V petek, 3. marca 2017, smo se v Ospu poslovili od plezalske mame Elice Vehar
Kolikokrat nas je v bivakih, izgubljene v mraku, rešila medla svetloba sveče.
Stvari so spet dobile svojo podobo in pomen. Trepetajoči plamenček nam je pričaral občutek toplote v hladnem prostoru, verjetno bolj v duši kot v telesu.
Sveča ima veliko simbolike. S tem, ko izgoreva do zadnje kaplje voska in nam podarja svetlobo, predstavlja ljubezen, tisto veliko ljubezen, ki se vedno razdaja, zase pa ne zahteva ničesar.
Elica, tudi ti si bila taka sveča!
Ne vem, s čim smo se ti priljubili tisti prvi plezalci, ki smo začeli zahajati v Osp, dolgolasi, bradati, z ruto okrog čela, v raztrganih trenirkah, glasni, včasih na meji spodobnosti.
Dejstvo pa je, da smo se pri tebi in tvojem možu Emilu počutili prijetno, da smo te imenovali naša plezalska mama.
Tako kot mati za svoje otroke si se bila vedno pripravljena zavzeti za nas.Pri tebi smo si natočili vode, marsikoga si po plezanju s svojim avtom peljala na avtobus v Črni Kal. Če si le mogla, si vedno pomagala.
Mama, ki budno pazi na korake svojih otrok, si bila tudi takrat, ko so naveze pozno vstopile v »ta veliko steno«, in si jih potem s svojega dvorišča spremljala, dokler niso prišle na vrh.
Tebi in Emilu smo hvaležni tudi gorski reševalci, saj smo bili pri vaju kot doma. Svoj ritem življenja in dela sta nam prilagodila, ko smo ob dežurstvih in vajah zasedli vajino dvorišče. Ko se je reševanje zavleklo v noč, sta ostala budna, da bi nam lahko pomagala, če bi se pokazala kakršnakoli potreba. Pogosto je prvo sporočilo o nesreči prišlo ravno z vajinega telefona.
Stara ljudstva so svoje junake ovekovečila na nebu tako, da so po njih poimenovala zvezde in ozvezdja. Tudi to je naš izraz hvaležnosti, da v plejadi osapskih smeri najdemo Super Elico in Super Emila, pa tudi vajin kužek Tačko je našel svoj prostor.
Zadnja leta so ti polepšali trenutke nekateri plezalci, ki jih je življenje spremenilo. Sedaj so očetje, matere, ustvarili so si svoj prostor v družbi, pa so se kot lastovke vračali pod vajino streho. Tudi voščil ob praznikih in pozdravov z odprav si bila vesela.
Smrt je nekaj dokončnega, a vseeno del življenja. V tolažbo so nam besede: Človek ne umre, dokler se ga ljudje spominjajo.
Po čem se bomo spominjali tebe? Bila si drobna, skromna, z ničemer nisi izstopala, v večji družbi te skorajda ni bilo opaziti. Bila si samo človek – Človek z veliko začetnico.
Ko so te položili v grob, so te položili v naša srca. V njih boš našla toplino doma, tako kot smo jo mi svojčas pri tebi.
Elica, hvala ti za vse!
Fulvij Živec
Za Obalni AK