Dnevnik/Pisma bralcev - Franc Maleiner: Predvsem v svojih zgodnjih desetletjih sem v družbi prijateljev ter znancev prehodil in užival razgled s kar precej slovenskih ...
... hribov ter gora. Pogosto smo se ustavljali in prespali v šotorih, na senikih, skupnih ležiščih, včasih pa tudi na klopeh ali tleh občasno prenatrpanih planinskih koč. Ne spominjam pa se, da bi sam ali nekdo od mojih znancev kdaj uporabil bivak.
Upravičenost in naloga bivaka je omogočanje kratkoročnega zasilnega zavetja in zaščite med hitrimi, hudimi vremenskimi spremembami, kakor tudi pri reševanju stisk ali celo življenj ogroženih, omaganih ali poškodovanih pohodnikov ob poteh medsebojno močno oddaljenih ali težko dosegljivih planinskih koč. Glede na število, razporejenost in dosegljivost oskrbovanih planinskih koč si zato upam trditi, da v slovenskih gorah ni bilo in tudi ni objektivne potrebe po nameščanju bivakov.
Torej me je toliko bolj zgrozilo strokovno zelo nekritično poročilo na Pop TV o obstoječi pandemiji bivakov po slovenskem visokogorju. Določeni arhitekti so se očitno začeli neodgovorno narcisoidno izživljati po slovenskih gorah. Nesmiselno so na popolnoma zgrešenih lokacijah namestili več desetin nepotrebnih, nekoristnih ter celo okolju škodljivih supermodernih (ponekod dvoetažnih) bivakov z velikimi steklenimi razglednimi okni.
Medtem ko se v Triglavskem narodnem parku (nekaterim) striktno in brezobzirno podirajo tudi pred več desetletji v okolje lepo umeščeni stari vikendi, se zdaj na izstopajoče razgledne točke temu nasprotno, brez težav in brez potrebe, stihijsko in izzivalno postavljajo dragi, nepotrebni in nefunkcionalni »spomeniki« dvomljivega okusa ter uporabe.
V pravilnost globokih, leporečnih teoretičnih navedb arhitektov v TV-oddaji se kot navaden gradbenik z večdesetletnimi praktičnimi izkušnjami ne želim spuščati. Želim jih samo opozoriti, da se v praksi uporabnost materialov, kakor tudi zahteve in obstojnost gradnje v visokogorskih okoliščinah, niti zdaleč ne morejo primerjati z zahtevami gradnje v normalnih okoliščinah.
V tem primeru izredno previdno, nedejavno ter nezainteresirano ministrstvo za okolje in prostor, kakor tudi Planinsko zvezo, javno sprašujem naslednje:
– kdo je uradni lastnik zemljišč na teh zaščitenih lokacijah,
– kdo je uradni lastnik teh (več kot 40!) bivakov,
– kdo je preveril upravičenost in namembnost njihove gradnje
ter izdal ustrezno gradbeno dovoljenje,
– kdo in iz čigavih sredstev se financira ta gradnja,
– kdo je tudi finančno odgovoren za nadzor ter vzdrževanje teh objektov in njihove okolice.
Predlagam, da se na vsakega od teh bivakov namestijo imena, naslovi in osnovni podatki zagovornikov ter povzročiteljev tega ne samo optičnega onesnaževanja slovenskih planin, da se bodo lahko tja usmerile pritožbe in računi stroškov za vzdrževanje, popravila, čiščenje, odstranjevanje odpadkov ter fekalij itd., kakor tudi stroški za končno odstranitev ruševin, nastalih zaradi (žal) običajnega vandalizma in visokogorsko pogojenega hitrega dotrajanja materialov in objektov.
Obe zeleni, smrdljivi mlakuži izpod Koče pri Triglavskih jezerih sta zgledna primera nedopustnih hudih bioloških preobremenitev jezer ter visokogorskih okolij zaradi neurejenih, strokovno neustreznih in neočiščenih gostinskih ter sanitarnih odtokov. Neodgovorno potrošena sredstva za nepotrebno gradnjo teh bivakov bi se lahko smiselno ter znatno koristneje trošila (kakor tudi za udeležene arhitekte znatno strokovno odmevneje uporabila) za boljšo ekološko zaščito ter dodatno in strokovno urejanje še kako potrebnih ustreznih objektov, videza ter okolja obstoječih planinskih koč.
Franc Maleiner univ. dipl. inž. kom., Ljubljana