pomenu prostovoljnega delovanja in
- odgovornost do ljudi ter narave.

Kako jim je pri tem v pomoč njihova dolinska bit in njihovo stvarno telo?

Volja in razmišljanje

V predšolski starosti je volja bistveni princip v otrokovem razvoju. Gre za sposobnost udejstvovanja, živahnosti in vitalnosti. Z voljo se otrok brezpogojno poveže s svetom. To sposobnost povezovanja imenujemo simpatija. Vodili za izvajanje gorništva sta zato igra in motivacija za raziskovalno gibanje.

Za drugo sedemletno obdobje velja, da je otrok v vmesni fazi med voljo in razmišljanjem. To obdobje najbolj zaznamuje čustvovanje, ki neprestano niha med simpatijo in antipatijo. Vodilo za izvajanje gorništva je druženje v naravi s tistimi, ki jih ima otrok/mladostnik rad.

Otrok/mladostnik raje pleza kot hodi, nevarnosti se ne zaveda in bi rad počel čisto druge stvari, kot bi želeli mi. Če se mu premalo posvečamo, v njem počasi usiha želja po hoji.

Tri izletniška vprašanja, ki se venomer ponavljajo:

- Ali je še daleč?
- Ali je na vrhu planinska koča in ali bomo tam lahko jedli/pili?
- Ali je res nujno, da gremo gor?

V tretjem obdobju postane razmišljanje samostojno, kar pomeni, da mladostniki vse bolj razvijajo lastno in neodvisno sposobnost za oceno položaja, dejanj in drugih ljudi. Vodilo za izvajanje gorništva je izziv vrha, pri čemer je ta vrh vrhunec, najvišja točka tega dne, čez katero pelje pot v dolino in zadovoljen vsakdan.

Zgodba, ki jo piše gora

Nato se nekaj spremeni. Otrok ni več zatopljen v zgodbo in v slike na enak način kot doslej. Sedaj je zunaj – in če povem biblijsko – izgnan. Postopoma se s to razdaljo, ki jo otrok ustvarja, razvija sposobnost, da lahko zazna več.

Pri petnajstih letih postane mladostnik, pravno gledano, odgovoren za svoja dejanja. Pravo izhaja iz izkušnje, da pri tej starosti človek v bistveno večji meri kot dotlej lahko prevzame odgovornost zase. Vodili za izvajanje gorništva sta pestra izbira oblik dejavnosti (hoja, smučanje, plezanje …) ter uvod v prostovoljnost delovanja.

Namesto da stojimo nasproti mladostniku, stojimo zdaj z njim z ramo ob rami in zremo skupaj v svet. K boju za samostojnost spada tudi postopna rast sposobnosti za presojanje, izbiranje, razločevanje in podobno.

Polnoletnost kot naslednja stopnja pomeni, da lahko prevzamemo odgovornost za druge. Imeti volilno pravico pomeni, da lahko človek zazna skupne potrebe in potrebe nekoga drugega. Ne le svojih. Biti polnoleten pomeni, da smo do neke mere končali z iskanjem in oblikovanjem lastne identitete, da je razmišljanje postalo samostojno, da smo v sebi umirjeni, stojimo na lastnih nogah, da lahko mislimo in skrbimo za druge. Vodilo za obiskovanje gora je gorništvo kot način življenja.

Kdaj in kdo prvič v gore?

Poznamo različna merila za presojo o tem, koliko je otrok zrel za šolo. Tak seznam je oblikovan na podlagi starosti, telesnega razvoja, sposobnosti, socialnega obnašanja in kognitivnega razvoja. Poskusimo oblikovati tak seznam oziroma merila za presojo o tem, v koliko je otrok zrel za gore:

- Lahko vrže storž in z njim zadene deblo pokonci stoječega drevesa.
- Pri hoji mu menjava korakov ne dela težav, korake lahko naredi tudi miže.
- Samostojno premaga korenine na poti in če je treba, si zna pomagati z rokama.
- Lahko hodi tako, da ga starejši drži za roko, vendar vso težo telesa nosi sam.
- Pleza kot pajek z vsemi okončinami ob ročnem varovanju za ublažitev padca/zdrsa izza hrbta s strani odraslega.
- Se obrne z obrazom proti pobočju in plezaje sestopa čez skalnat čok ali krajšo kamnito stopnjo.
- Zaveže vezalke, ve, kdaj je lačen, žejen.
- Sam stisne vzmetno sponko na zapiralni vrvici nahrbtnika.
- Ve, kdaj mu je vroče in kdaj ga zebe.
- Z daljšo vrvico zna narediti ambulantni vozel.

Ob tem ne smemo pozabiti sposobnosti za pomnjenje zgodb, jezikovno sporazumevanje in podobno.

Celotno gorniško delovanja mora upoštevati naslednjo dinamiko:

doživetje → izkušnja → pojem.

Za gorništvo velja, da ni pol toliko pomembno vedeti kot čutiti. Zato je tudi zgled najpomembnejše vzgojno sredstvo, izlet pa temeljna metoda in oblika dela z mladimi v gorah.

Veselje nad samim seboj

Če otroka/mladostnika spodbujamo in vodimo skozi njegove razmisleke, lahko upamo, da bo njegovo znanje bolj široko, globoko, odprto, povezovalno, dostopno za nove informacije in se ne bo omejevalo na dejstva. Ta je seveda tudi v gorništvu treba poznati, ampak kakovostno znanje je širše; je tisto, ki ga otrok/mladostnik pridobi sam. Otroci/mladostniki naj vodeno počnejo tisto, kar jih zanima, in če je vodenje tako naravnano, da je zanje bolj zanimivo, se tudi bolj angažirajo. Potem gorništvo zanje ni več samo nekaj, kar mora biti, ker starši tako želimo, pričakujemo, pravo življenje pa je nekje drugje.

K doseganju tega cilja nedvomno koristno pripomorejo tudi vaje:

- Vaje v spretnosti v vsaki starosti.
- Vaje v gibljivosti po 8. letu. (Pretiravanje je škodljivo.)
- Vaje v vzdržljivosti za otroke, ki so zdravi.
- Vaje za hitrost po 10. letu, vendar ne vaje z zadrževanjem diha (anaerobne vaje).
- Vaje za moč so primerne šele po puberteti, ko je rast že v večji meri končana (te vaje so anaerobne).

Pot pod noge

Življenja si ni mogoče predstavljati kot goro. Bilo bi prenaporno, saj živimo v času, ko se lahko brez težav prijavimo na seminar z naslovom Osmislimo napor … Obiskovalci gora smo tisti, ki imamo iluzijo, ki se ne prepustimo obupu in ki ohranjamo svojo moč in voljnost, da pri nadvse težavni nalogi vedno znova »začnemo od začetka«. Vedno startamo v dolini, saj naslednjič ne moremo začeti tam, kjer smo zadnjič nehali. V gorah se ne da odnehati, lahko pa se kadarkoli začne.

Če nam uspe skupaj z otroki in mladostniki prisluhniti tišini gora in iz njih odnesti zavest, da smo neločljivi del človeške skupnosti, ki je zrasla v gorah in ki jim gore z zalogami pitne vode, gozdom ter biotsko raznovrstnostjo zagotavljajo preživetje, smo naredili največ, kar je današnjemu človeku dano.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

26.03.2017 11:56
MLADE GORE, STARE IZKUŠNJE



G-L, 26.11.15: Zgodba je mati gora


Razgledi | MLADE GORE | G-L

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti