Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

V družbi najboljših

Ekstremne ferate v družbi najboljših




Claudia pred leti v svoji najljubši disciplini.
Fb Claudie Schmid


Glavno da je zabava.
Fb Claudie Schmid


Gospa Claudia na mostni konstrukciji.
Fb Claudie Schmid


Tudi med moškimi jih je malo, ki bi uspešno "lomili roko" s trenirano feratarko.
Fb Claudie Schmid


Virtuozinja za tiste, ki jo spoštujejo, afna za tiste, ki jih daje zavist. Kakor komu drago, ona pri tem neizmerno uživa!
Fb Claudie Schmid


Claudia Schmid, Tomaž Oprešnik in del Uličarjev na Turški glavi.
Foto: Mijo Kovačevič 


Železni prijem tirolske gospe ...
Foto: Mijo Kovačevič


In našega celjskega poba ...
Foto: Mijo Kovačevič


Kadar je Claudia na poti med feratami, vedno rada potrenira na umetnih stenah, kjerkoli je pač možnost.
Fb Claudie Schmid


6a+, sem še kar zadovoljna, je zapisala po vsakodnevnem treningu na svojem profilu. Ni slabo za gospo, ki je začela plezati šele krepko po štiridesetih.
Fb Claudie Schmid


Tudi Tomaž si za ohranjanje moči razen ponavljanja ferat privošči plezanje. Veliko je v glavi, ampak brez močnih rok še nobena glava ni prišla do vrha!
Foto: Mijo Kovačevič

ponedeljek, 20. marec 2017, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 1170

Z legendarno Claudio Schmid na ekstremni ferati Turška glava 

Tačas verjetno najboljšega slovenskega ekstremnega feratarja, Celjana Tomaža Oprešnika smo pobliže spoznali že v decembrski številki Planinskega vestnika. O njegovih vrhunskih dosežkih bomo v prihodnje še slišali, predvsem, ko mu bo uspelo realizirati letošnji program vzponov v družbi feratarskih profesionalcev pri severnih sosedih.

Claudia Schmid je pri nas skoraj nepoznana, čeprav je zelo verjetno številka ena med predstavnicami nežnega spola v svetu ekstremnih ferat na našem kontinentu. Tovrstne ocene so pač težje primerljive, saj tekmovanj na ekstremnih feratah ne prirejajo. Vseeno pa je omenjena 53-letna Avstrijka iz Innsbrucka poseben primer.

Težkoatletska preteklost Claudie je lepo vidna tudi pri poziranju na jeklenicah.
Fb Claudie Schmid

Po končani uspešni atletski karieri je šele leta 2008 prvič zakorakala v svet jeklenic na gladkih vertikalah in previsih. Kmalu je prišla v vrh najboljših v tej panogi gorništva. Zares fascinanten je tudi podatek, da smo v sredo 15. marca 2017, skupaj z njo plezali njeno že 340. različno ferato, na osebnem seznamu pa ima več kot 1000 vzponov ob jeklenicah! Morda jo kdaj pobliže spoznamo tudi na straneh Planinskega vestnika, saj je nadvse zanimiva sogovornica z ogromno izkušnjami.

Tomaž je lani vzpostavil stik s skupino vrhunskih avstrijskih feratarjev, konec leta pa sta se s Claudijo srečala v živo in v skoraj zimskih pogojih zmogla dve zelo zahtevni ferati. Dogovorila sta se za bolj pogosto druženje, oziroma skupno plezanje tistih najtežavnejših ekstremnih ferat, ki jih Tomaž še ni vpisal v svoj seznam.

Naše druženje na ferati Turška glava v Železni Kapli

Tomažev večerni klic je bil zares nepričakovan: »Zdravo Uličarji, a greste jutri plezat z nama s Claudijo? Pride tudi Mijo!«
Razložil je, da ima njegova znanka opravke v bližini in sta dogovorjena za plezanje Slovencem nadvse priljubljene ferate Turška glava. Priložnosti za tako eminentno družbo nimaš prav vsak dan. Nekateri so sicer imeli neodložljive obveznosti, drugim je bilo žal dneva dopusta, toda v sredo zjutraj se nas je šest z veseljem odpravilo na pot. V krasnem sončnem vremenu je bila dopoldan na parkirišču pod steno naša skupina že pripravljena za prijetno druženje ...

Naše druženje v Turški glavi. Foto: Mijo Kovačevič

Claudija je izredno simpatična in zgovorna ženska. Po telesni konstituciji ji ne bi prisodil, da je bila njena najljubša disciplina met kladiva (tekmovala je v sedmeroboju). Šele pogled na njene ožuljene dlani da vedeti, zakaj jo je Tomaž po njunem prvem srečanju z navdušenjem označil za »pitbulla«, čeprav tudi njega na prvi pogled takoj uvrstiš med tiste, ki jih razganja od moči. Med plezanjem ferat sta oba virtuoza, polna elegance in pazljivemu opazovalcu posamezne malenkosti razkrijejo izjemno moč v njunih rokah.

Pionir ekstremnega feratarstva pri nas, Mijo Kovačevič (skupaj z Milanom Domitrovičem) je tokrat plezal spredaj in s fotoaparatom lovil atraktivne posnetke. Tudi Claudija in Tomaž sta pogosto fotografirala, vsi skupaj smo dodobra napolnili spominske kartice. Vmesni krajši postanki na pohodnih delih ferate so bili tudi priložnost za kramljanje.

Tomaž, ti kar pojdi naprej. Jaz bom šla live na FB

Na ključnem mestu v zgornjem delu ferate je bilo vsem jasno, da bosta oba plezala zgolj na trenje in ne bosta uporabila skob v pomoč nogam. Nevsakdanji užitek je gledati nekoga, ki s takšno lahkoto le z rokami pleza izpostavljeno mesto.

Ob spremljanju obeh mojstrov sem se spomnil smešnega dogodka izpred let. Dobro natrenirani kolega Nenad (Gonžarjevo peč je zmogel brez posebnega napora), je le s skrajnimi napori in pogostim počivanjem zmogel preko tega ključnega mesta. Ko je prišel do sape, je bila njegova izjava: »Šele sedaj sem ugotovil, da je feratarstvo res težje od šaha!«.

Na vrhu nas je malce presenetilo njeno navdušenje, čeprav je bila zanjo težavnost daleč od tistega, kar premaguje s skrajnimi napori. Štirje smo se odločili, da tudi sestopimo po poti vzpona in smo »turkinjo« splezali še navzdol. Obema je bilo samoumevno, da tudi navzdol splezata brez dotika skob!

Plezal sem za Claudijo in ves čas spremljal delo njenih rok. Njen prijem jeklenice spominja na čvrsti spoj magneta z železom! Pozabil sem še povedati, da vse pleza brez rokavic! Tokrat je bila obuta v navadne pohodne copate, plezalniki pa so verjetno počivali v nahrbtiku, morebiti celo v avtu na parkirišču. Pri tem me je prešinilo, da jaz brez feratarskih rokavic nikoli ne bi zmogel te poti tudi navzdol. Pri vzponu glavno delo vedno opravijo noge, za enourni spust (s počitki za razglede in fotografiranje) ob steni, pa so ves čas maksimalno angažirane večinoma roke.

Še gasilska fotka v izbrani družbi. Bilo nam je v veselje, Claudia.
Foto: Mijo Kovačevič


Na parkirišču sami nasmejani obrazi, dokaj potu in ponekod tudi kakšen nov žulj. Medsebojni stiski rok in okrepčilo, ki ga je ponujala »mizica« v prtljažniku avtomobila. Kot bi domačini hoteli počastiti posebno plezalko, so pripeljali in postavili klopi, ki jih zjutraj še ni bilo. V bistvu pa je bil tol le dokaz o začetku nove feratarske sezone v Železni Kapli.

Ob slovesu je Claudija na klopci še malo počivala s telefonom v roki in pošiljala sporočila svojim feratarskim prijateljem v Avstriji in Nemčiji. Trojica se je na poti proti Celju spotoma še pomudila v plezališču v Lavamündu, mi iz »totega Maribora« pa najprej na čvek in dobro kavico v Dravograd. Preživeli smo nevsakdanji dopoldan, ki nam bo še dolgo ostal v lepem spominu!

Pri Claudiji me je osebno najbolj impresionirala lahkotnost, ko v izpostavljenem delu stene visi na eni roki, se razgleduje po nadaljevanju ferate, občasno z drugo roko uporabi še veliki fotoaparat, ki ji ves čas binglja pod nahrbtnikom. Potem pa po dolgih trenutkih z drugo roko opravi prepenjanje vponk samovarovalnega kompleta in nadaljuje s plezanjem. Njen nasmeh in obrazna mimika nedvoumno sporočata stopnjo navdušenja in zadovoljstva, česar pa ne bi bilo, če ne bi bilo v njenih rokah in glavi nešteto treningov moči in koncentracije.

Prihodnje srečanje na ferati Bürgeralm
(težavnost D, Arenavariante F!)

Ob slovesu smo ji obljubili, da se znova srečamo! Ko se bo v pogorju nad Aflenzom na višini ok. 1800 metrov stalil sneg, bo na vrsti ferata Bürgeralm, kjer so pred leti na ključnem mestu v izjemno previsni steni nadelali odsek Arenavariante, ki je bil v Avstriji uradno prvi del s težavnostjo »F«.
Uličarji smo v pripravah večkrat plezali standardno ferato in preizkušali tudi prve tri raztežaje variantnega dela. Julija 2012 smo kot prvi Slovenci zmogli celotno ferato skupaj s previsnim delom.

Istega leta so v steni Gamsleckenwand na ferati Postalmklamm nadelali še drugi uradni »F« na ozemlju Avstrije. Na spletu se je takoj razvnela razprava o tem, kateri je dejansko težavnejši. Tudi tisti Uličarji ki smo splezali oba ekstrema, si nismo enotni, saj je enaka stopnja težavnosti zaradi različnega ostenja sila relativen pojem in predvsem odvisna od subjektivnega doživljanja med plezanjem.
Čaka nas torej nadvse zanimivo druženje z vrhunskima feratarjema, ki ga bomo ostali s fotoaparati spremljali iz lažjega odseka. Reportaža po tem pa sledi.

Tone Železnik in Uličarji

eXTReMe Tracker