Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zgodovina

organiziranega planinstva v Baški grapi - Olga Zgaga 

Ali ste že bili v Baški grapi?
To je ozek, ob reko Bačo stisnjen svet, ujet na eni strani pod Spodnje Bohinjske gore, na drugi pa pod Porezen, Kojco in Šentviško planoto. Do prvih povojnih let je nosil ime Baška dolina, po snemanju filma Na svoji zemlji jo na zemljevidih označujejo kot Baška grapa.
Cesta se je stisnila k reki razmeroma pozno. Leta 1873 j bila zgrajena do Koritnice, do Podbrda leta 1893, do Petrovega Brda šele v času gradnje bohinjske proge. Ta se je leta 1906 ob velikih naporih graditeljev divje zrinila v ta svet kar skozi drobovje hribov, gričev, preko reke in ceste, čez grape in soteske.

Toda vrhove nad Baško grapo so obiskovali že takrat, ko še ni bilo ceste in železnice, ko so le razdrapani kolovozi in ozke stezice povezovali naselja. Na pobočjih Črne prsti, Koble, Slatnika, Porezna so kosili, pasli živino, lovili divjad. Iz bohinjskih fužin so preko sedla Vrh Bače tovorili težke sode žebljev in drugih izdelkov vse do Gorice in Trsta. Ljudem je svet nad vznožjem pomenil preživetje in bolj za obstanek v njem je bil trd in neizprosen. Ni čudno, da so pred sto in več leti imeli za planinarjenje v današnjem pomenu besede veselje le redki posamezniki, zlasti naravoslovci in raziskovalci. Črna prst je bila že takrat znana po raznoliki flori. Gotovo je sloves »botaničnega vrta« na Črni prsti v svet v največji meri ponesel botanik Karl Zois (1756 – 1799), eden prvih raziskovalcev kranjskega alpskega rastlinstva. Cvetje z gora nad Baško grapo so mu nosili prinašalci, npr. Matevž Kos in Andrej Legat, pa tudi domačini, ki so poznali vsako kozjo stezo in vsak kotiček tega sveta. Prav po zaslugi Karla Zoisa je baron Franz Xaver von Wulfen, avstrijski jezuit, botanik in minerolog, leta 1788 v svojem spisu prvič omenil Črno prst. Iz raznih zapisov je mogoče sklepati, da so že v začetku 19. stoletja občudovali njene cvetne planjave tudi takratni botaniki Franz Wilhelm Sieber, Franc Hladnik in Andrej Fleischmann. Leta 1826 in 1827 so privabile tudi znanega slovenskega botanika Henrika Freyerja, leta 1833 pa tržaškega botanika in poznejšega župana Tommasinija. Tudi botanik Ž. Graf je prav na pobočjih Črne prsti našel in opisal čisto nove vrste cvetic. Še imenitnejši je bil obisk saškega kralja Friderika Avgusta II., ki se je leta 1841 povzpel na Črno prst iz bohinjske strani. Tudi njega je navdušila rastlinska raznovrstnost na gori. V deževnem vremenu je s spremstvom sestopil v Podbrdo, kjer mu je ponudil prenočišče takratni župnik Zarlin.

V drugi polovici 19. stoletja je tudi na slovenska tla pljusknila želja po organiziranem planinarjenju. Ta je sicer zrasla med Nemci, ko so se leta 1874 združili s Kranjsko sekcijo Nemške in avstrijske alpske zveze. Zveza je bila zelo aktivna, saj je v naših gorah zgradila kar dvanajst nemških planinskih koč. Leta 1885 je blejski hotelir Johan Mallner na Ravenski planini, med Črno prstjo in Koblo na bohinjski strani, postavil leseno planinsko kočo. Nemški turisti so jo od vsega začetka radi obiskovali, saj so se od tod vzpenjali na Črno prst in druge bohinjske gore. Koča je bila znana tudi v Baški grapi, pa ne samo zaradi planinarjenja. Posebno stari Bačarji so pripovedovali, da so »od nekdaj« tja hodili po vino, zlasti mlajši pa na nedeljske plese, kjer so se srečevali in spoznavali z Bohinjci. Prehod h koči so dovolile tudi obmejne straže v času »pod Italijo«. Domačinka z Bače pri Podbrdu je bila med obema vojnama v koči celo kuharica.

Kot protiutež nemški Mallnerjevi koči je leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo že leta 1894 na bohinjski strani Črne prsti na Planini za Liscem postavilo slovensko Orožnovo kočo. V poročilih o njenem delovanju je omenjalo Črno prst kot vedno bolj priljubljeno planinsko izhodišče z »obširnim in veličastnim« razgledom in »raznovrstno in izredno floro«.

Poročevalci so se kar kosali, kdo bo našel »izbornejši« pridevnik za poudarjanje njenih lepot. S postavitvijo tako Mallnerjeve kot Orožnove koče je zanimanje za obisk bohinjskih gora zelo naraslo. Leta 1895 ustanovljena Soška podružnica SPD je že leta 1898 markirala poti iz Podbrda na Črno prst in k Orožnovi koči. Tudi Porezen, ki je prebivalcem z obeh strani do tedaj služil le kot senožet in pašnik, je postajal zanimiv cilj planincem. Soška podružnica SPD je leta 1895 pot iz Podbrda na Porezen tudi markirala.
Leta 1904 je Baško grapo z okoliškimi vrhovi Poreznom, Črno prstjo, Rodico, pa tudi Voglom vzela pod svoje okrilje novoustanovljena cerkljanska podružnica SPD. K njej je spadal tudi Blegoš. Tudi planinci iz Baške grape so leta 1904 želeli ustanoviti svoje planinsko društvo. Po Baški grapi so namreč takrat gradili bohinjsko železnico. Zanimanje za doslej popolnoma odmaknjene in težko dostopne kraje je naraslo. Toda društvo bi zajemalo del teritorija, ki ga je upravljala Cerkljanska podružnica SPD. 3. julija 1904 so prišli njeni predstavniki v Podbrdo, kjer so se dogovorili, da se bodo planinci Baške grape priključili podružnici SPD v Cerknem. Ob tej priliki se je v društvo vpisalo osem Podbrdčanov.

Cerkljanska podružnica SPD je bila zelo aktivna, saj je po vrhovih Baške grape markirala poti na vse točke, ki jih je imela pod svojim okriljem, postavila kažipote, na železniških postajah pa reklamne table s fotografijami. Leta 1905 je organizirala izlet iz Cerknega v Podbrdo, kamor so prišli preko Davče. V Podbrdu so jih pogostili tamkajšnji člani društva. Naslednjega dne so nameravali z vozovi, ki naj bi jih porivali železniški delavci, skozi napol dograjeni predor v Bohinj. Toda skozenj so morali peš. Uspelo jim je, da so se z dvema vozovoma pripeljali nazaj v Podbrdo. V Cerkno so se vrnili čez Hudajužno in po novo markirani poti čez Jesenico.

Bohinjska proga je prinesla silovit razvoj turizma tudi v Baško grapo in na okoliške vrhove. Prej nepoznane kraje so želeli obiskati številni turisti. Zlasti iz Trsta so prihajali posebni vlaki, planinska društva iz različnih koncev dežele so organizirala izlete in najraje obiskovala Črno prst in Porezen. Gostilničar Štravs je na železniški postaji v Podbrdu odprl restavracijo s prenočišči, salonom, kegljiščem in organiziranimi izleti z vodniki na okoliške gore. Prav tako je hotel Črna prst v Hudajužni poleg ponudbe izborne hrane in izposoje konjske vprege planincem ponujal tudi gorske vodnike.

Leta 1906 je Slovensko planinsko društvo od Stržiškarjev kupilo parcelo na vrhu Črne prsti. Ravno takrat je tržaška podružnica SPD začela razmišljati o gradnji koče na Črni prsti. Organizirala je namreč več izletov v gore, ki so bile zanje precej oddaljene, zato bi jim prav prišla koča s prenočišči. Leta 1914 so se predstavniki SPD Trst in Slovenskega planinskega društva zbrali na sestanku v Podbrdu. Zgodaj zjutraj naslednjega dne so se skupaj odpravili na vrh Črne prsti. Tam se jim je pridružilo še nekaj članov obeh društev, ki so prišli z jutranjim vlakom v Bohinjsko Bistrico. Zanimivo je, da se je ogleda parcele udeležil tudi predstavnik cesarsko-kraljevega 3. korno in cesarsko-kraljevega Brambenega poveljstva, generalštabni major Reisinger iz Gradca. Odmerili so zemljišče, določili lokacijo za kočo in kamnolom.

Toda prva vojna je pokopala vse načrte zagnanih planincev. Po vojni so prav na vseh vrhovih nad Baško grapo začrtali krivično rapalsko mejo, vzpon nanje je bil prepovedan. Le domačini so smeli kositi strmine, pa še to s posebnimi prepustnicami. Na parceli na Črni prsti, kjer je tržaška podružnica SPD hotela zgraditi kočo, so postavili obmejno stražarnico. Na Vrhu Bače, na Možicu, na Slatniku, na Poreznu so zrasle vojašnice. Mejo so utrdili s številnimi bunkerji.
V gore nad Baško grapo so začeli prihajati italijanski turisti, ki so želeli spoznati novi svet svoje domovine. Ti niso imeli čuta za ohranjanje lepot, ki so jih te gore nudile v izobilju. Trgali so planinsko cvetje, uničevali senike. Domačinom, ki so stoletja kljub nevarnostim in težavam živeli z gorami, z njimi gospodarili in čutili, pa parali živce. Leta 1926 so bila prepovedana vsa slovenska društva, kar je bil še dodaten udarec za planinska društva.

Po drugi vojni so bile vse planinske koče nad Baško grapo uničene. Orožnova in Mallnerjeva koča sta bili požgani, koča na Poreznu razdejana. Cerkljansko planinsko društvo se je na novo ustanovilo in leta 1949 italijansko vojašnico na Poreznu preuredilo v planinsko kočo.
Tudi Črna prst je klicala po postavitvi koče, saj v celi verigi bohinjskih gora ni bilo nobene.

Prvi so o izgradnji razmišljali v SPD Tolmin, ker je po drugi vojni to področje spadalo pod njegovo okrilje. Tudi Bohinjci so nameravali postaviti kočo na sedlu, kjer je med obema vojnama stala jugoslovanska obmejna stražnica.
Leta 1954 pa je na Mostu na Soči iz sekcije Planinskega društva Tolmin nastalo novo društvo, ki so ga sestavljali predvsem mladi člani. Iz italijanske stražarnice na Črni prsti je zgradilo kočo. Imela je kuhinjo in obednico, v kateri je bilo 24 ležišč. Pri gradnji so mu finančno pomagali Planinska zveza Slovenije, Združenje za turizem in gostinstvo in tovarna cementa Salonit Anhovo. Ves potrebni material so iz Stržišč na Črno prst v koših znesli krajani Stržišč.

Ti so na enak način kočo tudi oskrbovali s hrano in pijačo. Leta 1957 je društvo razpadlo in kočo zaprlo.
Prav tega leta je v Podbrdu Ivan Anderle zbral okrog sebe štirinajst navdušencev. Ustanovljeno je bilo Planinsko društvo Podbrdo. Že 1. decembra 1957 je odprlo skromno zavetišče na Petrovem Brdu v hiši Franca Jensterla, ki je bila doslej gostinski objekt Kmetijske zadruge Podbrdo. Zavetišče je delovalo do leta 1961.
Že jeseni 1959 je društvo prevzelo v upravljanje, oskrbo in obnovo kočo na Črni prsti. Že dve leti je bila zaprta in v izredno klavrnem stanju. Za začetek so jo s finančno pomočjo Planinske zveze Slovenije adaptirali, leta 1966 pa nadgradili za eno nadstropje. Od vsega začetka je posebno skrb društvu povzročal prenos materiala in hrane na goro. Tovor so prenašali s tovornimi konji, ogromno pa so ga v koših na hrbtih znesli prizadevni člani in domačini. Pri tem so bili še posebej dejavni otroci in mladina. To jim je bil edini, grenko prigarani počitniški zaslužek. Leta 1976 so podbrški planinci uresničili »noro« idejo: zgradili so tovorno žičnico iz Stržišč do koče na Črne prsti. Odslej je bilo oskrbovanje veliko lažje.

