Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Osem ur

Bojan Ambrožič: ... Slivnice 2017 - Kot že samo ime prireditve pove, je to tekma, na kateri se je potrebno 

... v 8 urah kar se da največkrat povzpeti na vrh Slivnice.
Štart tekme je bil pri kegljišču v Cerknici. Potem pa smo po najkrajši poti tekli gor in dol na Slivnico. En vzpon je bil dolg 3,6 km s 530 višinskimi metri vzpona.

Časi teka so se beležili s čipi PeakCheck, ki nam jih je priskrbel organizator. V sistem PeakCheck je sicer trenutno vključenih 15 planinskih koč v Sloveniji. Gre za poseben čip v obliki obeska za ključe, ki meri čas našega vzpona/sestopa.

Ponavadi so štartnine za ultramaratone zelo zasoljene. Ta tekma pa je bila celo brez štartnine. (Tudi) zato se na je na štartu zbralo kar 140 tekmovalcev. Ne glede na to lahko rečem da je bila organizacija tekme odlična. Okrepčevalnici na začetku in koncu poti sta bili ves čas (8 ur) bogato založeni z jedačo in pijačo. Genialna se mi zdi tudi ideja, da je vsak izmed tekmovalcev dobil svoj kozarec, ki je bil cel čas tekme nataknjen na poseben obešalnik. S tem smo ustvarili precej manj odpadkov. Organizator pa nam je celo priskrbel poimenske štartne številke.

Ob 8. uri zjutraj smo se prvič pognali v hrib. Začetni vzpon naj bi potekal počasi v strnjeni skupini. Vendar smo bil vseeno veliko prehitri. Marjan Zupančič in Zdravko Bavec sta za prvi vzpon potrebovala samo 28 minut. Približno minuto več so potrebovali Sebastijan Zarnik, Boštjan Erjavšek-Beli ter Ivan Hrastovec. Sam pa sem prvi vzpon zaključil v približno 30 minutah.

Prvi vzpon sem skorajda v celoti pretekel, saj je proga na Slivnico v večini zelo položna. Strm je samo začetni del. Potem pa pot poteka po širokem in precej položnem slemenu. Zaradi tega sem se spraševal ali je sploh vredno teči s palicami. V prvem vzponu in spustu jih zares nisem potreboval. Z vsakim nadaljnjim vzponom pa sem vse manj tekel ter vse več hodil ter se s tem opiral na roke. Če sem v klance hodil, sem pa vse spuste v celoti pretekel.

V prvih nekaj krogih je bilo hladno. Poleg tega je ponoči padel en centimeter novega snega. Dovolj da je sta bila vsaj prva dva vzpona skorajda vsa po snegu in ledu. Zato je na nekaterih delih proge zelo drselo. Sneg in led sta se tekom dneva večinoma stopila. Le v gozdičku, tik pod vrhom Slivnice je ledena past vztrajala do konca in me opominjala na to kako ranljiv sem pri spustih. Spusti so mi sicer šli presenetljivo dobro. Vseeno pa sem v primerjavi s kolegi cel čas izgubljal. Srečko Deželak-Ečo in Andrej Lindič sta me ponavadi na spustu prehitela za kakšno minuto prednosti. Na vzponih pa sem jih ujel nazaj in na vrh Slivnice prišel minuto pred njima.

Konec četrtega kroga sem dohitel Boštjana Erjavška. Zelo hitro se je izkazalo da imava zelo podoben tekaški ritem. Na dolgih tekmah se sicer zelo težko zgodi da najdeš nekoga, ki teče popolnoma enako hitro. Že malenkostno odstopanje v hitrosti teka na dolgi tekih zelo utruja. Tokrat pa mi je bilo zaradi družbe v zadnji polovici tekme veliko lažje teči. Niti ni bil problem v nogah. Te so se cel dan zelo dobro držale. Bolj je problem v glavi, ki se sprašuje: "Zakaj za vraga mi je potrebno cel dan hoditi gor in dol?" V družbi ter občasnem kratkem klepetu, pa so se te misli hitro razblinile.

In že je bil na vrsti sedmi vzpon. Tu sta nama pobegnila Andrej Lindič in Ečo. Vendar se nisem sekiral, saj mi je šlo samo zato, da varno opravim devet vzponov. Osmi vzpon se mi je zdel najtežji, saj je bilo do cilja še vedno zelo daleč. Na zadnjem spustu sem grdo padel. Vendar sem se na srečo le povaljal po blatu in nadaljeval brez poškodb. Za zadnji vzpon pa nama je ostalo še 50 min časa, kar je pomenilo da končno lahko uživava. Razen v zadnjem vzponu za razglede med tekmo ni bilo časa. V zgornjem delu poti se je sicer ves čas odpiral lep razgled na Cerkniško jezer. Prav tako, kot se nisem pustil zmesti z razgledi, sem se tudi trudil, da se nisem preveč obiral na okrepčevalnicah. Pri devetih vzponih - samo ena minuta časa na vsaki izmed 16 okrepčevalnic - na koncu skupno nanese na kar 20 minut postankov, kar je približno toliko kot sem povprečno potreboval za en spust.

Vsa vesela sva z Belijem istočasno prišla še devetič na vrh Slivnice v času 7 ur in 45 minut. To pomeni skorajda 60 km poti in pa 5000 višincev vzpona. Žal pa je bilo potrebno s cilja še enkrat več v dolino. Tako da je na koncu naneslo kar 63 km, kar je razdalja, ki jo v enem dnevu nisem premagal že dve leti. Zato me skorajda čudi, da nisem dobil niti enega žulja. Prav tako nisem na celi tekmi imel nobene krize in krčev. Le zadnje štiri vzpone sem zaradi musklfibra v rokah komajda še držal palice.

Tekmo je zmagal Marjan Zupančič, ki se je na Slivnico povzpel 10-krat v rekordnem času 7 ur in 23 minut. Poleg njega sta deset vzponov zabeležila še Hrastovec in Zarnik.

Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič

  18.02.2017
8 UR SLIVNICE 2017

 

 
 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti