Slovenske novice - Tina Horvat: ... po 122 letih s Triglava odpeljali v dolino?!
Naš najvišje stoječi narodni simbol je po odloku vlade prvič v zgodovini dobil upravljavca – zavod za varstvo kulturne dediščine • Odzivi strokovne javnosti so mešani, člani Društva Prijatelji Triglava, ki so doslej skrbeli za stolp, se bojijo, da bodo original zamenjali s kopijo
Mojstrana • Naša vlada je pred dobrim tednom na seji sprejela zgodovinsko odločitev, za upravljavca Aljaževega stolpa na vrhu Triglava je določila Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Tako je naš narodni simbol, ki že od leta 1895 kljubuje zobu časa, zanj pa amatersko skrbijo ljubitelji, izpod doslej le formalnega skrbstva ministrstva za kmetijstvo prešel v kulturni resor. Poteza vlade je že začela deliti Slovenke in Slovence na dva dela, na tiste, ki so prepričani, da bo s tem vendarle končana agonija najviše stoječe stavbe v naši državi, in na tiste, ki se bojijo, da gre le za papirnato uredbo in, še huje, da bo državi s tem vendarle uspelo, da bo legendarni stolp pod pretvezo dotrajanosti spravila v muzej.
Zadovoljstvo na PZS
Med tistimi, ki odločitev države pozdravljajo, je Planinska zveza Slovenije. Njen podpredsednik Miro Eržen je prepričan, da sta se s tem končala brezvladje in improvizacija na vrhu našega očaka in da je nastopil čas, da se upravljanja Aljaževega stolpa lotimo strokovno. »Mislim, da je to velik korak naprej, saj bi bilo najslabše, če bi vse skupaj pripeljalo do stopnje, ko sploh ne bi imeli več česa obnavljati. Zdaj ni čas za čustva in skrbi, ampak za strokovni razmislek o korakih, ki bodo pomenili svetlo prihodnost Aljaževega stolpa.«
A kaj pomeni ta vladna odločitev po skoraj treh desetletjih po osamosvojitvi in 18 let potem, ko je bil stolp razglašen za kulturni spomenik, a je kljub temu precej žalostno propadal? Se bo zdaj kaj spremenilo? Eržen razloži, da so imeli zvezane roke zaradi dolgotrajnega, več kot 20 let dolgega postopka urejanja zemljiškoknjižnega stanja, ki je nastalo pri denacionalizacijskem zahtevku Agrarne skupnosti Dovje-Mojstrana. Kot je znano, se je ta leta 2014 končal tako, da je država agrarni skupnosti del zemlje v TNP vrnila, obdržala pa je lastništvo nad Triglavsko severno steno. Poleg denacionalizacijskih postopkov je upravljanje našega narodnega simbola oviralo tudi to, da je država leta 1999 stolp razglasila za spomenik državnega pomena, ni pa določila upravljavca.
Morda začasno v dolino
No, zdaj je oboje urejeno, Aljažev stolp ima svojo stavbno številko, prav tako ima parcelno tudi zemljišče, na katerem stoji, in prvič v zgodovini ima upravljavca. Naloga PZS bo odslej pregledovanje stanja stolpa oziroma monitoring, upravljavec pa bo določil strokovne posege na njem. »Ta trenutek seveda še ni jasno, kakšni bodo ti posegi, predvidevamo, da jih bo ZVKDS določil še letos. Lahko da bo šlo za posege na kraju postavitve, kot je bilo do zdaj, ali pa ga bo treba morda začasno odpeljati v dolino in ga obnoviti. O tem bo odločila stroka, morda bo po natančnem pregledu postalo jasno, da original na vrhu Triglava nima prihodnosti, saj ga je lahko zob časa že močno načel. PZS bo vsekakor izvajal dela, ki bodo v skladu z restavratorskim načrtom oziroma z navodili omenjenega zavoda,« je povedal Eržen.
