Razgledi - Borut Peršolja: ... vodniška vznemirljivost - Za Vodniški učbenik sem leta 2006 napisal, da je »vodenje vznemirljivo, saj ima vodnik PZS moč,

... da ponudi roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokaže, česar ne morejo videti ali doživeti v dolini. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini je vodnik pozoren na drobne stvari in jih začuti. Hkrati ima pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in zna razložiti njene oblike, procese in pojave. Vodniki PZS smo terenska izpostava planinskega društva, ki zna izrabiti gorniško kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počne sam, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora.«

Vsekakor sta hoja in vodenje v gorah dejavnosti, ki me najbolj razlagata.

Zato nadaljujem s pregledom nastajanja novega prostovoljnega vodništva v jubilejnem letu, ki zaznamuje petindvajsetletnico sprememb.

Vzporedna, fotografska zgodba: s poti na Sabotin, na 124. rojstni dan Slovenskega planinskega društva. (Fotografija: Borut Peršolja)

* * *

Vzporedno sta pravzaprav nastajali dve kategorizaciji – kategorizacija vodnikov PZS in kategorizacija planinskih poti. Najprej, za obuditev spomina, nekaj o slednji:

Komisija za pota in Komisija za gorsko reševalno službo PZS sta na podlagi sklepov glavnega odbora PZS (17. maja 1986) sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti in za preventivno dejavnost na njih. Popisi v naravi so bili opravljeni med letoma 1988 in 1990. Članom Komisije za pota so na posameznem območju pomagali društveni markacisti (skrbniki poti), poznavalci gorskega sveta in gorski reševalci (ne pa tudi mladinski planinski vodniki ali planinski vodniki, o čemer sem že pisal). Popisi so se zaradi različnih vzrokov precej zavlekli, prvi uradno dostopen seznam je bil objavljen šele poleti 1992. (Zahtevne in zelo zahtevne poti, 1992. Planinski vestnik 7–8, 301–309.)

Po besedah Toneta Tomšeta, tedanjega načelnika Komisije za pota, naj bi »se markacisti dejavno vključili v oblikovanje planinskih kart in vodnikov kot tudi v obveščanje javnosti o zahtevnosti naših visokogorskih planinskih poti. Namen kategorizacije je, da poti razdelimo v tri kategorije, in sicer lahke, zahtevne in zelo zahtevne.« (Tomše, T. 1991: Markacisti smo vzdrževalci poti. Planinski vestnik 6, 279–281.) Zahtevne in zelo zahtevne poti so na začetku posebej označene: na smerni tabli, ki seznanja s smerjo poti in časom hoje, je dodana oznaka, ki posebej opozarja na težavnost poti. »Tako je mogoče upati, da se bo zmanjšalo število nesreč v gorah,« je pisalo v enem od tedanjih zapisov. Ta – po mojem mnenju celo ključni cilj – se žal ni uresničil.

Vse stremi za nečim. (Fotografija: Borut Peršolja) 

Božo Jordan je ob 20. obletnici kategorizacije planinskih poti v Planinskem vestniku zapisal, da je bila slednja namenjena »širši javnosti – ne samo planinski –, da bi se popotniki in planinci že pri načrtovanju ture lahko odločili za smer vzpona in sestopa ter tako prilagodili svoje planinsko znanje telesni pripravljenosti in tehnični opremljenosti (čelada, varovalni komplet).« (Jordan, B. 2006: Ob 20-letnici Kategorizacije planinskih poti. Planinski vestnik 9, 76.)

* * *

Glede vodništva je bilo stanje ob nastopu mandata novega predsednika Planinske zveze Slovenije Andreja Brvarja tako: PZS je poznala vsaj tri vrste ljudi, ki so bili izprašani in so tradicionalno smeli voditi po gorskem svetu. To so bili mladinski planinski (MPV), planinski (PLV) in gorski vodniki (GV). (Besedica vsaj nakazuje, da so se v vlogi neizprašanega vodnika pogosto znašli tudi alpinisti, raznovrstni inštruktorji, še zlasti pa gorski reševalci. Več o tem v nadaljevanju.) MPV in PLV je bilo vsakih po nekaj sto, GV pa nekaj deset. Na seznamu inštruktorjev planinske vzgoje je bilo decembra 1993 150 ljudi.

GV naj bi bil sposoben samostojno voditi vsakršno turo, vključno s plezalnimi vzponi, turnimi smuki … Za MPV je veljalo, da naj bi vodili po nadelanih poteh in po brezpotju. V programu usposabljanja je bila določena zgornja raven zahtevnosti: tisti z oceno samostojno težje ture so lahko kot najvišjo raven vodili po lažjem brezpotju (tudi o tem več v nadaljevanju). Enako je veljalo tudi za MPV v zimskih razmerah, pri čemer je bilo usposabljanje usmerjeno v vodenje turnih smukov ter deloma tudi zimskih pohodov in vzponov. PLV so imeli v svojem Pravilniku omejitev (PDF 1 MB), da lahko vodijo le po nadelanih poteh. Ob koncu (različno dolgega in tudi različno kakovostnega) usposabljanja so MPV in PLV od vodstva tečaja dobili priporočilo/oceno, kakšno raven samostojnosti dosegajo in kako zahtevne ture naj vodijo.
Kompleksna ocena je obsegala informacijo glede samostojnosti/pomočništva pri vodenju in oceno glede vodenja težjih/lažjih tur.

Znak planinskega vodnika. 

V okviru odsekove/društvene alpinistične šole so številni alpinisti (takrat in še sedaj) vodili v plezalne smeri tečajnike, mlajše in starejše pripravnike. Ob tem so opravljali vodniško delo, čeprav niso imeli nikakršnega vodniškega naziva. (Pred desetimi leti je bil zanje uveden naziv alpinistični vaditelj, s čimer so si pridobili zavarovanje odškodninske odgovornosti. KA PZS tega ni razumela ter je program in naziv preprosto odpravila, s tem pa tudi zavarovanje odgovornosti.) Tudi prenekateri gorski reševalec je bil kot spremljevalec (v resnici pa vodnik) povabljen na (zahtevnejše) planinske izlete (primer so znameniti pohodi sto žensk na Triglav). Gorski reševalci so se takšnim povabilom z veseljem odzvali in sodelovali pri izvedbi kot neizprašani vodniki.

Ker ni bilo »pravega reda« (ne vem sicer, kakšen je nepravi red …), so se ena komisija (Mladinska komisija) in dva odbora (Odbor za planinske vodnike KVIZ PZS in Odbor za gorske vodnike KA PZS) pod pokroviteljstvom Komisije za vzgojo in izobraževanje lotili priprave kategorizacije vodnikov PZS (nesreče na Košutnikovem turnu neposredno ne omenja nihče, čeprav je bilo zavedanje njenih posledic in vzrokov, ki so pripeljali do nje, ves čas močno prisotno). Rezultat je bil predlog, ki je sprva (6. 6. 1990) (PDF 751 KB) vseboval enajst kategorij vodenja po gorah, od vodenja po nezahtevnih poteh poleti do vodenja po brezpotjih, plezalnih smereh in ledeniškega smučanja. Vsako od vodenj je bilo označeno s črko/številko, tako da bi se natančno vedelo, za kaj gre.

Tod sem prvič hodil leta 1984, zatem pa še velikokrat …
(Fotografija: Borut Peršolja)

Omenjene so bile te prednosti uvedbe enotne kategorizacije:
- preglednost;
- razmejene pristojnosti;
- možnost specializacije vodnikov;
- osnova za koordinacijo programov izobraževanja;
- osnova za skupno izdajanje učbenikov in drugih pripomočkov in
- osnova za dogradnjo obstoječih programov in po potrebi oblikovanje novih programov za zapolnitev vrzeli v izobraževalnem sistemu.

Osnutki rešitev so se po prvem predlogu kar precej spreminjali. V gradivu za sejo KVIZ PZS (28. 11. 1990) je »za uskladitev kategorij/licenc in poenostavitev sistema vodništva PZS« predlaganih sedem kategorij/licenc:
- licenca A: vodenje po nadelanih poteh, vključno do označenih zahtevnih poti v letnih razmerah;
- licenca B: vključuje licenco A, poleg tega še vodenje po zelo zahtevnih označenih poteh in po lažjem brezpotju;
- licenca C: vodenje zimskih pohodov in lažjih turnih smukov;
- licenca D: vključuje licenco C, poleg tega še splošno vodenje turnih smukov in zimski pristopi na vrhove;
- licenca E: vodenje ledeniških tur;
- licenca F: vodenje plezalnih tur in
- licenca G: vodenje trekingov.

Splošna shema izobraževanja/tečaja je bila tako:
- pogoji za udeležbo (ki vključujejo pogoje za predhodno licenco, razen tega lahko še drugi pogoji),
- sprejemni izpit ali tura (priporočljivo),
- tečaj (včasih morda neobvezno),
- ocenjevanje (obvezno, oblike so lahko različne),
- pripravništvo,
- prva registracija s podelitvijo licence,
- nadaljnje registracije in obnovitve licence.

Odloženo ali izgubljeno? (Fotografija: Borut Peršolja) 

Nekaj mesecev kasneje (19. 4. 1991) je bil predlog sistema kategorij (PDF 511 KB) že bolj dodelan:
Kategorija A: Lahko poletno pohodništvo,
Kategorija B: Težje poletno pohodništvo,
Kategorija C: Lahko zimsko pohodništvo,
Kategorija D: Lahki turni smuki,
Kategorija E: Težji turni smuki,
Kategorija F: Ledeniške ture,
Kategorija G: Poletne plezalne ture in
Kategorija H: Zimske in ledne plezalne ture.

Dober mesec kasneje (29. 5. 1991) je bil predlog kategorij videti takole:
P1: Lažje poletne pohodniške ture
P2: Težje poletne pohodniške ture
P3: Težke poletne pohodniške ture
P4: Poletni plezalni vzponi

Z1: Lažje zimske pohodniške ture
Z2: Težje zimske pohodniške ture
Z3: Zimski plezalni vzponi

T1: Lažje turno smučanje
T2: Težje turno smučanje

L1: Osnovne ledeniške ture
L2: Ledeniški plezalni vzponi
L3: Ledeniško turno smučanje

Tudi postopek izvedbe je kazal končne obrise:
1. Dosedanji nazivi vodnikov ostanejo (MPV, PLV, GV). K nazivu vodnika se doda še oznaka kategorije (A, B, C …).
2. Sedanji vodniki avtomatično dobijo nekatere kategorije.
3. Vsaki kategoriji priredimo črko abecede, zraven še kratko oznako. Konkretno delo je opredeljeno v podrobnem opisu.
4. Kategorije so stalne in standardizirane. Ne glede na vrsto izobraževalca se pričakuje da je vodnik iste kategorije povsod enako tehnično izobražen.
5. Z dodatnim izobraževanjem in preizkusi znanja je mogoče pridobivati nadaljnje kategorije.
6. Pridobitev nekaterih kategorij je pogojena s predhodnimi kategorijami, druge so med seboj neodvisne.
7. Pridobitev nekaterih višjih kategorij omogoča avtomatsko pridobitev nekaterih nižjih.
8. Kategorizacija je narejena na podlagi različnih vrst tur.
    Ture se ločijo glede na geografske dejavnike (nizke gore, gričevje, hribovje, sredogorje, visokogorje, pretežno zaledenelo visokogorje) in glede na sezono (poletna, zimska).

Grebenska rez: ostra, določljiva in vabljiva. (Fotografija: Borut Peršolja) 

Že v začetku je bilo tudi dogovorjeno, da se vodnik PZS izobražuje za vodenje začetnikov in izključno za vodenje, ne pa za delo v društvu (na slednje sem ob pisanju tega članka naletel slučajno in z velikim začudenjem, saj se takšne odločitve ne spominjam; v marsičem pa pojasnjuje tudi današnje stanje) in da bodo izpiti centralni (»zvezni«, na ravni PZS) in ne (več) po društvih (kot je bila pogosta praksa zlasti pri izpitih PLV).

