Razgledi - Borut Peršolja: ... ujeti v test - V preteklih štirih člankih sem se ozrl na državno tekmovanje Mladina in gore.

Spomnil sem na prvoten namen tekmovanja, na cilje, ki samo jih z njim želeli doseči. Za marsikoga je osupljivo, da je tekmovanje od takrat, ko sem ga prvič izpeljal na državni ravni (leta 1989), ostalo skorajda nespremenjeno (uvedena so bila regijska srečanja). To nedvomno veliko pove o pretehtani zasnovi in kakovostni izvedbi. A hkrati veliko pove tudi o tistih, ki sedaj skrbijo za tekmovanje. Se res dovolj trudijo za njegov razvoj in kakovost? In ali je Državno tekmovanje Mladina in gore »res zanimivo za nove generacije mladih ljubiteljev gora?«

V zadnjem prispevku na temo tekmovanja se zato lotevam (preverjanja) znanja tekmovalk in tekmovalcev – pisnih testov in ustnih vprašanj.

Zimska gorska pokrajina. (Fotografija: Borut Peršolja)

* * *

V začetnem obdobju Državnih tekmovanj Mladina in gore sem počel praktično vse: organiziral in izvedel tekmovanje, pripravil gradivo, napisal vprašanja, pripravil žirijo, poskrbel za priznanja in nagrade …
Ker finalni del Državnega tekmovanja Mladina in gore vedno poteka pred občinstvom, sem vsa finalna vprašanja vedno začinil z zanimivim, pripovednim veznim besedilom. To je gledalcem omogočilo boljše vživetje v dogajanje in nenazdanje so se – če so to seveda želeli – tudi kaj novega naučili.

Razmere v dolini ne povedo veliko, še najmanj pa vsega. (Fotografija: Borut Peršolja)

Takrat nisem imel veliko gorniškega znanja, prav tako ne dosti pedagoških izkušenj, imel sem le nekakšno predstavo o tem, kako naj vse skupaj izgleda in imel sem doživetje, vtis, ki sem ga izkusil kot nekajkratni udeleženec društvenega tekmovanja. Zato sem takrat, po prvih izvedbah, veliko časa namenil analizi dogajanja. Prav so mi prišli odzivi tekmovalcev, vodij ekip, gledalcev, najbolj pa sem se lahko zanesel na lastno poglobljeno raziskovanje doseženega.

Iz tega obdobja je analiza gorniškega dela testov (PDF 120 kB) po tekmovanju v Hočah, objavljena tudi v Planinskem vestniku 1995/2 (strani 88–89). V analizi sem napisal, da sem takratni »test sestavil tako, da se pokaže predvsem znanje, ki je pomembno za varno hojo, manj pa je v ospredju znanje, ki na varnost ne vpliva neposredno. Pri odgovorih me je zanimala tudi gorniška naravnanost k raziskovanju, spoznavanju novosti in zavedanju o sobivanju z naravo.« Na podlagi pregleda 53 testov sem ugotavljal, »da veliko znamo predvsem na področjih, ki so statična in kjer ni potrebno vlagati dodatne energije za prebiranje novosti (zgodovina, spoznavanje narave, poznavanje gorstev), precej slabše pa je znanje tam, kjer se gorniška stroka še vedno hitro razvija in dopolnjuje z novimi spoznanji (GRS, oprema, prva pomoč).
Za slab pretok informacij in zato slabše znanje pa zagotovo niso krivi samo mentorji. Pomesti bomo morali tudi pred svojim pragom.« Za konec pa sem napisal: »Rezultati zagotovo niso slabi, prav pa bi bilo, da bi temam, kot so gorska reševalna služba, orientacija, oprema, gibanje, izrazoslovje in prva pomoč, namenili več pozornosti. Zato, da bo v gorah več srečnih in zadovoljnih ljudi.«

Članek Mladina in gore ‘94 v Planinskem vestniku 1995/2. 

Gre za eno redkih, če ne celo edino tovrstno analizo. Za namene tega prispevka sem po več kot dvajsetih spet nekoliko pobrskal v drobovje testov Državnega tekmovanja Mladina in gore …

Poglejmo nekaj ugotovitev iz pregleda testa, uporabljenega leta 2016.

- Dve točki so bili vredni odgovori na šest vprašanj iz tem: Planinske vrednote, Planinske poti, Orientacija, Družabnost, Prva pomoč in Gorska narava.
- Dvajset odgovorov je bilo vredno po tri točke – med njimi tudi iz tem Zgodovina gorništva, Organizacija planinstva, Spoznavanje gorstev …
- Kar pet točk je bil vreden odgovor iz teme Prehrana, če si ustrezno prepoznal in poimenoval vitamine (»Na črto pri ustreznem vitaminu vpiši črke A, B, C, D, E.«). Pet točk si lahko dobil tudi pri temi Organizacija planinstva (»Vpiši organigram Planinske zveze Slovenije.«)
- Tri točke si dobil, če si pravilno odgovoril, »katero okroglo obletnico praznuje MK PZS«? Za pravilen odgovor – možic (na vprašanje »Kako se imenuje umetno zložen kupček kamenja v obliki piramide, ki označuje pot?«), si dobil dve točki.
- Enako število točk pa si dobil, če si iz opisa prepoznal šok, kot eno od življenjsko ogrožajočih stanj (»Kako imenujemo stanje planinca, ki je posledica odpovedi krvnega obtoka?«).
Eno točko več – tri točke – si dobil za dehidracijo (»Kako imenujemo stanje, ko telo izgublja več tekočin, kot jih vnesemo s hrano in pijačo?«).

