Silvo Baznik: Vetrovno, napoved, ki je turni smučar ne ljubi. 
Kljub temu odrinemo iz Ljubljane po sedmi uri in se peljemo proti Pokljuki.
Parkiramo na Rudnem polju, kjer že večje število pohodnikov in turnih smučarjev pričenja svojo pot. S smučmi v rokah stopimo na poledenelo gozdno cesto proti smučišču, kjer romajo smuči na noge in pridrsamo na področje smučišča, kjer smučišče pripravljajo za obratovanje. Stopimo na sončno stran in se vzpenjamo ob vlečnici proti Zlatim vodam.
Ko zapustimo smučišče in pričnemo vzpon po zgornji dolinici, se prične ples trdega in ponekod poledenelega žleba tako, da nekateri snamejo smuči pri vzponu, midva z Matejem pa vztrajava in s smučmi na nogah prilezeva na Zlate vode. Pogled na Viševnik in Plesišče v jutranjem soncu obeta lep dan in tako nadaljujemo med macesni vzpon na Kačji rob. Počasi pa veter prevzame pobudo. Vrtinči sneg, naredi prepih skozi oblačila in urno romajo iz nahrbtnika dodatna oblačila. Povzpnemo se na rob in odpre se pogled na pobočja, polna ruševja in, kar nas razveseli, lepo zalito krnico pod Viševnikom. Spustimo se v kraški kotanjast svet. Veter me ujame v koraku in kot bi trenil se znajdem na tleh. Smola, a na srečo nato veter malce popusti. Stopamo pod severnim pobočjem Viševnika v krnico pod Srenjskim prevalom, kateremu v zgornjem delu že krepko primanjkuje snega, a ga bi lahko dosegli po snežnih jezikih. Tu naredimo prvo odločitev. Ne bomo se povzpeli na preval, ker je od prevala proti Draškemu robu pobočje pod Malim Draškim vrhom polno iz snega molečih skal in kamenja, temveč zavili desno in se povzpeli na Vrh Draškega roba. Hodimo po trdem snegu, premagamo višinsko razliko do vznožja Draškega roba in se po snežnem žlebu povzpnemo pod nekaj metrov skalnatega vrha, kjer pustimo smuči in se povzpnemo na sam 1979 metrov visoki vrh.
Razgledi v tem lepem dnevu so resnično čudoviti. Lepo je videti zasnežene vršace kot tudi dolino Krme brez megle. Človek bi kar ostal na vrhu, seveda v brezvetrju, tako pa zapustimo vrh, se spustimo po skalah do smuči in naredimo premor ter se pripravimo za smučanje.
Z robu odsmučamo po mehkem snegu na trdi podlagi proti Solnicam, kjer so na vrhnem predelu že prvi pasovi brez snega. Kljub temu je smučanje še vedno možno brez problemov od vrha do vznožja. Še več, gre skoraj idealno vse do Blejske konte, kjer je veliko manjših vzpetin in grap in kjer se je potrebno tudi povzpeti s prestopanji brez uporabe kož. Rado in Tina si zaželita smučanja globoko v konto in gresta po svoje, ostali trije pa z nekaj spusta prečimo nekaj grap južnega pobočja Debelega vrha in, ko se pobočje prevesi proti Mrežcam, nataknemo kože na smuči in pospravimo zgornja oblačila, saj v zavetrju postaja prijetno toplo. Pričnemo sprva strm in nato malce bolj položen vzpon na vrh gore. Ko dosežemo zgornje pobočje, zaslišimo govorico in zagledamo krpljarje in turnega smučarja, ki zapuščajo in nam prepuščajo 1962 m visoki vrh. Tu sicer malce pihlja, a to ni nič glede na jutranji ples vetra. Prepustimo se počitku in ogledu gorskega sveta, Julijcev, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp in čakanju na prihod ostalih dveh članov naše odprave. Na grebenu in vrhu Viševnika vidimo kolono pohodnikov, nekaj turnih smučarjev se vzpenja na Srenjski preval in nekaj jih je tudi na Velikem Draškem vrhu. Da ni ravno veliko snega, jasno kažejo skale in ruševje na vseh pobočjih gora.
Po daljšem čakanju prideta na vrh Tina in Rado in skupina je zopet skupaj. Malce pokomentiramo izbrano pot na vrh, naredimo nekaj posnetkov in pripravimo opremo za smučanje z gore.
Sneg dobro drži po celotnem pobočju in grapi, kar nas zelo veseli. Smučamo nad dolino med Mrežcami in Debelim vrhom, med macesni dosežemo prehod na strmo grapo, kjer še zadnjič uzremo presmučano pobočje in se spustimo v strm gozd. Sneg je delno pomrzjen in na nekaterih delih se skorja že predira. Nižje s smučo zapnem v vejo ruševja ali česa podobnega in sledi spektakularni padec, ki se na srečo konča le z odpetjem smuči in obilico snega, ki ga hitro spravim s sebe in lahko nadaljujem smučanje. Še nekajkrat se zgodi nekaj podobnega tudi ostalim članom odprave, a vse obrnemo na dobro voljo in smeh. Tako prismučamo do zadnjega večjega spusta pod pobočjem Malega Selišnika, kjer je sneg skorjast in leden.
Nadaljujemo spust do gozdne ceste in po njej smučamo do smučišča in po tekaški progi na gozdno cesto do Rudnega polja. Dobre volje pustimo soncu, da posuši smuči in nato pospravimo opremo v avtomobile, se preobujemo in odpeljemo na klepet in pijačo na Zatrnik.
Lep dan, dobra družba in solidno smučanje v danih snežnih razmerah, to je ta pravo.