Dokument z datumom 20. 11. 1991 (PDF 511 KB) razkriva povezave in prehode med posameznimi kategorijami:
A = OSNOVA: organizacija, vodenje, planinske poti, hoja & …
B = A + vrv, vozli, pas, vrvna ograja, čelada & …
C = B + klini, stojišče, varovanje drugega, spust po vrvi & …
Č = C + plezanje, dvig, spust, varovanje prvega & …
D = A + hoja po snegu: palice, cepin, dereze, krplje & …
E = D + varovanje v snegu: sidrišče, ustavljanje padcev & …
F = E + Č + plezanje v snegu in ledu & …
G = A + smučanje & …
H = E + zahtevnejše smučanje & …
I = E + ledenik: navezovanje, hoja, reševanje & …
J = I + F + plezanje v ledeniških gorah & …
K = I + H + smučanje po ledeniških gorah

Glede na kronologijo se nekje na tej točki tudi sam pridružim dogajanju.
Na zboru delegatov MO PD Slovenije, ki je potekal 17. 11. 1991 v Tamarju, sem bil izvoljen za predsednika MK PZS in prva naloga, ki me je čakala, je bilo sooblikovanje končnega predloga.
Časa ni bilo več veliko, marsikaj je bilo tudi že trdno zakoličeno …

Erozija pohodništva: zares neustavljiva? (Fotografija: Borut Peršolja)

* * *

Upravni odbor PZS je Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (Pravila) sprejel na dveh sejah v Ljubljani 5. 10. 1991 in 21. 2. 1992. Z njimi je po nekaj letih priprav »želel poenotiti in urediti obsežno vodniško delo, ki ga v planinskih društvih (pa tudi izven njih) opravljajo MPV, PLV in GV«. S Pravili je PZS želela »usmeriti in izboljšati izobraževanje vseh vrst vodnikov in vodnikom, ki so se izobrazili že v preteklih letih, zagotoviti možnost postopnega napredovanja s ciljem, da bi bilo vodenje kakovostnejše in varnejše«. Pravila jasno opredeljujejo vodništvo kot odgovorno poslanstvo, pri katerem je amaterstvo/prostovoljstvo samo oznaka pristopa k dejavnosti, ne velja pa ta oznaka za vsebino in kakovost vodniškega dela.

V Pravilih so bile določene te kategorije vodenja:
A: Lahke kopne ture
B: Zahtevne kopne ture
C: Zelo zahtevne kopne ture
Č: Kopni plezalni vzponi

D: Lahke snežne ture
E: Zahtevne snežne ture
F: Zimski plezalni vzponi

G: Lahki turni smuki
H: Zahtevni turni smuki

I: Lahke ledeniške ture
J: Ledeniški plezalni vzponi
K: Ledeniški turni smuki

Pravila so urejala stanje na področju vodništva tudi za nazaj, torej za vse vodnike, ki so že v preteklosti opravili vodniški izpit in so morali zaprositi za ustrezno kategorijo. Ta del Pravil, prehodne določbe in postopek, povezan z njihovo izvedbo, so hitro doživeli obilo kritik, pripomb, užaljenih reakcij in protestov. Jasno je bilo, da je sprejem Pravil prehitel slabo, nepopolno informiranost MPV, PLV in GV ter da smo Pravila podcenjevali in se na njihovo izvedbo (žal) slabo pripravili.

V letu po sprejetju Pravil so ta doživela nekatere pomembne dopolnitve, ki so omogočile pridobitev realnih kategorij vsem takrat aktivnim vodnikom (upoštevajoč posameznikovo osnovno usposabljanje, izkušnje, izpopolnjevanje in udeležbo na seminarjih, samoizobraževanje).

Nepotrebno znamčenje nekoč enotnega prostora. (Fotografija: Borut Peršolja)