Silvo Baznik: Snega v gorah letos ni veliko in zato nekatere
smučarske ture, ki so običajno prišle na vrsto v aprilu in maju, so že v marcu.
Vozimo po kopni cesti na prelaz Vršič, kjer parkiramo poleg številnih avtomobilov v sončnem in prav nič hladnem jutru. S turnosmučarsko opremo stopimo na sneg. Nekateri nataknemo dereze v pričakovanju trdega snega, a že po nekaj desetih metrih smo na ojuženem snegu. Kljub temu ostanejo dereze na nogah in s cepini v rokah se vzpenjamo po že narejenih številnih stopinjah. Na plazu je kopica pohodnikov, le redki hodijo s smučmi. Zaradi toplega vremena zgornja oblačila romajo v nahrbtnike. Sprva hodim prvi, a že na sredini vzpona so prijatelji pred menoj. Malce zaostajam, kar je posledica utrujenosti zaradi lopatenja in urejanja vrta v preteklih dneh. S sončnega snežišča stopimo v senco, kjer pa sneg ostane bolj ali manj ojužen in tako se povzpnemo na škrbino na Grebencu, kjer nas zopet obsije sonce. Na Grebencu se odpre pogled na Trento in zasnežena južna pobočja Mojstrovk.
Odločimo se, da bomo tokrat nadaljevali peš in tako smuče ostanejo na nahrbtnikih. Stopamo drug za drugim po grebenu in bližje smo vrhu bolj zaostajam. Pod vršnim pobočjem mi prijatelji izginejo izpred oči in tedaj naredim kratek premor. V nadaljevanju hoje obidem večje skale na pobočju in po nekaj minutah stopim na vrh Male Mojstrovke, kjer se naša skupinica zopet združi. Na vrhu pihlja hladen veter in zato oblečem topla oblačila, se prepustim počitku in okrepčilu. Seveda ne gre brez skupinske fotografije, ki jo naredi prijazen planinec. Poslikam še vse okoliške gore in ni jih malo videti, od gora nad Veliko dnino, Prisojnika, za katerim je viden vrh Razorja in za njim Triglav, Veliko špičje, Trentski Pelc s sosedi, Velika Mojstrovka z Jalovcem v ozadju, mogočni Mangart s Poncami, pod nami pa Slemenova špica in kopica drugih vrhov.
Po nošenju smuči je čas za smučanje. Pripravimo smuči in pričnemo smučanje po še vedno solidnem snegu po zahodnem pobočju gore. Vriski veselja odmevajo, ko smučamo v kotanjo med obema Mojstrovkoma, kjer romajo kože na smuči. Le Rok se odloči nadaljevati vzpon z nošenjem smuči. Stopamo sprva proti zahodu in ko se obrnemo proti severu, Rok gre svojo pot po narejenih stopinjah v snegu, mi pa se vzpenjamo proti manjši prepadni steni, ki pada iz zgornjega pobočja. Peter obide steno levo, Tina desno in ostali ji sledimo. Počasi se vzpenjamo na severnovzhodno pobočje in zopet malce zaostanem in tako za Tino, Radom in Matejem kot zadnji dosežem vrh Velike Mojstrovke. Ker Petra in Roka ni videti, Matej telefonira in izvemo, da sta se povzpela na Zadnjo Mojstrovko, od koder nam tudi pomahata. Dogovorimo se, da odsmučamo vsak s svoje Mojstrovke in se srečamo na mestu, kjer smo se razšli. Pripravimo opremo in pričnemo smuko.
Tudi tokrat je smuka odlična po odjenjanem snegu. Le sem ter tja se smuči ugreznejo več kot bi želeli, kar pa ni nič posebnega, saj je koledarska pomlad pred vrati. Ko prismučamo na mesto srečanja, opazimo prijatelja, ki smučata z Zadnje Mojstrovke. Še kratek napotek za pravo smer in že sta pri nas, kjer se malce pogovorimo kako in kje bomo skupaj smučali v Drevesnico, da ne pride do ponovne delitve skupine. Sonce prijetno greje, a nad Trento se že kaže sopara, ki naznanja spremembo vremena. Pričnemo smuko preko preloma s pobočij pod Mojstrovkami proti Veliki planini (Drevesnici). Sprva je sneg še dobro smučljiv, nato pa nižje nad Drevesnico postane že močno ojužen in temu se je potrebno prilagoditi. Končno smo med drevjem in številnimi kotanjami, kjer pazljivo smučamo do poti, ki preči skozi gozd in nas pripelje na planino pod vršiško cesto. Tu zaključimo smučanje. Smuči romajo na nahrbtnike, mi pa se povzpnemo preko potoka na kopno cesto.
Tina zopet hiti naprej, ostali pa v počasnem ritmu stopamo navzgor po cesti. Petru je kmalu ceste dovolj in hitro skrajša serpentino z vzponom po zasneženem bregu. Tako naredi tudi pri drugi, a tokrat se ugreza v mokrem snegu in ga ostali prehitimo po cesti. Toda njegova trma in vztrajnost mu pomagata iz zagate in nekako mu uspe priti na cesto s premočenimi hlačnicami in snegom v smučarskih čevljih, kar povzroči nemalo smeha. Prehodimo še zadnjih par sto metrov in smo na prelazu, od koder je le še nekaj korakov do avtomobilov, kjer nas pričaka Tina.
Turna oprema roma v prtljažnike, mi v avtomobila in se odpeljemo na pijačo in debato o turi k Danici v Dovje.