Razgledi - Borut Peršolja: ... iz gorske nesreče

Pomoč po nesreči pogosto spremljajo različne (tudi pravne) stranpoti.
(Fotografija: Borut Peršolja)

V uvodnem članku sem spomnil, da so bile spremembe prostovoljnega vodništva PZS neposreden odgovor na strahovito nesrečo na vodeni društveni turi v kateri so umrli trije udeleženci, dva pa sta bila poškodovana. Poglejmo, kaj je o dogajanju na Košutnikovem turnu leta 1988 v knjigi Spomin in opomin gora (2005) napisal gorski reševalec in gorniški publicist France Malešič:

»1. junija 1988 je izletniški odsek PD Ljubljana-Matica organiziral izlet za dve skupini. V prvi naj bi bili tisti, »ki zmorejo vzpon po strmi in zavarovani severni steni Košutnikovega turna« (2133 m, Karavanke, Atlas 58 A 2). Druga skupina planincev naj bi šla iz Sel na Koroškem mimo planinske koče pod Košuto in v Trkelj, tam pa naj bi se sešla s prvo skupino. V Selah se je tako zbralo 56 slovenskih in en avstrijski planinec. Od teh se jih je 38 podalo na vrh Košutnikovega turna in ga po plezalni poti ÖTK tudi doseglo. Imeli so težave zaradi padajočega kamenja. Ena od planink je med vzponom po snežišču zdrsnila, se ujela in se zagozdila med dve skali. Pomagala sta ji dva avstrijska alpinista, ki sta se čudila, da hodijo brez čelad. Hodili so brez vodnice, ki se je zaradi ožuljene noge odločila za lažjo pot in prosila enega izmed naključnih udeležencev, naj jo nadomešča. Vendar ji je ta povedal, da za to ni usposobljen, skupina pa ga je pri odhodu prehitela.

V dolini jih je čakal avtobus, zato se večina ni odločila za vrnitev po izpostavljeni plezalni poti in tudi ne po udobni kopni stezi, ki vodi na slovensko stran. Le dva sta imela cepin, vsi so bili brez derez in vrvi, nekateri so imeli neprimerno obutev. Odločili so se za sestop po vzhodni grapi, ki je bila v vrhnjem delu kopna, spodaj pa je srenčevo podlago pokrivalo 10 centimetrov nesprijetega snega. V sredini grape je dvakrat zdrsnil eden od planincev in si poškodoval glavo in rebra. Kmalu nato je tam zdrsnilo 63-letni M. C., upokojeni medicinski sestri iz Ljubljane. Med drsenjem je zadela 50-letno M. J., višjo medicinsko sestro iz Ljubljane. Prestreči ju je hotela tretja planinka, ki pa je pri tem tudi sama omahnila in se hudo poškodovana ustavila 150 metrov nižje. Ciuhova in Juršetova sta drseli in padali skoraj 700 metrov in obležali globoko v izteku pobočja. Med zadnjimi je sestopal 50-letni R. S., avstrijski planinec iz Gradca, ki je prav tako zdrsnil po snežišču in po 300 metrih treščil v skalo samico in kmalu podlegel. Pri reševanju se je zaradi sunka vetra poškodoval avstrijski reševalni helikopter. Reševalci so pomagali ponesrečenim, pogrešani Ciuhovo in Juršetovo pa so našli šele proti večeru po ponovnem iskanju s helikopterjem mrtvi 700 metrov nižje v ruševju.«

(Delo 13., 14. in 17. 6. 1988 čl., 6. 9. 1988 čl.; Dn 13. 6. in 6. 9. 1988 čl.; por. udeležencev; poročilo GRS; PV 1989, 247 an.: 12. 7., 274 čl., 1990, 523-6 opis, an.; 1983, 598 fotop. M. C.; Delo 16. 10. 1990; 16. in 18. 1. 1991 čl., 13. 8. 1993 čl.)