Pri tem seveda ne moremo pozabiti, kakšno razburjenje je leta 2009 povzročila ideja, ki se je rodila takratnemu predsedniku PZS Franciju Ekarju, namreč da bi original zaradi dotrajanosti prestavili v Planinski muzej v Mojstrani, na Triglavu pa bi postavili kopijo. A Miro Eržen je pri tem optimist: »Takrat so na PZS res razmišljali, da bi original, še preden bi razpadel, spravili v muzej, a to je povzročilo veliko razburjenja, predvsem med tistimi, ki so, da ne bo kdo napačno razumel, zelo dobronamerno in lepo skrbeli zanj. Posledično so me kot vodjo projekta izgradnje Slovenskega planinskega muzeja javno obtožili, da gre za komercialno potezo in da želim s stolpom spraviti več ljudi v muzej. Bilo je veliko čustev, no, zdaj upam, da je zmagal razum in da bo stroka najbolje vedela, kaj je treba narediti z Aljaževim stolpom. Seveda bodo tudi zdaj kakšni pomisleki, vendar sem prepričan, da bomo vsi tisti, ki cenimo Aljaževo delo in spoštujemo stolp kot nacionalni simbol, razumeli, da moramo z njim tako tudi ravnati.«
Konec Aljaževega stolpa?
Med tistimi, ki so ob novemu upravljavcu bolj zaskrbljeni, pa so člani neformalnega Društva Prijatelji Triglava, ki že od ustanovitve skrbijo, da stolp ne propade, pri tem pa so sodelovali tudi markacisti in vremenarji s Kredarice. Dvakrat so ga zelo temeljito obnovili, utrdili temelje in zamenjali jeklenice, že večkrat so ga prebarvali, poleg tega pa stolp odrešili tisoče in tisoče nalepk, ki jih obiskovalci Triglava nemarno lepijo po naši najvišje ležeči stavbi.
Med njimi je seveda največja legenda 81-letni Franjo Potočnik, že 1024-krat je bil na vrhu: »Bojim se, da novi upravljavec ne bo nič spremenil in da bo vse skupaj tako, kot je bilo doslej, le na papirju. Zdi se mi tudi, da ne morejo ljudje iz doline in iz pisarn, ljudje, ki sploh niso planinci, odločati o usodi našega planinskega simbola.«
Še bolj zaskrbljen je 54-letni Igor Zlodej, ki je bil pri stolpu že 452-krat: potezo, da je Aljažev stolp končno dobil upravljavca, sicer pozdravlja, saj je bila država v obliki ministrstva za kmetijstvo do zdaj zelo slab gospodar, zato upa, da bo vendarle kaj bolje, se pa boji, da bi ZVKDS ocenil, da je stolp v tako slabem stanju, da bi ga bilo treba odpeljati v dolino. »To bi lahko pomenilo tudi, da bi ga potem hoteli v dolini kar obdržati. Potem ko so to hoteli storiti leta 2009, je ta bojazen seveda povsem realna. Poleg tega niti ne vem, ali bi stolp prenesel tak poseg. Prepričan sem, 
da je v dovolj dobrem stanju, da bi se ga dalo negovati in vzdrževati kar tam, kjer je. Bi pa ob tej priložnosti opozoril obiskovalce Triglava, naj spoštujejo Aljažev stolp in naj nanj ne lepijo nalepk in vanj ne praskajo imen.«
Tudi 58-letni Zvone Frantar, okoli 260-krat je bil na vrhu, je prepričan, da za prestavitev stolpa v dolino ni nobene potrebe: »Stolp nujno potrebuje obnovo, predvsem sta sneg in mraz načela njegove temelje, stolp pa je iz pleha, in ta ne rjavi. Če je bil toliko let gor in če smo ga lahko mi sami vzdrževali, potem dvomim, da bi ga bilo treba ob vsej moderni tehnologiji voziti v dolino.«
Petdeset odtenkov rdeče in sive
Naša najviše stoječa stavba že od vsega začetka dviga veliko prahu in je v središču narodno zavednih in ideoloških polemik. Ne nazadnje je bil stolp že postavljen z namenom pokazati, kdo je gospodar na tej zemlji, v nadaljevanju pa se je odeval tudi v barve prevladujoče državne ideologije in se kitil s političnimi simboli. V obdobju rajnke Jugoslavije je bil seveda rdeč, s peterokrako zvezdo na vrhu. Zdaj je obarvan v več kot 50 odtenkov sive, saj država do zdaj ni poskrbela, da bi ga redno obnavljali. To so ljubiteljsko počeli ljudje, zbrani v Društvu Prijatelji Triglava, markacisti in meteorologi na Kredarici, in vsi ti so tudi leta 2009 odločno preprečili, da bi ga odpeljali v dolino, pravzaprav v ravno takrat nastali Planinski muzej v Mojstrano. A to sploh ni bilo prvič, da je bil stolp v nevarnosti. V javnosti povsem neznana je pobuda zavarovalnice, ki je pred mnogo leti prevzela pokroviteljstvo nad stolpom in si je original zaželela v svojih prostorih, menda so imeli že izdelano kopijo, ki bi jo postavili na vrh.
Ne država, za stolp skrbijo ljubitelji
Prav neverjetno in žalostno je, da za Aljažev stolp kot kulturni spomenik in kot nesporni narodni simbol, država doslej ni skrbela. Vse je bilo prepuščeno ljubiteljem gora, ki so v svojem prostem času in z lastnimi ali sponzorskimi sredstvi ure in ure žrtvovali za to, da se je stolp sploh ohranil. »Ljudje nam kar ne verjamejo, kaj vse smo naredili za Aljažev stolp. Ne štejem, kolikokrat smo z 20-kilogramskimi nahrbtniki tovorili gor material, da smo vse obnovili. Ko je bilo treba temelje obzidati, smo potrebovali 500 kilogramov peska in cement, da smo jih utrdili,« pove Franjo Potočnik. Nekoč je kar štiri ure odstranjeval nalepke, ki jih množično lepijo obiskovalci Triglava. A pristavi, da je zdaj že malo bolje. V tem nemarnem početju so prednjačili predvsem tujci, tisti z vzhoda in Balkana, a so že tudi oni ugotovili, da takšno puščanje sledi za sabo ni primerno. Še hujšo škodo od nalepk pa delajo zimski obiskovalci Triglava, pove Zvone Frantar, sicer slikopleskar, ki je zaslužen za to, da je bil Aljažev stolp deležen vsaj strokovnega barvanja. »Pozimi je stolp prekrit s snegom in ljudje se hočejo z njim slikati, zato sneg odmetavajo s cepini pa še z derezami drgnejo po njem in ga poškodujejo. Te praske moramo mi potem, ko sneg skopni, popraviti, zakitati in prebarvati, če ne, bi začel pleh rjaveti.«
Brez stolpa in z vstopnino?
Država je s svojim ravnanjem že večkrat poskrbela za razburjenje, povezano z našo najvišjo goro. Tako so lani poleti anketarji Triglavskega narodnega parka obiskovalce spraševali, ali bi bili pripravljeni plačati vstopnino za park in kaj menijo o tako imenovanih kvotah. Čeprav so na TNP potem odločno zavrnili naše vprašanje, ali razmišljajo o tem, da bi uvedli vstopnino, je na koncu obveljalo, da bo treba slej ko prej uvesti omejitve. Naš očak namreč ječi pod težo skoraj tritisočglave množice, ki se v poletni sezoni vsak dan v koloni povzpenja nanj.
Zaradi številnih obiskovalcev je osrednje in tudi širše območje TNP zelo onesnaženo, mnogokrat se vonjajo fekalije, ki se jih ne da sproti odvažati v dolino. Onesnažena in brez življenja so tudi prelepa jezera v Dolini sedmerih jezer. Zato bo morala tudi Slovenija slej ko prej uvesti vstopnino v TNP ali plačilo za vrh, tako imenovane kvote.
Tina Horvat
tina.horvat@slovenskenovice.si
Fotografije: Tina Horvat, Igor Zlodej, dokumentacija Dela