Razgledi - Borut Peršolja: Članek je jubilejna, 400. objava na blogu Razgledi od decembra 2006.

Bojna črta je v tem primeru gorniška dejavnost mladostnikov in mladih.

V knjigi Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) (ponovljeno v učbeniku Mentor planinske skupine, 2001) sem ob opisu Starostno prilagojenega programa gorništva zapisal:

Srednješolke in srednješolci (starost od 14./15. leta do 18./19. leta):
Prehod iz osnovne v srednjo šolo je tema številnih razgovorov na seminarjih in izpopolnjevanjih. Priznati je treba, da posebnega in enostavnega recepta ni. Vendar obstaja v življenju preizkušeno dejstvo, da se ob resno zastavljenem programu zmanjša verjetnost, da bi “zasvojenci” z gorami to svojo ljubezen tudi opustili. Še posebej, če lahko v gorah spoznajo svojo pravo ljubezen.
Člani planinske skupine se aktivno vključujejo v izvajanje programa mlajših starostnih skupin. Planinske vsebine postajajo individualizirane, prilagojene posamezniku, njegovim željam, znanju in možnostim. Mladega človeka na njegovi poti k zrelemu in odgovornemu gorniškemu delovanju vzpodbujamo in spremljamo na nevsiljiv način.
Člani skupine naj spoznajo slovensko gorniško misel, navajamo jih tudi na prostovoljno organizacijsko in vodstveno delo. Tej starostno skupini so za izpopolnitev gorniškega znanja namenjena Tečaj gorništva in Teden turne smuke …

Mi vsi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Mladi (od 18./19. leta do 27./29. leta):
V tej starostni skupini so poudarjene prvine druženje mladih, prostovoljno delo, duhovnost, samozavedanje, razmišljanje, filozofija, raziskovanje, spoznavanje. V tem obdobju se precej mladih odloči za alpinizem in športno plezanje, saj je to naravni in logični osebni gorniški razvoj (enako seveda velja za markacista, mentorja, varuha gorske narave …). Če je le mogoče, jim ta razvoj tudi omogočimo. Gorniška dejavnost seže izven meja Slovenije in izven meja vsakokratnega generacijskega horizonta. Ta skupina pridobiva znanje o vodenju planinskih skupin in postaja nosilec osnovnih programov gorniških usposabljanj, zlasti Planinske šole. V ospredje stopa gorništvo kot življenjski slog, kot način življenja.

Ob tem sem zapisal še naslednje:
»Programska shema starostno prilagojenega programa gorništva omogoča članom planinske skupine osebni gorniški razvoj od ravni malčka, do učenca in na koncu učitelja (mentorja, vodnika, inštruktorja). Slednje je zaradi ohranjanja gorniške dejavnosti in življenja planinskih društev zelo pomembno.«

Podaljševalni vozel v eni od stopenj izdelave. (Fotografija: Borut Peršolja) 

* * *

In kako je s tem v praksi?

V soboto bo v Idriji pod okriljem Mladinske komisije PZS (= Pohodniška zveza Slovenije) potekalo drugo srednješolsko tekmovanje Mladina in gore. Organizatorji so zapisali:

»Državno tekmovanje Mladina in gore je hkrati tekmovanje iz znanja in športno tekmovanje, saj planinstvo obe prvini enakovredno združuje. Namenjeno je osnovnošolcem od 6. do 9. razreda, letos pa bo že drugič izvedena tudi podobna preizkušnja za srednješolce.«

Nadalje izvemo, da se bo 18 dvočlanskih srednješolskih ekip (če ne bo bolezni ali kakšne druge višje sile – ne pozabimo, da je tveganje sestavni del gorništva – bo to 36 srednješolk in srednješolcev ali natanko 1,0244 % vseh S+Š članov PD v pravkar končanem letu) »v prvem skupinskem delu pomerilo v teoretičnem znanju Planinske šole in dodatnega gradiva, najboljše ekipe pa se bodo uvrstile v finalni del tekmovanja, kjer bo med drugim potrebno prikazati tudi nekatere praktične naloge«.