Igrivost spoznavanja, spoznavanje minljivosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Že na prvi pogled je videti nedoslednosti pri številčnem vrednotenju posameznih odgovorov, če sledimo vodilu »da se pokaže predvsem znanje, ki je pomembno za varno hojo, manj pa je v ospredju znanje, ki na varnost ne vpliva neposredno.« V testu je opaziti tudi kakšno pojmovno nedoslednost, na primer pri omembi vodniške vrvi (9. vprašanje: »Petra je na svoj plezalni pas pritrdila vodniško vrv …), planinskega vodnika (tak vodnik v Sloveniji ne obstaja) in izleta na najvišji slovenski vrh (25. vprašanje).

Rdeče gorništvo se umika … (Fotografija: Borut Peršolja)

... rumenemu pohodništvu (Fotografija: Borut Peršolja)

 

V nesistematičen pregled sem vzel šest testov (uporabljenih v letih 1996, 1999, 20101, 2016, 2017), ki so mi bili dosegljivi. Pogledal sem delež zastopanosti posameznih tem Planinske šole v testu glede na delež, ki posamezni temi pripada v predmetniku. Za primer: tema Gibanje v gorah obsega v Planinski šoli skupaj 12 ur (od 64), kar predstavlja 18,8 % delež vseh dogovorjenih učnih ur med vsemi temami. Vseh tem v Planinski šoli je 17.

 Primerjava zastopanosti vprašanj po posameznih temah Planinske šole.

Ugotovitve:
- niti en test ni zajel vprašanj iz vseh tem Planinske šole; najmanj vprašanj je iz teme 1.4 Program za delo s planinsko skupino, sledita temi 1.3 Lik planinca in 2.2 Družabnost.
- V vseh testih je dva do trikrat večji delež vprašanj iz teme 1.1 Zgodovina planinstva, 1.2 Organizacija planinstva, 5.1 Planinska pota, 5.2 Orientacija in navigacija ter 8.1 Osebna in tehnična oprema planinca.
- Kar 8,9 x večji delež je bil leta 2017 namenjen vprašanjem iz teme 1.2 Organizacije planinstva, 6,6 x večji delež leta 1999 pri vprašanjih iz 1.1 Zgodovina planinstva, 3,2 x večji pa je bil leta 2011 iz teme 2.1 Prehrana.
- Prva pomoč niti enkrat ne doseže ustreznega ali nadpovprečnega deleža (najmanjši, komaj 0,42 % delež doseže leta 2016, največji, skoraj 0,85 % pa doseže leta 2001).
- Gorska reševalna služba ustrezni delež doseže največkrat (v letih 2001, 2011, 2016), prav tako tema 7.1 Vremenoslovje.
- Z zelo majhnim številom pisno zastavljenih vprašanj in zato popolnoma neustreznim deležem izstopata temi 4.2 Poznavanje in varstvo gorske narave ter 6.1 Priprava na turo.
- Tema 7.2 Nevarnosti v gorah niti enkrat ne doseže ustrezne ravni zastopanosti vprašanj. Prav tako ne tema 8.2 Gibanje v gorah (najmanjši, komaj 0,21 % delež doseže leta 1996, največji, skoraj 0,76 % pa leta 2017).

Štrlenje iz povprečja. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Pri izvajanju gorništva se moramo zavedati členitve znanja (taksonomij). Taksonomije nam pomagajo pri usmerjanju pozornosti na različne vidike znanja, veščin in spretnosti učnih procesov. Med različnimi taksonomijami se gorništvu najbolje prilega ta, ki znanje, veščine in izkušnje členi na:
- deklarativno,
- proceduralno in
- kondicionalno ali strateško znanje.

Deklarativno znanje predstavljajo podatki, dejstva, prepričanja, mnenja in bolj kompleksna vsebinska znanja, kot so razlage, teorije, interpretacije. V gorništvu so primer takšnega znanja naštevanje posameznih delov osebne planinske opreme, poznavanje rastlinskih pasov in živali, ki živijo v posameznem pasu ali oseb in dogodkov, ki tvorijo planinsko zgodovino.

Proceduralno znanje so postopki za uporabo znanja v določenih procesih ali rutinah in se izkazuje z ustreznimi praktičnimi aktivnostmi. Tovrstno znanje in veščine v gorništvu srečujemo na primer v tesni povezanosti z gibanjem in orientacijo v naravi, pri načrtovanju izbire poti in spremljanju razvoja vremena.

Pri strateškem (kondicionalnem) znanju gre za ugotavljanje kdaj in kje uporabiti proceduralno in deklarativno znanje. Vključuje na primer načrtovanje in kombiniranje strategij za reševanje problemov. V gorništvu strateško znanje povzemajo na primer vsebine Priprave, izvedbe in analize izleta. Gre za preplet različnih vsebin, ki zagotavljajo varno vrnitev domov.

Oprimke znanja je treba videti. (Fotografija: Borut Peršolja) 

Očitno je, da so v obstoječih testih v ospredju deklarativne teme Planinske šole, da »veliko pozornost namenjamo zgodovini« … Hecno pa je, da smo z nerazvojem Državnega tekmovanja Mladina in gore hočeš/nočeš že del te iste zgodovine.

* * *

Še nekaj teorije:

Ob vseh vpeljanih spremembah v šolstvu, še nobena ni korenito spremenila načina dela v razredu. Še zlasti pa ne preverjanja in ocenjevanja znanja. Še vedno prevladuje izpitna oblika preverjanja in ocenjevanja znanja: pisni test in ustno spraševanje. Žal se tega ne uspemo otresti niti v gorništvu, čeprav imata oba prenovljena programa Ciciban planinec in Mladi planinec nastavke formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj.

Celota gorniškega znanja je izražena v doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Formativno spremljanje znanja omogoča sprotno spremljanje mladostnikovega napredka. Mladostniku omogoča pridobitev kakovostne povratne informacije in nasvet o izboljšanju znanja. Mladostnika spremlja celostno, omogoča celovit vpogled v učenje in znanje, saj znanje ni skrčeno na ozek del pisnega ocenjevanja (test). Pravočasno odkriva vrzeli, nedelo, mladostniki doživijo prednosti sprotnega dela in pasti kampanjskega učenja.

Osebni napredek in gorniški razvoj udeležencev stalno spremljamo. Ker z njimi preživimo aktiven čas na različnih dejavnostih, se nam za to ponuja več kot odlična priložnost. Pri tem uporabljamo osebni pristop, razvijamo gorniške sposobnosti, talente in cilje mladostnika, zato mu prilagodimo tudi način dela, zahtevnost izletov/pohodov/tur in nalog. Vse z namenom, da bi razvil lastne talente in sposobnosti, ne ozirajoč se na razlike in primerjave z ostalimi udeleženci. V pomoč pri spremljanju so tudi dnevniki obeh programov, ki vsebujejo rubrike – kaj znam, kaj sem dosegel/a, kaj bom še lahko dosegel/a …

Vsako priložnost je treba zagrabiti. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Vse to z namenom, da bi bil mladostnik bolj aktivno vključen v proces samoocenjevanja in samoregulacije učenja gorništva ter bi na tak način sprejel večjo odgovornost za svoje gorniško znanje (in v določenem obdobju tudi oceno). Skratka, mladostniku dajemo večjo možnost, da vpliva na svoje znanje in ocene in postane aktivnejši in odgovornejši v celotnem učnem procesu. Tako se - v stranski posledici – rešimo tudi začaranega kroga kampanjskega učenja in slabih učnih delovnih navad.

S strani mentorja/vodnika naj bo mladostnik deležen pozitivnih povratnih informacij o napredku in znanju, navodil za izboljšanje in spodbud. Če udeležence spremljamo na ta način, ob koncu starostno prilagojenega programa gorništva ali pri prehodu med različnimi stopnjami, znanja ne bo treba posebej preverjati. Zlasti je nesmiselno, da uporabljamo in izvajamo način ocenjevanja znanja, ki udeležence spodbuja k tekmovalnosti, rivalstvu in zunanji motivaciji. Na ta način veselje do druženja in hoje v gore prej zaviramo kot spodbujamo.

Vsekakor velja, da iščemo gorniško znanje in ne neznanje.

Zima uresničuje svoj namen. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Zato govorimo o kompetencah ali usposobljenosti, ko mladostnika poznamo, mu zaupamo in vemo, da je dosegel zastavljene cilje, obvlada gorniško znanje, veščine in spretnosti, ker smo ga spremljali čez celoten proces. Doseženo znanje izkazuje na različne načine, predvsem v obliki kakovostne redne dejavnosti v gorah.

Za poučevanje, učenje in pridobivanje gorniškega znanja vsekakor ni primeren zgolj posredovalni pristop (mentor planinske skupine ali vodnik PZS je edini imetnik in zgolj posredovalec znanja, predavatelj), ampak celovit osebni pristop, ki mlade popelje čez celoten proces pridobivanja gorniškega znanja, veščin in izkušenj (vodnik PZS postane “vodnik” v procesu gorniškega usposabljanja).

Sonce: talilni uničevalec ledote. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Govorimo o procesnem pristopu, ki je povezan z aktivno vlogo mladih v procesu gorniškega usposabljanja. Pri tem procesu mentor planinske skupine oz. vodnik PZS namenja posebno skrb temu, da mladi s pomočjo različnih dejavnosti (izlet, pohod, tura, plezanje, turno smučanje, orientacijsko tekmovanje, tabor, delavnice, raziskovanje, odkrivanje) in izkušenj izgrajujejo svoja spoznanja.

Izpolnjenost dneva vodi k izpolnjenosti življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)  

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.