Kočo so morali skozi celotno petdesetletno obdobje neprestano obnavljati, posodabljati in se prilagajati novodobnim zahtevam obiskovalcev in standardom v zvezi z ekološkimi zahtevami za poslovanje planinskih postojank. Obnova je dosegla višek po letu 2000.
Kljub nenehni vpetosti v obnovo koče so v društvu vseskozi delovali markacijski in propagandni odsek in odsek za delo z mladimi. Mnogo izletov je bilo izpeljanih, čeprav so se jim člani v obdobjih, ko je bilo največ dela pri adaptaciji koče, odpovedali.

Posamezni člani so zaznamovali zgodovino društva tudi na področju alpinizma. Tudi danes ima društvo mlade plezalce s sodobnimi pogledi n alpinizem, katerih kvaliteta je v kratkih in težkih smereh in v lednem plezanju slapov. Že leta 1961 je bil prvi predstavnik Planinskega društva Podbrdo vključen v postajo Gorske reševalne službe Tolmin. Od leta 1978 ima društvo ekipo gorskih reševalcev, ki v manjših reševalnih akcijah lahko deluje samostojno, sodeluje pa tudi na mednarodnih tekmah gorskih reševalcev. 

Število članstva je bilo v Planinskem društvu Podbrdo vedno visoko. Največ jih je bilo leta 1970, kar 496. Ustanovitelj in dolgoletni predsednik Ivan Anderle je od vsega začetka posebno pozornost posvečal mladini, kajti »ta lahko okrepi planinske vrste z novimi idejami in pobudami in tako prispeva k nadaljnjemu razvoju društva«. V času zlatega jubileja je bilo v društvo je bilo vpisanih 210 članov, med katerimi so bili izredno dejavni mladi planinci, vključeni v planinski krožek pri Osnovni šolo Simona Kosa Podbrdo. Društvo združuje planince od Petrovega Brda do Grahovega ob Bači. Poleg koče na Črni prsti skrbi še za vzdrževanje planinskih poti od Rodice do Petrovega Brda.

PD Podbrdo vsako leto organizira nekaj tradicionalnih prireditev, in sicer avgusta pohod po Kobalovi poti, v začetku septembra gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst, ki slovi kot prvi organiziran gorski tek v Sloveniji, in konec septembra srečanje planincev na Črni prsti.

Planinstvo v Baški grapi je torej raslo vzporedno z razvojem organiziranega planinstva na ozemlju današnje Slovenije. Kljub temu, da je bilo v tem obdobju prav ozemlje Baške grape odtrgano od matične domovine, področje Črne prsti pa razbito med dve kraljestvi, duh slovenstva in planinstva v graparjih ni nikoli zamrl. Kako globoko se je vtkal v njihove misli in dejanja, je že leta 1960 v poročilu o delu za to leto napisal predsednik Ivan Anderle. »Vrednost našega dela pa ni le v tem, da smo kočo usposobili za obratovanje. Medtem ko smo mi kočo gradili, je tudi koča gradila nas. V skupnem delu za isti cilj sta se razvijala tovarištvo in planinska zavest v naših članih.«
Naj te misli spodbujajo člane Planinskega društva Podbrdo pri nadaljnjem delu!

Olga Zgaga 

Fotografije: barvne Cveto Zgaga, črnobele arhiv PD Podbrdo
Vir
i: Zbornik ob 50-letnici PD Podbrdo, Podbrdo 2007, Planinski vestniki 1895 - 1970

03.03.2016


Poobjavljen je nekoliko dopolnjen članek Olge Zgaga Zgodovina organiziranega planinstva v Baški grapi
(Planinski vestnik 2007)

G-L,02.03.17: PD Podbrdo uspešno stopilo v jubilejno letoi

 


Priprave na obnovo po prevzemu 1959

 


Prva obnova koče na Črni prsti (1960)

 


Nadgradnja koče, zaključna 1966





Pri gradnjah je pomagalo veliko domačinov

 


Žičnica in obnovljeni kal

 

1 komentarjev na članku "Zgodovina"

Franci Savenc,

Objavljeno je bilo z dnevom zamude, ker sem dobil prekasno (na predvewčer "rojstnega dne")!

In danes sem dobil še tri popravke, ki sem jih tudi že popravil.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti