Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Planinski vestnik - marec 2017

 3 2017

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)   

petek, 17. marec 2017, ob 05:31, Dušan Škodič, ogledov: 351

Teme meseca: Turno smučanje nekoč in danes / O morski deklici z Grand Capucina /  Naravne lepote v Dolomitih / Osemdeset let Toneta Škarje ...

Uvodnik: Kam gre smeh. Mateja Pate

S PIONIRJI TURNEGA SMUČANJA 
Kje so nedolžne bele strmine? Nostalgija v belem. Dejan Ogrinec
Tako smo začeli. Turna smuka nekoč. Rado Kočevar
Iz spominov planinca. Samotna Korošica. Srečo Klemenc

KOLUMNA 
Planinska etika. Marijan Lačen

INTERVJU 
Morska deklica v granitu Grand Capucina. Caroline Ciavaldini. Martina Čufar Potard

DOLOMITI 
Teden presežkov naravnih lepot. V Dolomite za nosom. Anita Krivec

KOLUMNA 
Kdaj, če ne zdaj. Zdenka Mihelič

JUBILEJ 
Barasab. Ob osemdesetletnici Toneta Škarje. Damijan Meško

INTERVJU 
Vidim sled, po kateri sem hodil. Tone Škarja, 80 let. Vladimir Habjan

Z NAMI NA POT 
Kratke, a sladke. Turno smučanje v zahodnih Karavankah. Mojca Stritar Kučuk


OPISI 
Vošca. Mojca Stritar Kučuk
Trupejevo poldne. Mojca Stritar Kučuk
Dovška Baba. Mojca Stritar Kučuk
Veliki vrh v Struški. Mojca Stritar Kučuk


VISOKA DAUPHINEJA 
Teden prečenja na smučeh. Narodni park Ecrins. Breda Pirc

PLANINSKA DOŽIVETJA 
Stezosledec z osme rejde. Po pozabljenih stezicah nad Trento. Mira in Miran Hladnik

PLEZANJE V KANADI 
Lovki na slapove. Raziskovanje lednih slapov na drugi strani luže. Marija Jeglič

DRUŽINSKA ZGODBA 
Že pred rojstvom na očaku. Vsi moji Triglavi. Samo Rugelj

GORSKO REŠEVANJE 
Veliko intervencij. Delo GRZS v letu 2016. Irena Mušič Habjan

NASVET 
Pasivna zaščita pred podhladitvijo. Kaj je dobro vedeti o astronavstski foliji. Damjan Slabe

FILMSKI FESTIVAL 
Tretji človek Roberta Schauerja. Od Rote Wanda do Gašerbruma IV. Mire Steinbuch

GORSKO CVETJE 
Roža, ki dvigne srčni utrip. Velecvetni popon. Ivan Premrl

UTRINEK IZ PRETEKLOSTI 
Svojevrsten jubilej. Srečko Pungartnik

GEO IZLET 
Kaj je črnega na Črni prsti? Boštjan Rožič, Petra Žvab Rožič

PORTRET 
Predstavitev stalnih sodelavcev revije. Pisati o svojem hobiju. Petra Zupet

MINIATURA 
Smetarji v Himalaji. Jani Bele

NOVICE IZ VERTIKALE 
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 
LITERATURA 75
PLANINSKA ORGANIZACIJA 
NOVICE 
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ 
TRIGLAVSKI NARODNI PARK 


Uvodnik: Kam gre smeh

"Otroci se zasmejejo približno stokrat na dan, odrasli pa le še kakih petnajstkrat. Nekje vmes nas smeh mine, pravi raziskava. Starostniki niso obravnavani kot posebna kategorija, toda iz lastnih izkušenj bi rekel, da se padajoča smejalna krivulja z naraščajočo starostjo nadaljuje. So pa seveda velike medsebojne razlike. Zadnje dni sem malo opazoval po domu, in od tistih, ki jih redno videvam, se jih pet že tri dni ni zasmejalo. Druga skrajnost so štiri dame, ki se zelo pogosto smejejo. Tako pogosto in za take malenkosti, da ti začnejo parati živce, ko postaneš pozoren. /... / Zdaj skušam šteti, kolikokrat se sam zasmejem. Bilanca po eni uri čajanke in eni uri biljarda: trikrat sem se zasmejal (na glas) in zbral nekje med deset in petnajst nasmeškov. Ni slabo." Odlomek iz trpko hudomušne knjige Skriti dnevnik Hendrika Groena, starega 83 in 1, Jadrana Krta za tretje življenjsko obdobje, ne bi mogel biti boljši uvod v razglabljanje o tem, kar me gloda že nekaj časa - namreč tisto, da nas nekje vmes smeh mine. Kar sem seveda opazila tudi sama.
Nekoč sem bila del "sila vesele alpinistične druščine", kakor je plezalsko klapo v uvodnem predavanju alpinistične šole, v katero sem se vpisala kot še ne polnoletna najstnica, označil njen vodja. Ne vem, zakaj sem si to njegovo izjavo zapomnila, morda je zvenela kot mikavna obljuba zabavnih dogodivščin med plezalnimi polbogovi, do katerih smo nekateri gušterji vsaj na začetku gojili strahospoštovanje. Če me spomin ne vara, je v mojih plezalnih dnevnikih nekje res zapisan stavek, ki izraža silno navdušenje nad sproščenim ozračjem v alpinistični sredini. Smejali smo se, tako se mi vsaj zdi danes, zares veliko, saj se je vedno našel kakšen zabavljač, ki je z iskrivimi dovtipi držal pokonci celo družbo in skrbel za prešerno vzdušje.
Alpinistične kroge sem, ko me je življenje utirilo v davkoplačevalske vode in mi namenilo še vrsto drugih vlog, postopoma zapustila, in zdi se, kakor da je z oddaljevanjem od dolgoletnega načina življenja počasi med prsti polzela tudi njegova sproščena in smeha polna plat. Saj ne, da bi poslej hodila po svetu le z mrkim obrazom, a vseeno sem sčasoma malce pretresena ugotovila, da se nekam sumljivo hitro najdem v naslednjih rimah izpod peresa Mi2 (no, ne ravno kot muza ...): Moje muze, dobre muze, / kam ste se izgubile, / ste se čisto polenile, / ste pod težo se zlomile? So vas leta poredila, / so vam deca sok izpila, / dedci polomili krila, / vas posoda je pomila? Na to je skoraj odveč vprašati Kje so iskrice v očeh? Kam izginil je vaš smeh? ...
Smeh torej z leti očitno postaja redka dobrina. Ne gre misliti, da na določeni točki življenja ne znamo več razpotegniti obraza v nasmeh ali nimamo več razloga za smeh, bolj se dozdeva, kakor da se v vrtincu tisočerih vsakodnevnih obveznosti sploh nimamo časa več toliko smejati. Če je smeh pol zdravja, potem se nam slabo piše.
Kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali? Vesela sem, da se vsaj občasno dobimo z nekaj velikimi šaljivci, ki tako rutinirano duhovičijo, da jim srednje nadarjeni "humoristi" ne sežemo niti do gležnjev. Kar tekmujejo med seboj, kdo bo prej razdrl naslednjo močno. Vedno uživam v njihovi družbi, kajti smeh do bolečih trebušnih mišic, solz in pojemajoče sape je zagotovljen. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki se skoraj vedno smejejo na tak način. In čeprav so s tem blizu kategoriji tistih štirih dam iz uvoda, jim na neki način zavidam njihov bučni smeh za skoraj vsako malenkost. Še vedno bolje to kot pa štetje nasmeškov ... Čeprav - naj me vrag, če ne bom tudi sama kdaj naredila take statistike ...

Mateja Pate

Oznake: BIB, novosti
eXTReMe Tracker