Namesto, da bi ti najboljši MLADI, kar jih premore PZS, na primer:
- napisali, ilustrirali, posneli, instagramali, sestrigli svojo lastno Gorniško šolo,
- uredili eno in edino spletno (zgodovinsko!) številko Planinskega vestnika,
- najprej na sestavne dele razstavili, zatem pa sešili svoj lastni naritnik/gojzar ali hlače iz lodna,
- organizirali in izvedli planinsko orientacijsko tekmovanje v Tivoliju,
- prebivakirali ledeno noč/dan z brezdomci, begunci in preverili teoretično znanje v praksi,
- pospremili (vodili?) odsekovo mularijo kamorkoli ven (pa četudi na festival gorniškega filma),
- prek študentskega servisa v planinski koči spoznavali dejansko gorniško kulturo slovenskih obiskovalcev slovenskih gora
- itd., itd., itd.

... bodo po treh osnovnošolskih letih, ki so jih praktično vsi od sedanjih srednješolskih tekmovalk in tekmovalcev preživeli na osnovnošolskem Državnem tekmovanju Mladina in gore, še naslednja štiri leta uspešno, pridno in dosledno reproducirali znanje Planinske šole in iskali v besedilu presežene mite, bučne golice, integriran podplat in ostale avtorske umotvore, ki smo jih pridelali avtorice in pisci Planinske šole.

Da bo ja jasno, kdo je tukaj glavni, pa morajo »dijaki s seboj na tekmovanje prinesti šolske copate« in ne bodo mogli enakovredno sodelovati v razpravi na srečanju mentorjev.

(Tako lani kot letos pa so srednješolci pisali popolnoma enak test kot osnovnošolci.)

Je treba sploh še kaj dodati?

Ambulantni vozel v eni od stopenj izdelave. (Fotografija: Borut Peršolja)   

* * *

Namesto zrelega, soodvisnega in odgovornega civilnodružbenega sistema, je v celoti prevladal najslabši del šolskega in porabniškega sistema – podrejenost, pridnost/ubogljivost in tekmovalnost.

Namesto, da bi organizatorji prepoznali prehod od otroštva k odraslosti, spodbujajo podaljšanje mladostništva.

Ob tem mladostnikom malomarno omejujejo spekter socialnih vlog, ki bi jih vodile k bolj celostnim in kompleksnim vlogam mladih odraslih ljudi, k neodvisnosti in odgovornosti, k oblikovanju lastne gorniške identitete in aktivnemu prostovoljstvu v planinske (in ne pohodniški!) organizaciji.

Delo z mladimi in delo mladih je domislek, s katerim sem nazorno želel pokazati razliko; sicer pa sta v katerikoli resni organizaciji to med seboj tesno povezana in prepletena procesa, ki se neprestano dopolnjujeta in drug drugega podpirata; brez enega ni drugega. Zato sem razvil koncept starostno prilagojenega programa gorništva, ki tudi na shematičen način lepo pokaže to prepletenost. (In v tem programu tudi ni mesta za mladinskega voditelja, ki je suha veja na drevesu gorništva. Ampak, to je že druga zgodba …)

Srednješolsko tekmovanje Mladina in gore demantira vse, kar piše v Uroševem dodatnem gradivu za udeležbo na tekmovanju podaljšanja otroštva. Mulci bi – namesto da izgubljajo čas z udeležbo – morali (so)voditi planinske krožke, pripravljati osnovnošolsko ekipo za Državno tekmovanje Mladine in gore, morali bi biti učinkoviti in učeči se pomočniki na izletu, na taboru … (Leta 1989, ko sem pripravil in izvedel prvo Državno tekmovanje Mladina in gore, sem bil star 17 let …)

In če bi bil jaz v soboto na mestu tekmujočih srednješolk in srednješolcev, bi se – sklicujoč na tista določila Častnega kodeksa slovenskih planincev, da si moramo planinci med seboj tovariško pomagati – namesto osemnajstih izpolnil eno samo testno polo in jo z milimi očmi Planike (pardon, Planinke) hvaležno vrnil organizatorjem. Za njihov velik in požrtvovalen gorniški trud.

Osmica. (Fotografija: Borut Peršolja) 

* * *

Komur se ljubi, lahko prebere še nekaj bolj strokovne argumentacije:

Življenje stalno vzpostavlja medgeneracijsko sožitje ter pretok znanja, izkušenj in modrosti z generacije na generacijo. V otroštvu in mladostništvu se človek uči za življenje. V idealnem primeru sledi obdobje zrelosti, oblikovanje družine in prevzem starševske vloge, kar vzdržuje in nadaljuje družbo.
V postindustrijski družbi se je meja med mladostjo in odraslostjo dodobra zabrisala. Namesto pripadnosti mladinski kulturi in vrstniški skupini so danes druge socialne povezave, ki so praviloma neobčutljive za starost in generacijske razlike, kot je že konec 90. let prejšnjega stoletja ugotavljala dr. Mirjana Ule.

 Pred dvajsetimi leti in tudi danes.

O kom sploh govorimo?
Urad RS za mladino in Zavod RS za zaposlovanje med mlade uvršata osebe, stare od 15 do 29 let. Konec prvega poletja 2016 jih je bilo v Sloveniji 323.349 ali zgolj 15,6 % vsega prebivalstva (vir: Statistični Urad RS). (Ob osamosvojitvi je bil delež mladih optimalno visok – 24,1%.)

Dr. Mirjana Ule mlade odrasle opisuje kot tiste mlade, ki po tradicionalnih merilih, kot sta starost ali izobrazba, ne sodijo več med mlade, vendar pa še niso dosegli socialnega statusa odraslih. Se pravi, da še živijo v primarnih družinah, so ekonomsko odvisni, brez stalne zaposlitve in brez lastne družine. Zanje je značilno, da raziskujejo svoje življenjske možnosti predvsem na področju prostega časa, dela in partnerskih odnosov. Status mladega odraslega tako na eni strani pomeni konec mladostniškega statusa, po drugi strani pa gre za zastoj v prehodu v odraslost. Po mnenju Uletove obdobje mladih odraslih označuje to, kar se je v preteklosti imenovalo odraslost. Zaradi ekonomskih, socialnih in tehnoloških sprememb posameznik vedno težje postane odrasel v tradicionalnem pomenu besede. Mladi, ki študirajo do poznih dvajsetih ali celo tridesetih in pri tem (zaradi družbenih okoliščin, pogosto tudi neprostovoljno) živijo na ramenih staršev, so zato pogost pojav (tako v Sloveniji, kot drugod v Evropi). Mediji zanje uporabljajo boleč izraz »hotel mama«.

Stroka izpostavlja devet razvojnih nalog mladih odraslih:
- samostojnost,
- integracija socialnih vlog,
- čustvena stabilnost,
- ustalitev v poklicu,
- intimnost,
- prilagajanje na partnerstvo,
- ureditev bivanja,
- prilagajanje na starševstvo in
- razvoj pripadnosti družbenim skupinam in družbene odgovornosti.

Osamosvajanje mladih odraslih je zato zelo oseben in hkrati zelo družben proces, v katerem se posamezniki razvijejo iz mladostnikov v odrasle, pripravljene na samostojno in neodvisno življenje.

Pomembno vlogo pri njihovem osamosvajanju ima tudi društveno/civilnodružbeno življenje. Podaljšanje mladosti zato vsem, ki smo vsakodnevno v stiku z mladostniki in mladimi, postavlja nove izzive. Izzive, o katerih smo v planinski organizaciji (v daljni in bližnji) preteklosti že debatirali in tudi že poiskali rešitve zanje. Neupoštevanje teh spoznanj in rešitev je strel v koleno gorništvu in veter v laseh pohodništvu.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.