Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na meji dveh dežel

Šaleški AO Velenje - Mijo Kovačevič: Ponedeljek je, ko se zjutraj voziva proti Avstriji. Že prejšnji teden sem imel v planu eno malenkost bolj kondicijsko intenzivno turo

... s Sabino, pa ni bilo priložnosti. No, tokrat bo menda uspelo. Ubirava ovinke po serpentinasti cesti severno od cilja. Pojavlja se prvi sneg, led v potoku in njegovih pritokih daje upanje na dobre razmere, medtem ko temperatura na termometru raste in raste, očitna inverzija.
Na visokogorskem prelazu, izhodišču današnje ture doseže temperatura najvišjo vrednost, skoraj +10 ºC. Ampak sneg je lepo pomrznjen, torej le nisva prišla zastonj.

Vzpon poteka tekoče, nobene gneče, samo en krpljar nama puskuša sledit, pa ga pri vzponu na prvo daljšo vzpetino izgubiva z vidnega polja. Vetra skoraj ni, kot je bilo napovedano, šele opoldan naj bi pihalo do 20 km/h, do večera pa bo menda našponalo do 60 km/h. Turna smuka po tej dvajset kilometrov dolgi trasi je v lepih razmerah lahko čisti užitek, vendar je to pogorje znano tudi po tistih čisto drugačnih, zato imava s sabo dovolj oblačil. Čez uro, dve na širokem sedlu prečkava deželno mejo med Štajersko in Koroško, sva nekje okoli 1800 metrov visoko, veter pa postaja vse močnejši. Ni mi všeč, saj vem da je od te točke dalje lahko samo še slabše.

Vzpenjava se počasneje, veter, zameti ki te kar požrejo, travce, skalce in pa klože se izmenjujejo po celotnem pobočju. Še en vzpon je za nama, med tem sva že na naslednjem grebenu, ki se razteza vse do naslednjega vzpona. In ko prideva bliže, ugotovljava da je snega vedno manj. V ključih se v strmejšem terenu prebijava med otočki trave in skal do mesta primernega za prehod čez bodečo žico. Direktno na vrh grebena, ki je tu par metrov nad nama ne moreva, ker je povsem gol, zato poskušava najt bolj užiten prehod na severnem, skalnatem pobočju, kjer se sneg še zadržuje.
Štirje turaši, ki so se izogibali goloti, v daljavi globo pod nama obračajo, predvidevava da so zašli v povsem neprehoden svet. Nama je sreča bolj naklonjena, spustiva se kakšnih deset metrov dol pod skale, ozek strm žleb naju pripelje na dokaj oguljen greben po katerem se vzdolžno razteza pramen snega in lahko nadaljujeva.

Nekje naprej, ko je vrh že skoraj na dosegu roke, sva na okoli 2040 m, si ob skalah štrlečih iz tal poiščeva nekakšno zasilno zavetje za malico. Med tem četverica pod nama še vedno išče prehod za napredovanje. Eden se odloči in sname smuči ter poskuša naprej peš, kar je zaradi močnega vetra in upora smuči seveda še težje, ostali obrnejo in se vračajo. Tudi midva se odpraviva naprej, veter pa dobiva vse bolj orkanske značilnosti. Pred nama je povsem gol vrh Seespitz (2050 m) in njegov daljši prehod pred zadnjim vzponom do radarske postaje. Užitka že nekaj časa ni nobenega več, veter se še krepi, tole postaja zelo zabavno!
Če sva bila še pred četrt ure polna optimizma, sedaj prevlada razum. Slabih sto metrov pod glavnim vrhom (Grosser Speikogel, 2140 m) se odločiva za povratek. Vremenska napoved je namreč proti večeru napovedovala samo še stopnjevanje razmer, vse skupaj pa je izgleda prehitelo za pol dneva.

Najinih sledi že dolgo ni več, jih je močan veter sproti zabrisal. Po vseh kolobocijah snemanja kož v orkanskem vetru se poskušava peljati dol, kar se izkaže še posebej zanimivo v očeh Sabine. Nekako se vendarle prebijeva čez vse strmine in klože do meje med deželama Koroško in Štajersko. Tam, dobrih dvesto metrov naprej se lahko končno umakneva na JV pobočje v zavetje grebena.

Spet gredo kože gor, nov vzpon ki pa tokrat ni hudo strm saj ubiram prečnico čez pobočja. Še zadnji spust in ko po dobrih šestih urah in petnajstih kilometrih prispeva do parkirišča, komaj čakava, da se skrijeva v avto.
Sedaj vse močnejši veter tudi tukaj ziblje parkirana vozila in raje ne pomislim kako je ta trenutek zgoraj, na grebenu ali celo na vrhu. Ne, tole ni bilo v planu, Sabina sorry. Po drugi strani pa je verjetno prav, da vsak začetnik spozna tudi tisto drugo plat narave, ki pravi da ni vedno lepo in z rožcami postlano, da se moraš včasih mal bolj potrudit in bit pripravljen na vse.
Kakor koli, namen ture je bil nabiranje kondicije in to sva dosegla, vse ostalo je samo še dodatek k izkušnjam.
Mijo KovačevičMičo

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti