Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Izpit za gorskega reševalca

14.02.2017

 


YouTube - Klemen Volontar, 11.02.2017
Izpit za reševalce GRZS - Zelenica 2017

četrtek, 16. februar 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 527

GRS Jesenice - Robert Sušanj: Po nekajletnem pripravniškem stažu je prišel trenutek resnice. Prijava na izpit za reševalca.

Nekaj osnovnega znanja že imava, za nama je že kar nekaj vaj in akcij, prav tako pa tudi že 80 urni tečaj prve pomoči. Plezalnih izkušenj ima eden več, drugi veliko manj, oba pa ogromno volje in motivacije, da oba ključna izpita uspešno opraviva. Akcija!

Lotila sva se priprav. Občasno sva se pripravljala posamezno, še največkrat pa skupaj. Obdelovala sva vse, od vozlov, sidrišč, osnov alpinistike, pa do tipiziranega reševanja. Velikokrat v stenah, še večkrat pa na domačih dvoriščih. Tam sva na vrv za obremenitev navezovala drug drugega, če ni šlo drugače pa tudi samokolnice, nahrbtnike, nekajkrat pa tudi avtomobile. Za krajše popoldansko vzpenjanje po vrvi in prehod v spuščanje je zadoščal že skedenj na Koroški Beli. Tolažila sva se da osupli pogledi domačega psa in mačjega krdela, niso realni pokazatelj najinega znanja in da bodo na treningih z inštruktorji ter usklajevalnem seminarju, pogledi najinih nadzornikov prijaznejši.

Vedno sicer ni bilo tako, sva bila pa deležna številnih koristnih nasvetov in priporočil inštruktorjev, ki kljub občasnim nihanjem v znanju nad nama niso obupali. Prenašala sva obremenitev zdaj na to, zdaj na drugo vrv, razreševala nenehne zahteve po kratkih in dolgih dvigih, pa spet spuščanjih, pa štukanjih vrvi, prehodih vozlov gor in dol, na pasovih pa ob tem menjavala bremze, IDje, desonderje, protraxione tako hitro, da je sproti zmanjkovalo vponk. Polna entuziazma sva se na koncu lotila tudi misteriozne žičnice in si obupno želela kakšnega obviselega padalca, da pokaževa kako po mačje znava priti do njega na drevo in ga z občutkom varno spustiti zopet na trdna tla.

Nič manj volje nisva imela za zimsko tehniko. Pustimo prerez snežne odeje, ki je bil ob nekaj centimetrih zapadlega snega zgolj teoretičen, veliko energije sva vložila v sidrišča v snegu, organizacijo reševalne akcije na plazu, štafetni spust ter vezavo nosil UT2000 in Aki. Vrvi, gurtne, vozli okoli tega ali onega stebrička, vpenjanje reševalca, vse to nama je vzela kar nekaj prostega časa. Še posebej sva se posvetila žolnam in njihovi zapleteni govorici, s katero so nama poskušale dopovedati, kje naj iščeva zasutega. Glede na to, da je žolna ženskega spola je bila komunikacija pričakovano občasno motena, včasih prekinjena, na koncu pa sva se z njimi le pobotala in vse do zaključka dokaj zgledno sodelovala. Vse v korist zasutih, ki sva jih z najino žolnasto družbo našla znotraj zahtevanega časa.

Oba izpita sva uspešno opravila brez popravcev, naša postaja pa je pridobila dva nova reševalca.

Kaj naj rečem za konec. Izpit za gorskega reševalca je resna in zahtevna zadeva. Sama sva treningom namenila izjemno veliko časa, truda, energije in volje. Izpraševalci so bili na izpitih korektni, obenem pa neusmiljeni in zahtevajo popolno praktično in teoretično poznavanje izpitnih tem. Tako je tudi prav. Značka gorskega reševalca namreč dokazuje usposobljenost za samostojno reševanje v skladu s sprejetimi načeli in tehniko GRZS. Bližnjic ni.

Hvala vsem, ki ste nama pri tem pomagali, vsem tistim, ki pa boste za nama stopili na to pot pa SREČNO!

Oznake: USP
eXTReMe Tracker