Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Ni alpinizma brez avanture

Vecer.si 13.02.2017
Ni alpinizma brez avanture


 

ponedeljek, 13. februar 2017, ob 07:49, Bruno Fras, ogledov: 483

image1Večer, Intervju - Zvezdana Bercko: Andrej Štremfelj, leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec na Everestu, …

… dobitnik priznanja Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo na področju alpinizma

image1Andrej Štremfelj se je v slovensko alpinistično zgodovino vpisal 13. maja 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in hkrati prva Jugoslovana stopila na vrh 8848 metrov visokega Mt. Everesta. Leta 1990 sta se na najvišjo goro sveta povzpela z ženo Marijo in postala prvi zakonski par na strehi sveta. Povzpel se je še na sedem drugih osemtisočakov, za prvenstveni vzpon v alpskem slogu po južnem stebru Kangčendzenge (8476 m) leta 1991 sta z Markom Prezljem prejela prestižno mednarodno nagrado zlati cepin. "Če si kdo v Sloveniji zasluži naziv himalajec, je to Andrej. Mojster," ga je na podelitvi priznanj PZS opisal njegov nekdanji učenec in dolgoletni soplezalec Marko Prezelj.

Kako izbrati najboljše v alpinizmu? Je te dosežke mogoče objektivno izmeriti, primerjati med seboj?
"Objektivnost je večna dilema. Kar me je presenetilo, je to, da imajo težave tudi pri razglasitvi najboljšega atleta, pa je v atletiki vse izmerjeno, obstajajo tablice, kaj kakšen rezultat pomeni, pa je še težko. Kaj šele v alpinizmu. Ko sem bil načelnik komisije PZS za alpinizem, smo v Sloveniji spet uvedli razglasitve najuspešnejših alpinistov - poudarek je na najuspešnejših, ne najboljših, ker tisti, ki je najboljši, ima lahko kdaj smolo pri izvedbi svojih načrtov, slabo vreme, in tisto leto ne bo najuspešnejši - predvsem zato, ker je bilo v tistem času nekaj posameznikov, ki so se znali dobro prodajati medijem in so na velik zvon obesili tudi vzpone, ki še zdaleč niso bili najboljši, res dobri pa so ostali pozabljeni."

Kaj pomeni nagrada za življenjsko delo v alpinizmu? Ali ni svojevrstna življenjska nagrada že to, da ste jo dočakali? Mnogi vaši kolegi je niso.
"Razumem jo kot priznanje za tisto, kar sem naredil, ne samo, kar sem splezal, tudi kar sem drugega naredil v alpinizmu, za zgled, ki sem ga dal tistim, ki so prihajali za mano. Je pa res, da je alpinizem nevarna dejavnost, veliko alpinistov žal te nagrade ne dočaka."

Če pogledate zdaj nazaj na svojo dolgo kariero - kaj štejete za največji dosežek?
"Svoj alpinizem delim na dva dela: na tistega, ko sva imela skupne ideje in sva delovala skupaj z Nejcem Zaplotnikom, in tistega po Nejčevi smrti, ko sem moral alpinistično dozoreti in odrasti, prevzeti vlogo, ki jo je imel pri meni Nejc, da sem vlekel stvar naprej z mlajšimi, manj izkušenimi. Tako da iz prvega obdobja gotovo Everest 1979, iz drugega pa Kangčendzenga 1991."

V zgodovino ste se s soprogo Marijo zapisala tudi kot prvi zakonski par na Everestu. Pa še na kakšnem osemtisočaku sta bila skupaj. Kakšen je občutek, ko nekaj, kar počneš zelo rad, morda najraje na svetu, deliš s tistim, ki ga imaš najraje na svetu? Je to dvojno veselje?
"Ne samo dvojno, potencirano veselje je. Težko si predstavljam uigran zakonski par, kjer bi eden neprestano hodil po svetu in plezal, drugi pa recimo igral golf. Po nekem naključju - jaz, ki verujem, verjamem, da po božji volji - nama je bilo dano, da imava tudi družino. Ker če bi jo načrtovala, bi gotovo ostala brez otrok, ker je bilo vedno še to in ono, kar je bilo treba preplezati. Tako kot se danes mladim dogaja, da hočeta prej narediti še to in še to, potem pa naenkrat ugotovita, da sta že toliko stara, da je vprašanje, če bosta sploh še lahko imela otroke. Zdaj, ko pogledam nazaj, pa ne bi nobenega vzpona zamenjal za otroke, ni variante. Kasneje vidiš, da je to večja vrednost od vsega drugega. Midva sva živela oziroma sva delno tudi sama zgradila tako okolje, da sva lahko šla oba hkrati tudi v Himalajo, otroci pa so ostali doma. Ljudje se ob tem najprej vprašajo o nevarnosti in odgovornosti, ampak s tem sva midva že razčistila sama pri sebi. Tudi otroci, ki so zdaj že odrasli, se ne spomnijo, da bi bili zaradi najinih odprav kaj prikrajšani. Vsakič, ko sva prišla domov, so se nama zdeli bolj odrasli, bolj samostojni, vedno smo se dobro razumeli, tako da se mi ne zdi, da je bila kakšna škoda, bilo je v obojestransko korist."

Veliko alpinistov pove, da pred vzponom popolnoma odklopijo življenje doma, da se lahko skoncentrirajo na svoj cilj. Ampak če sta oba starša skupaj na odpravi, je to najbrž precej težje, morda celo nemogoče?
"Popolnoma sva se odklopila, res. Ko sva šla od doma, sva vedela, da so otroci v dobrih rokah, najin fokus je bil le hrib, kako bova splezala na vrh in varno prišla domov. Takrat še ni bilo satelitskih telefonov - in to je bilo dobro. Če si v stiku z domom, je težje. Ko sva nekoč plezala v plezališčih po Ameriki, smo bili dogovorjeni, da tam vsak teden določen dan ob določeni uri poiščeva telefonsko govorilnico in pokličeva domov. In nekoč je sin Anže, takrat je bil še v osnovni šoli, jokal v telefon, da je dobil pri slovenščini trojko in kaj bo zdaj ... Marija je bila ves teden obremenjena s tem. Ko sva poklicala naslednji teden, Anže, kako je zdaj s to slovenščino, se je samo začudil. Kakšno slovenščino? On je slabšo oceno pozabil naslednji trenutek, Mariji pa je bilo ves teden težko zaradi tega. Na odpravah v Himalajo se nama to ni dogajalo - in to je bilo super. Ker danes, ko se vse ve, to ni dobro. Recimo, domov sporočiš, danes pa grem čisto zares na hrib, v štirih dneh bom nazaj. Potem pa mineva peti, šesti dan in te še ni nazaj in je panika. Tudi vodje odprav imajo težave zaradi tega. Že na Everestu leta 1979, ko smo imeli povezavo z domovino preko radioamaterjev, je vodja Tone Škarja sporočil, da je šla po uspešnem prvem vzponu na vrh še druga naveza. In potem so naslednji dan iz Slovenije nenehno spraševali, kje so. Oni pa so bili še na gori, nismo vedeli niti, ali so živi ali mrtvi. To so potem res zagate in mislim, da to alpinizmu škoduje. Tudi pri podeljevanju zlatega cepina imajo prednost vzponi, ki so narejeni brez satelitskega telefona, brez interneta, brez vremenske napovedi, ker je to bolj prvinsko - in v alpinizmu to iščemo. Danes si večina ljudi želi adrenalina, ampak na varen način, tako da se jim ne more nič zgoditi. Toda to zame ni več adrenalin. Alpinizma brez avanture ni, če je alpinizem varna zadeva v vseh mejah sprejemljivega, potem je to samo plezanje, šport, ne pa alpinizem."

Sami ste zapisali, da ste bili, ko ste bili mladi, prepričani, da se vam ne more nič zgoditi. Šele po smrti Nejca Zaplotnika ste ugotovili, da nihče ni nedotakljiv.
"Vsako nesrečo katerega od prijateljev sem vedno skušal čim bolj analizirati, ugotoviti, kaj je naredil narobe. Najtežje je bilo pri Nejcu, ker ni naredil nič narobe. Tam pod Manaslujem je šel praktično po ravnem po ledeniku, ko se je podrl serak, ki se podre morda vsakih 50 let. In ravno takrat je bil on tam. To mi je dalo največ misliti. Drugače pa o nevarnostih nisem razmišljal, imel sem boga in zaupanje vanj in mi je bilo lažje."

Kaj pa vas je sploh potegnilo v hribe, v alpinizem?
"Pri nas doma nihče niti v hribe ni hodil, kaj šele plezal, dokler nisva začela midva z bratom. Gnala pa me je radovednost. Ko sem kot otrok hodil v šolo čez polje, sem gledal panoramo nad Kranjem - Grintovec, Kočna, Kalški greben, Storžič ... Zanimalo me je, kako je vse to videti od blizu. Ali je Grintovec res tako zelo špičast, kot je videti, se sploh da stati na njegovem vrhu? Čista otroška radovednost, vedno sem hotel iti pogledat, kaj je tam. In še danes, kamorkoli grem, me vedno vleče še na naslednji rob, v naslednjo dolino ... Druga stvar je lepota, ki jo doživiš v hribih, pa razgled. Ta me vedno navdušuje, povsod, tudi tu na Joštu nad Kranjem, kamor grem vsaj trikrat ali štirikrat vsak teden. Ko greš iz meglene doline, kjer vse pritiska nate, zjutraj še v temi lezeš gor, vedno bolj svetlo je, vedno več vidiš, to je tisto, kar me pritegne. Tretja stvar pa je plezanje kot gibanje, plezanje je popolno gibanje. Je eno od osnovnih vrst gibanja človeka in zlepa se ne zgodi, da bi se gibi ponavljali, vedno je drugače, tudi če ponavljaš isto smer. Pri plezanju moraš reševati en sam problem: kako zgolj s svojo močjo prelisičiti gravitacijo. Stopiti moraš tako, prijeti tako, prenesti težišče tako, da boš lahko nekaj preplezal. In to ves čas, iz giba v gib, to te pri plezanju tako prevzame, da si gluh in slep za vse ostalo. Če alpinist sredi raztežaja pomisli, tole pa mogoče ne bo šlo, kaj, če padem, je že konec. Seveda me je bilo pred kakim težkim vzponom tudi strah, a tisti trenutek, ko začneš plezati, mora vse to odpasti. Če še takrat dvomiš, je bolje, da odnehaš. Prepričan moraš biti v to, da boš splezal, in biti skoncentriran. Včasih je prav srhljivo, kako je treba biti osredotočen. Mislim, da mi to tudi v življenju pomaga, da se znam osredotočiti na eno stvar in ji slediti."

Toda vse to - lepote, razglede, uživanje v gibanju lahko doživiš tudi v nižjih gorah, ni treba na Himalajo. Kaj pa človeka žene v vrhunski alpinizem, na osemtisočake, v ekstremne razmere, ki pogosto zahtevajo nadčloveške napore?
"Za to pa moraš imeti željo po preizkušanju svojih meja. Mora te zanimati, koliko zmoreš, mora te to toliko zanimati, da se greš preizkusit. In tudi to je - tisto, za kar se je treba potruditi, je vredno več kot tisto, kar dobiš mimogrede. Saj to tudi vsi planinci vedo, bolj kot so se morali potruditi do vrha, bolj srečni so na vrhu. V alpinizmu je podobno, težja kot je smer, večje je zadovoljstvo. V vrhunskem alpinizmu pa se moraš čim bolj približati tisti meji med biti in ne biti, čeprav mi je ta izraz biti ali ne biti nekam tuj. A čim bolj po meji hodiš, boljši vzpon je, večji dosežek in večje zadovoljstvo. Čeprav zlepa ne plezamo zaradi dosežkov, če bi za to plezali, bi hitro nehali. Plezamo zato, ker nam je fajn."

Ampak na vrhu še ni čas za zmagoslavje, vsaj na najvišjih vrhovih ne.
"Večinoma res ne. Mogoče je bil edina izjema prav Everest, ko sva bila skupaj z Marijo, na vrh sva prišla dovolj zgodaj, dovolj spočita, lepo vreme je bilo, prelepi razgledi, ni se nama mudilo, skoraj uro sva bila na vrhu. Ponavadi pa je res drugače. Na Kangčendzengi sva z Markom pustila šotor in vso opremo v zadnjem taboru, da sva šla čim lažja na vrh, a že sredi vzpona sva ugotovila, da po isti smeri nazaj ne bo šlo, da je prenevarno, da bova morala sestopiti drugje. Pozno sva bila na vrhu, šele okoli štirih popoldne, in potem sva sestopala v temo, po neznanem terenu, nisva imela več ne hrane ne pijače. Vso noč sva se borila za življenje. Takrat pride do izraza nagon po preživetju, ko daš od sebe več, kot misliš, da si sposoben. Ker če bi realno razmišljal, ne bi šlo ..."

Po prejemu nagrade za življenjsko delo ste dejali, da ste je veseli, a da so vsa priznanja vendarle samo papirji, za vas pa je največja nagrada za vzpon razgled z vrha. Nam zaupate, s katerega vrha je najlepši razgled?
"Ne, tega pa ne morem. Ker je razgled odvisen od toliko dejavnikov. Lahko ste na še tako razglednem vrhu, pa ne boste nič videli, če bo megleno. Nasprotno pa sem včasih res presenečen, kako lep je razgled s kakšnega vrha, kjer tega sploh ne bi pričakoval. Tako da me nič ne skrbi, da ne bi tudi na stara leta našel še kaj lepega."

Zvezdana Bercko

Fotografija: Andrej Štremfelj, prejemnik priznanja PZS
za življenjsko delo na področju alpinizma. (Irena Mušič Habjan)

eXTReMe Tracker