Dve prepovedi, ki jih je treba razumeti: dva znaka za prepovedan promet 
in pasje dvorišče. (Fotografija: Borut Peršolja) 

* * *

Pravno o gorništvu
V civilnem postopku so nekateri oškodovanci tožili Planinsko društvo Ljubljana-matica, ki je organiziralo izlet na Košutnikov turen. Na prvi stopnji je bilo planinsko društvo obsojeno na plačilo odškodnine. Zoper sodbo se je pritožilo, vendar je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo. Društvo je zoper sodbo višjega sodišča vložilo revizijo, vendar je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Leta 1999 sem kot podpredsednik PZS prosil PD Ljubljana-matica, da za potrebe strokovne preučitve in izboljšanja ravni zavarovanja odgovornosti strokovnih kadrov PZS, posreduje sodbe v primeru odškodnin svojcev zaradi gorske nesreče na Košutnikovem turnu. Tedanji tajnik Čučnik se je prijazno in hitro odzval in poslal sodbo okrožnega sodišča (30. 5. 1996), višjega sodišča (3. 10. 1997) in vrhovnega sodišča (26. 5. 1999) in ob tem zapisal, da »s takšno sodno prakso planinska organizacija ni varna«.

Kdo vodi in kdo je voden? (Fotografija: Borut Peršolja)

Okrožno sodišče v Ljubljani je Planinsko društvo Ljubljana-matica spoznalo za krivo, ker ni izpolnilo zadostne skrbi pri organiziranju izleta in mu naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo bližnjim sorodnikom (možu in hčeri) pokojne M. C. (skupaj v višini 2.402.184 SIT/9967 €) ter plačilo nepremoženjske škode O. L. (3.100.000 SIT/12.863 €). Sodišča so na vseh treh stopnjah spoznala planinsko društvo za objektivno odgovorno in na koncu razsodila, da gre za nepogodbeno (deliktno) odškodninsko odgovornost (sprva je prvostopenjsko sodišče ugotovilo pogodbeno odškodninsko odgovornost).

Planinsko društvo je razpisalo izlet in prevzelo njegovo organizacijo ter izlet tudi izpeljalo. S tem je planinsko društvo prevzelo odgovornost za pravilno načrtovanje izleta, pravilno vodenje izleta ter skrb za varnost udeležencev v skladu s prizadevanji, ki jih zahtevajo pravila stroke. Izlet je bil po mnenju sodišč izpeljan s številnimi napakami tako v fazi načrtovanja kot tudi v fazi izvedbe. Če bi bila organizacija izleta in njegova izvedba pravilna, ne bi prišlo do smrti in poškodb udeležencev. Če bi planinsko društvo ravnalo s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, bi morala in mogla poskrbeti za ustrezno organizacijo izleta. Planinsko društvo je zato odškodninsko odgovorno zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, čeprav je do kršitev prišlo predvsem s strani vodnice, vendar za njena ravnanja odgovarja planinsko društvo.

Izostrenost odzivov je v gorah veliko bolj vidna. 
(Fotografija: Borut Peršolja) 

Sodišča so – na vseh treh stopnjah – izpostavila ključna nedopustna ravnanja:
1. pri organiziranju izleta:
- načrtovanje vzpona na Košutnikov turn s severne strani v mesecu juniju (zaplate snega, povečana nevarnost zapadlega kamenja) je bilo neustrezno za tako raznoliko skupino (starost, izkušnje, telesna pripravljenost),
- pomanjkljiv razpis izleta brez priporočil o opremi za vzpon v zimskih razmerah, podatka o dolžini izleta,
- določitev ene same vodnice na visokogorskem izletu za skupino 56 udeležencev,
- izbira vodnice, ki je slabo poznala področje,
- nedopustno pozen začetek vzpona (pogojen z več kot enournim postankom za nakupovanje pred vzponom);
2. pri izvedbi izleta:
- pomanjkljiva disciplina že ob predhodnem nakupovalnem postanku,
- pozen začetek izleta (ob 10. uri),
- opustitev informiranja (dveh različnih skupin) udeležencev pri koči pred začetkom vzpona na vrh na način, da bi vsi slišali vse informacije, ko bi morala vodnica zavrniti udeležence, ki po opremi, zdravstvenem in splošnem stanju niso izpolnjevali pogojev za vzpon na vrh,
- opustitev vodenja skupine po zahtevnejši poti, ki je privedlo do sestopanja, ki ga »dober vodnik ne bi dovolil«.

Ko se gorska nesreča začne že v dolini
Razpis izleta je bil pomanjkljiv, saj ni vseboval priporočila za ustrezno opremo, niti podatka o zahtevnosti, razmerah na poti ter dolžini vzpona in sestopa. Razpis je po mnenju sodišča celo zavajal, saj je bilo navedeno, da bodo vsi sobotni in nedeljski izleti lahke ali srednje težavnostne stopnje z zmerno višinsko razliko po sredogorju do višine 1500 m s hojo do 6 ur. Pot na Košutnikov turn, ki sodi v visokogorje, se smatra za zahtevno in deloma tudi zelo zahtevno. Opozorilo v razpisu, da je potrebna ustrezna telesna pripravljenost in primerna planinska oprema z zaščito proti slabemu vremenu, je sodišče štelo za nezadostno, ker udeleženci niso bili seznanjeni s snežnimi razmerami, niti natančnejšim opisom poti.

Priti na vrh je zaželeno, priti z njega pa obvezno. Ed Viesturs 
(Fotografija: Borut Peršolja)  

Po mnenju sodišča je bila zgolj ena vodnica za skupino 56 udeležencev na visokogorskem izletu premalo in v neskladju s Pravilnikom o planinskih vodnikih PZS, ki je določal, da mora biti število planinskih vodnikov prilagojeno številu udeležencev tako, da je možen ves čas izleta nadzor in pregled nad celotno skupino udeležencev ter pomoč vsem njenim članom za varno vodstvo. Za izlet v visokogorje bi moral biti najmanj en planinski vodnik na 8 udeležencev s tem, da sta za vsak skupinski izlet potrebna vsaj dva planinska vodnika. Ob dejstvu, da se jih je za vzpon na vrh odločilo 38 od 56 udeležencev, bi bilo potrebno spremstvo vsaj 4 do 5 planinskih vodnikov.

Naravni proces, ki lahko postane nesreča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dolžno ravnanje ali pravila stroke
Planinsko društvo je ravnalo nedopustno tudi s tem, da je za vodenje izleta izbralo vodnico, ki je slabo poznala področje po katerem je potekal izlet, saj vodnica še nikoli ni šla na Košutnikov turn po poti iz Avstrije. Vodnica udeležencem tudi ni posredovala dodatnih informacij o potrebni opremi in ustrezni psihofizični pripravljenosti za vzpon. Sodišče je zavrnilo krivdo oz. prispevek ponesrečenih k škodnemu dogodku, saj bi glede na nejasnost razpisa izleta, glede zahtevane opreme in opisa poti, vodnica morala opozoriti udeležence na neprimerno obutev in pomanjkanje potrebne opreme, ali jim vzpon prepovedati. (Sodišče je sicer nedvoumno ugotovilo, da ponesrečenka ni imela ustrezne obutve, vendar za to sama ni odgovorna. Malomarno bi ravnala le, če bi razpis vseboval natančen opis potrebne opreme.) S prepovedjo izleta posamezniku zaradi njegove lastne varnosti bi se prevalila odgovornost s planinskega društva na nediscipliniranega udeleženca. Vendar med izletom ni bilo nobenega takšnega ukrepa s strani vodnice do udeležencev izleta.

Za lastno varnost lahko največ storimo sami. (Vojaški muzej v Pivki.) (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodnica je po mnenju sodišča tudi opustila dolžno ravnanje in vodenje skupine po zahtevnejši poti. O tem ni obvestila vseh udeležencev na avtobusu, ampak je ob odhodu skupine proti vrhu Košutnikovega turna prosila enega od udeležencev, da jo nadomesti, kar pa je ta odklonil. Po mnenju sodišča Košutnikov turn sam po sebi ni nevarna stvar in tudi organizirani pohod večje skupine nanj ni nevarna dejavnost. Vendar pa so bile v primeru te nesreče podane posebne okoliščine, ko je sestop s Košutnikovega turna predstavljal nevarno dejavnost. Šlo je za nevodeni sestop skupine neobveščenih planincev, ki je z vrha sestopila po zelo strmi grapi, v snežnih razmerah, po zmehčanem in neutrjenem snegu, iz katerega so gledale skale. Kot odločilno dejstvo je sodišče štelo, da udeleženci pri sestopanju po snežišču niso bili varovani z vrvjo.

Čeprav je udeleženka O. L. imela opravljen tečaj in izpit za planinsko vodnico, pa je sodišče štelo, da se je izletu priključila zgolj kot udeleženka in v skladu z izvedenčevim mnenjem ocenilo, da je bilo njeno ravnanje v skladu z njenimi sposobnostmi, izkušnjami in znanjem, ker poti ni poznala, zato s seboj ni imela primerne opreme.

Prelaganje odgovornosti
Planinsko društvo se je na pritožilo na obe razsodbi sodišč. V pritožbah se je osredotočalo predvsem na nejasno opredelitev sodišča ali gre za poslovno (pogodbeno) odgovornost, ki ima omejeno višino škode, ali za neposlovno odškodninsko odgovornost planinskega društva, ki nima omejitve višine škode.

Društvo je zavračalo kakršnokoli odgovornost za izvedbo izleta, saj naj bi za samo izvedbo odgovarjala vodnica, ki bi moral izlet izvesti v skladu s pravili stroke. V eni od pritožb je tako zapisalo, da društvo »organizira gorske ture tako, da oskrbi prevoz do izhodišča vzpona, nakaže smer pohoda, udeleženci pa opravijo vzpon brez dragega profesionalnega vodništva, pri čemer velja, da vsak planinec hodi v gore na lastno odgovornost.«

Zanimivo je, da je društvo izvajanje izletniške dejavnosti omejilo »zgolj na potovanje, ki ne vključuje planinskega vodenja« (dvajset let kasneje je – ob obiskih planinskih društev s strani tržnih inšpektorjev – stališče popolnoma nasprotno …), skupino je poimenovalo kot »potovalno skupino«, Pravilnik o planinskih vodnikih PZS pa je opredelilo kot »etični kodeks in ne predpis, ki bi nalagal dolžnosti društvom glede njihove dejavnosti«.

Prijatelja spoznaš v nesreči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Spoznavna dediščina
PZS je na dogajanje po nesreči – ob sami uvedbi kategorizacije – reagirala tudi tako, da je že leta 1993 prvič zavarovala vse registrirane vodnike PZS za primer odškodninske odgovornosti (Zavarovalna polica 1994 (PDF 724 KB)). Mladinski, planinski in gorski vodniki smo bili odškodninsko zavarovani za primer poškodovanja oseb v višini takratnih 30.000 DEM (približno 15.340 €) in za primer poškodovanja stvari v višini 9.000 DEM (4.600 €). PZS je za to plačala premijo v višini 4.635 DEM (2.370 €). Leta 2001 smo bili vodniki za poškodovanje oseb zavarovani v višini 10.500.000 SIT (43.815 €), za poškodovanje stvari pa do višine 3.150.000 SIT (13.144 €) za premijo 211.996 SIT (884 €). Po meni znanih podatkih v vseh teh letih ni bilo izplačanega nobenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi škodnega ravnanja vodnikov PZS.

V celotnem sodnem postopku so bila zanimiva nekatera stališča sodišča (pa tudi zagovornika planinskega društva …), zlasti glede objektivne odgovornosti. Drugostopenjsko sodišče je – za razliko od prvostopenjskega – na primer ugotovilo, da gre za nepogodbeno odgovornost. Nekatera takratna stališča sodišča so v direktnem nasprotju s tem, kar učimo na vodniških usposabljanjih (na primer glede odgovornosti vodnika, ki se izleta udeleži kot udeleženec).

Delajmo in ravnajmo tako, da bomo lahko živeli izpolnjeno. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Zato ni jasno, kako bi se v podobnem primeru sodišča odzvala danes. Sodnih primerov je s področja gorništva k sreči malo (bistveno več – z vidika odškodninske odgovornosti – jih je na področju šolstva in smučanja, znani pa so tudi nekateri gorniški primeri iz alpske soseščine).

Kot je v svoji inštruktorski seminarski nalogi Sodna praksa nesreč v gorah zapisal Iztok Bokavšek »sodna praksa v slovenskem pravnem sistemu ne predstavlja formalnega pravnega vira. Naš pravni sistem temelji na zakonsko postavljenem pravu, kar pomeni, da je pri sojenju sodnik vezan na ustavo in zakone. Posamezna odločba sodišča ne predstavlja formalnega pravnega vira, zato sodišče nanjo ni vezano. Določena odločitev v podobnem primeru zato še ne pomeni, da mora sodišče v novem primeru odločiti na enak način. Kljub temu, da sodna praksa torej ne predstavlja formalnega pravnega vira, pa je stalna sodna praksa sredstvo, ki zagotavlja enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov – t. i. sekundarni pravni vir. Sklicevanje na odločbe višjih sodišč v obrazložitvah sodnih odločb ni redko.«