Teme meseca: Turno smučanje nekoč in danes / O morski deklici z Grand Capucina / Naravne lepote v Dolomitih / Osemdeset let Toneta Škarje ...
Uvodnik: Kam gre smeh. Mateja Pate
S PIONIRJI TURNEGA SMUČANJA
Kje so nedolžne bele strmine? Nostalgija v belem. Dejan Ogrinec
Tako smo začeli. Turna smuka nekoč. Rado Kočevar
Iz spominov planinca. Samotna Korošica. Srečo Klemenc
KOLUMNA
Planinska etika. Marijan Lačen
INTERVJU
Morska deklica v granitu Grand Capucina. Caroline Ciavaldini. Martina Čufar Potard
DOLOMITI
Teden presežkov naravnih lepot. V Dolomite za nosom. Anita Krivec
KOLUMNA
Kdaj, če ne zdaj. Zdenka Mihelič
JUBILEJ
Barasab. Ob osemdesetletnici Toneta Škarje. Damijan Meško
INTERVJU
Vidim sled, po kateri sem hodil. Tone Škarja, 80 let. Vladimir Habjan
Z NAMI NA POT
Kratke, a sladke. Turno smučanje v zahodnih Karavankah. Mojca Stritar Kučuk
OPISI
Vošca. Mojca Stritar Kučuk
Trupejevo poldne. Mojca Stritar Kučuk
Dovška Baba. Mojca Stritar Kučuk
Veliki vrh v Struški. Mojca Stritar Kučuk
VISOKA DAUPHINEJA
Teden prečenja na smučeh. Narodni park Ecrins. Breda Pirc
PLANINSKA DOŽIVETJA
Stezosledec z osme rejde. Po pozabljenih stezicah nad Trento. Mira in Miran Hladnik
PLEZANJE V KANADI
Lovki na slapove. Raziskovanje lednih slapov na drugi strani luže. Marija Jeglič
DRUŽINSKA ZGODBA
Že pred rojstvom na očaku. Vsi moji Triglavi. Samo Rugelj
GORSKO REŠEVANJE
Veliko intervencij. Delo GRZS v letu 2016. Irena Mušič Habjan
NASVET
Pasivna zaščita pred podhladitvijo. Kaj je dobro vedeti o astronavstski foliji. Damjan Slabe
FILMSKI FESTIVAL
Tretji človek Roberta Schauerja. Od Rote Wanda do Gašerbruma IV. Mire Steinbuch
GORSKO CVETJE
Roža, ki dvigne srčni utrip. Velecvetni popon. Ivan Premrl
UTRINEK IZ PRETEKLOSTI
Svojevrsten jubilej. Srečko Pungartnik
GEO IZLET
Kaj je črnega na Črni prsti? Boštjan Rožič, Petra Žvab Rožič
PORTRET
Predstavitev stalnih sodelavcev revije. Pisati o svojem hobiju. Petra Zupet
MINIATURA
Smetarji v Himalaji. Jani Bele
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA 75
PLANINSKA ORGANIZACIJA
NOVICE
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
Uvodnik: Kam gre smeh
"Otroci se zasmejejo približno stokrat na dan, odrasli pa le še kakih petnajstkrat. Nekje vmes nas smeh mine, pravi raziskava. Starostniki niso obravnavani kot posebna kategorija, toda iz lastnih izkušenj bi rekel, da se padajoča smejalna krivulja z naraščajočo starostjo nadaljuje. So pa seveda velike medsebojne razlike. Zadnje dni sem malo opazoval po domu, in od tistih, ki jih redno videvam, se jih pet že tri dni ni zasmejalo. Druga skrajnost so štiri dame, ki se zelo pogosto smejejo. Tako pogosto in za take malenkosti, da ti začnejo parati živce, ko postaneš pozoren. /... / Zdaj skušam šteti, kolikokrat se sam zasmejem. Bilanca po eni uri čajanke in eni uri biljarda: trikrat sem se zasmejal (na glas) in zbral nekje med deset in petnajst nasmeškov. Ni slabo." Odlomek iz trpko hudomušne knjige Skriti dnevnik Hendrika Groena, starega 83 in 1, Jadrana Krta za tretje življenjsko obdobje, ne bi mogel biti boljši uvod v razglabljanje o tem, kar me gloda že nekaj časa - namreč tisto, da nas nekje vmes smeh mine. Kar sem seveda opazila tudi sama.
Nekoč sem bila del "sila vesele alpinistične druščine", kakor je plezalsko klapo v uvodnem predavanju alpinistične šole, v katero sem se vpisala kot še ne polnoletna najstnica, označil njen vodja. Ne vem, zakaj sem si to njegovo izjavo zapomnila, morda je zvenela kot mikavna obljuba zabavnih dogodivščin med plezalnimi polbogovi, do katerih smo nekateri gušterji vsaj na začetku gojili strahospoštovanje. Če me spomin ne vara, je v mojih plezalnih dnevnikih nekje res zapisan stavek, ki izraža silno navdušenje nad sproščenim ozračjem v alpinistični sredini. Smejali smo se, tako se mi vsaj zdi danes, zares veliko, saj se je vedno našel kakšen zabavljač, ki je z iskrivimi dovtipi držal pokonci celo družbo in skrbel za prešerno vzdušje.
Alpinistične kroge sem, ko me je življenje utirilo v davkoplačevalske vode in mi namenilo še vrsto drugih vlog, postopoma zapustila, in zdi se, kakor da je z oddaljevanjem od dolgoletnega načina življenja počasi med prsti polzela tudi njegova sproščena in smeha polna plat. Saj ne, da bi poslej hodila po svetu le z mrkim obrazom, a vseeno sem sčasoma malce pretresena ugotovila, da se nekam sumljivo hitro najdem v naslednjih rimah izpod peresa Mi2 (no, ne ravno kot muza ...): Moje muze, dobre muze, / kam ste se izgubile, / ste se čisto polenile, / ste pod težo se zlomile? So vas leta poredila, / so vam deca sok izpila, / dedci polomili krila, / vas posoda je pomila? Na to je skoraj odveč vprašati Kje so iskrice v očeh? Kam izginil je vaš smeh? ...
Smeh torej z leti očitno postaja redka dobrina. Ne gre misliti, da na določeni točki življenja ne znamo več razpotegniti obraza v nasmeh ali nimamo več razloga za smeh, bolj se dozdeva, kakor da se v vrtincu tisočerih vsakodnevnih obveznosti sploh nimamo časa več toliko smejati. Če je smeh pol zdravja, potem se nam slabo piše.
Kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali? Vesela sem, da se vsaj občasno dobimo z nekaj velikimi šaljivci, ki tako rutinirano duhovičijo, da jim srednje nadarjeni "humoristi" ne sežemo niti do gležnjev. Kar tekmujejo med seboj, kdo bo prej razdrl naslednjo močno. Vedno uživam v njihovi družbi, kajti smeh do bolečih trebušnih mišic, solz in pojemajoče sape je zagotovljen. Poznam pa tudi nekaj ljudi, ki se skoraj vedno smejejo na tak način. In čeprav so s tem blizu kategoriji tistih štirih dam iz uvoda, jim na neki način zavidam njihov bučni smeh za skoraj vsako malenkost. Še vedno bolje to kot pa štetje nasmeškov ... Čeprav - naj me vrag, če ne bom tudi sama kdaj naredila take statistike ...
Mateja Pate