Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Kondicijska

13.02.2017
Kondicijska tura na Kalško goro 
 

Na AK Vertikala je je več fotografij!

torek, 14. februar 2017, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 592

AK Vertikala - Andreja Terbos: ... tura na Kalško goro

Ker se Vertikalci ne bojimo ničesar, smo dognali, da je skupno zbirališče za na ture v Šmartnem za pusije – po novem se dobivamo na Žalah, pri Krematoriju. S 13-minutno zamudo, ko me je vmes že dvakrat prišel počekirat varnostnik, sta se mi na prizorišču le pridružila tudi Tonček in Gašper, bivši voznik relija, ki ga je zaradi zamude doletela vožnja kazenskega kroga.

V Kamniku nas je že nestrpno pričakoval gorenjski del naveze, Anže, Blaž in David, vsi čisto naspidirani. Čakali so nas zunaj, na mrazu in sneženju. Tonček zakliče, da predlaga, da gremo na kavo se malo pogovorit in fantom se v očeh kar zabliska od vprašajev. Niso še vedeli za spremembo. Rečeno je namreč bilo, da se dobimo nekaj čez šesto in hitro pičimo na vrh Grintovca, preden nas ujame tema. Tonček je spremenil načrte, ker nas je preveč tečajnikov stalo za eno ribiško palico, pomoči še enega inštruktorja ali alpinista pa ni dobil. Ampak še bolje! Tako smo navsezgodaj prestrašili pol Kamnika, ki je pil kavo na OMW, ko je Tonček pripovedoval, da včasih ni bilo niti čelade, kaj šele žolne, in ko je slikovito opisal svoje bližnje srečanje s plazom.

Pot do izhodišča lovske poti na Kalško goro se je za našo ekipo z voznikom relija in dvema kopilotoma končala zelo uspešno, pripeljali smo se praktično do vznožja, Žagane peči, druga ekipa je morala kakšnih 20 minut še pripešačiti z dvema štrikoma na plečih. Sledilo je preverjanje žolne, ki je mene z veliko domišljije spominjalo na kak vojaški prizor – naslednji! OK, piska! stopi stran! naslednji! NE, tebi ne dela! Umaknite se ostali!

Korakanje smo začeli prizanesljivo do nog in pljuč, po mojih pričakovanjih glede toplote se je ves moški del odprave segrel v pičlih petih minutah, medtem ko je bilo meni v treh plasteh dokaj prijetno. Ker je bil korak vse bolj spolzeč, smo kmalu nadeli dereze in mimogrede ponovili hojo v klanec z derezami. Tonček je dal veliko poudarka hoji v (dolgih) ključih. Kot pri turnem smučanju.

Prišli smo do prvih plazovin sredi gozda, kjer so mi fantje gentlemansko dali prednost, torej da sem gazila prva. Navdušena nad vso potencialno energijo, ki jo pridobivamo, sem najprej nevede precej pospešila korak, še najmanj naporno se mi je zdelo, če bi jo udarila kar vertikalno, ampak ko je Tonček z ekipo v ozadju večkrat zaklical »PO KLJUČU!«, sem se malo umirila. Dolgi ključi mi še vedno nikakor niso šli od nog. Ko so mi fantje napihali dušo, da sem jih presenetila, ker so mislili, da sem (z mojimi besedami povedano) zanič, so mi verjetno nehote dali energije za tisto turo in še za tri ure plezanja previsov po turi (ampak seveda energijo preudarno šparam za naslednjič).

Gaženje je prevzel Anže, jaz za njim, in nekako sva zabredla med borovce – nama se je sicer smer zdela OK in sva vztrajala pri njej, čeprav se nam je prava lovska pot gor grede neprestano umikala, ampak ker je šefe rekel, da bomo obrnili, sva se spet lotila lupljenja vej borovcev z derezami. Vsake toliko je Anže pred mano na vse lepem poniknil – v luknje. Na srečo s svojimi skoraj dvesto centrimetri nikoli ni zabredel pregloboko. Šefova pot se je izkazala za še hujšo in tako smo se morali kmalu vrniti na najino. Končno smo prišli na »zeleno« vejo in čez nekaj minut do masivne previsne stene, že kar malo utrujeni od gaženja, ponekod se je namreč vdiralo globlje kot do kolen. No, če si imel srečo najti brezno, še globlje. Ob steni sta se Gašper in Blaž odločila počiti, ker se Gašperju ni več zdelo zabavno ob vsakem koraku dvigovati še trikilskih cokel, je*** nabiranje kondicije!

Tonček, Anže, David in jaz smo nadaljevali kljub zaslepljujočemu pogledu – megla je bila kar gosta in komaj smo videli naklon pobočij pred sabo. Gaženje sta v celoti prevzela Anže in David, ta dva sta res stroja. Nisem kaj preveč zaostajala za njima, njuna energija je bila preveč nalezljiva. Še vedno pa se sprašujem, kaj sta imela v tisti temno rjavo obarvani pijači. Vsekakor se je izkazala za boljšo kot Gašperjeva skleda solate …

Po kakšnih petih urah hoje smo končno prišli do pobočja, kakih 80 metrov od grebena, dobrih 100 metrov od vrha Kalške gore, kjer smo se preudarno odločili, da naprej ni vredno. Okrog celega pobočja se je videla obroba med staro podlago in novozapadlim snegom, ki se nam je že med hojo do tja ob vsakem koraku nabiral na čevljih. Anže je s cepinom preizkusil, kako stabilna je podlaga in videli smo, da smo lahko veseli, da stojimo ob robu tega grozečega pobočja, ki samo čaka na sprožilni moment. Žolne bomo raje uporabljali kdaj drugič …

Ob vrnitvi do Blaža in Gašperja se Tonček pošali, da če sta zakurila ogenj – in glej ga zlomka, dejansko sta našla polena in se že grela ob ognju! Tega smo bili vsi zelo veseli, saj je vsake toliko zapihal prav mrzel veter. Baje sta nas čakala skoraj uro – neverjetno, kako izgubiš občutek za čas, ko navdušeno gaziš!

Vseeno je bolj fino hoditi kot stati pri miru, tako da smo se kmalu odpravili in se vsak po svoje dričali, tekli in kotalili navzdol. Vsi smo se strinjali, da so zimski sestopi v primerjavi s kopnimi pravljica za vsak meniskus in intervertebralni diskus!

Tonček se je izkazal za inštruktorja, vedno odprtega za predloge in ideje, za nekoga, ki tečajnikom da veliko svobode in jih pri tem usmerja. Vzdušje na turi je bilo tako sproščeno, kot bi bili vsi med sabo stari prijatelji. Hvala, Tonček!

Obstajajo aplikacije za štetje korakov, moja jih je recimo za ta dan naštela 21899, za hojo kakšnih sedmih ur. Škoda pa, da nimamo takšne, ki bi štela besede. Na turi so poleg nog na polno delale tudi glasilke – imela sem srečo biti med samimi zgovornimi fejst fanti. Mogoče smo si toliko povedali tudi zato, ker smo se šparali. :P Zaključili smo v fensi restavraciji, vsaj sodeč po cenah, in se poslovili z željo po čim prejšnji ponovitvi podobno poučne, naporne in nadvse zabavne ture.

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker