Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Sicilija

15.02.2017
SICILIJA – 14 DNI OMLET IN SMERI, DA SI ČIST’ ZADET

Na ŠAO je veliko več fotografij in drugače so razporejene

četrtek, 16. februar 2017, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 652

Šaleški AO - Anja Lampret: Štirinajst dni omlet in smeri, da si čist' zadet

V sredini decembra je padla odločitev … Natašin SMS … Ej, a bi šla na Sicilijo? Sredi januarja? 14 dni?

Ni bilo treba predolgo razmišljati in premlevati. Oddih, nekje daleč, bo definitivno paša za dušo in telo.

Najina zgodba se je začela precej neobetavno. Vremenska napoved je bila (gledana od doma) klavrna. Po pristanku v Trapaniju sva imeli pravi deževno nočni tuš in nekaj borb z najemom avtomobila. (Preverite prej katero kreditno kartico sprejemajo, preden karkoli plačate!)
Po osvojeni borbi naju je čakala še ena. Najina mala “Ferrari Panda” z letnimi gumami in brez verig je morala premagati hribovske ceste, pokrite z debelo plastjo ledene sodre. Uspešno sva pridrsali do San Vita Lo Capo … Kljub “prečudovitemu” vremenu ni manjkalo dobre volje in smeha.
Zaradi vremena v mestu (ja, sneg pomeni, za obmorski kraj, izredne razmere) ni delal noben wi-fi, midve pa v iskanju strehe nad glavo (nad kampiranjem sva rahlo obupali – brrrrr). Nestrpno sva čakali, da se odpre Climbing House (na vratih je namreč pisalo: We open at sunset  in dočakali.
In imeli izredno srečo.
Spoznali sva najino bodočo družbo in dobili streho nad glavo pri Danielu Areni ter veliko peč, ki naju je grela. Juhuuuu!

/.../ Nisva odlašali s plezanjem. Takoj, ko je skala pokazala znake “suhosti” sva šli v akcijo. Prve smeri sva imeli le 10 minut hoda od najinega domovanja. Večinoma sva plezali v bližjem območju San Vita – dolga veriga klifov, ki je razdeljena na ogromno sektorjev in sega od San Vita in do kampa El Bahira.

Po prvi “rundi” plezanja je sledil dan počitka in kot nalašč, deževen, da ni bilo preveč jokanja za sončnimi žarki. Počitek je zares bil počitek in mala avantura. Z Danijevim kombijem (huda mašina) smo se zapeljali (čez brege in po lokalnih cestah) do “hot springsov”. Tek v kopalkah in “kroksih” od avta do vrelca, skok v vročo vodo in neskončno uživanje ter sproščanje zategnjenih mišic … ob sijajnih žveplenih vonjavah … kaj še človek hoče lepšega.

Sledila je druga “runda” plezanja. Začeli sva jo z raziskovanjem okolice. Podali sva se v bližino mesteca Custonaci, v plezališče Rocca di Cerriolo. Po plezanju sva skočili še do zanimive, izredno stare vasice, ki je zgrajena v jami. S pridihom večerne svetlobe je le še pridobila na svoji čarobnosti …

/.../ Valanga – uf, dober “plac”. Markantne skale, malce odmaknjene od San Vita. Le par minut vožnje, nekaj malega hoje v hrib, krasna razgledna točka in izredno lepe smeri. Nikjer ni bilo nikogar, popoln mir … le smeh štirih “bab” se je razlegal naokoli.

Lepi dnevi se kar niso in niso hoteli prekiniti s kakšno kapljo dežja. A kak dan za počitek je bil nujno potreben. Ostra skala naredi svoje J Privoščili sva si izlet v nacionalni park Zingaro, kjer sva se na prečudoviti obali opogumili in skočili v vodo. Za nagrado za pogum pa sva se proti večeru zapeljali še v zgodovinsko mestece Erice. Le-to se nahaja čisto na vrhu hriba, ki ga je ta dan zajela gosta megla. Sprehod po praznih, meglenih ulicah ob uličnih svetilkah je bil kot iz filma … samo še kak vampir bi se moral prikrasti v zgodbo.

... Tretja “runda” plezanja – do konca, na vso moč, do teme vsak dan.

Aja, zakaj OMLET? Vsako jutro je bil obred pečenja super power omlet. Brez njih sigurno ne bi splezali toliko smeri … od katerih si res čist’ zadet.<7p>

Plezali sva: Anja in Nataša
Napisala: Anja, fotografirali: Anja in Nataša
Climbing House: http://www.ymcaclimbingsanvito.it/en/ (prijeten ambient za plezalni čvek in nabiranje informacij)
Oznake: PLE
eXTReMe Tracker