NeDelo - Gorazd Utenkar: ... Stene so vedno višje in bolj strme
Plezalec, alpinist, himalajec, letošnji dobitnik priznanja Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo.
Z nagradami je tako, da skoraj nikoli niso vsi zadovoljni. Vendar letos, ko je priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo na področju alpinizma dobil Andrej Štremfelj, ni bilo slišati glasu proti. Štremfelj je pojem plezalca, alpinista, himalajca. Živa legenda.
V slovensko in svetovno alpinistično zgodovino bo ostal zapisan vsaj po treh podvigih. Z Nejcem Zaplotnikom je bil leta 1979 prvi Slovenec na najvišji gori sveta, 8848-metrskem Mount Everestu. Leta 1990 sta bila z ženo Marijo prva zakonca na svetu, ki sta skupaj osvojila to goro. In leta 1992 je z Markom Prezljem dobil najprestižnejšo svetovno nagrado v alpinizmu, zlati cepin. Prvega, ki so ga podelili.
Kaj vas je na začetku potegnilo v gore?
Same gore. Že kot mulca, ko sem hodil v šolo, so me privlačili hribi okrog Kranja. Posebno ob sončnih zahodih. Takrat sem si rekel, da ko bom dovolj star, si bom to ogledal od blizu. Moji starši niso bili niti planinci. Nad gorami se je navdušil tudi brat in še en sorodnik najinih let in ob koncu osnovne šole smo začeli skupaj zahajati v hribe. Sčasoma greš na vedno težje poti. Najprej zavarovane, potem pridejo na vrsto brezpotja. Hitro smo ugotovili, da je takšno početje brez znanja nevarno, in leta 1972 smo se vpisali v alpinistično šolo.
Kateri je bil vaš najtežji vzpon?
Leta 1991 na južni vrh Kangčendzenge v Himalaji, visok 8476 metrov, v alpskem slogu. Šlo je za prvenstveno smer, vzpon je trajal pet, šest dni. Zanj sva z Markom Prezljem naslednje leto dobila zlati cepin, prvega, ki so ga podelili (Piolet d'Or je najprestižnejše alpinistično priznanje v svetovnem merilu, op. p.).
Kaj so bili po vašem ključni mejniki, zaradi katerih ste dobili letošnje priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo na področju alpinizma?
Priznanje se podeli za kombinacijo vrhunskih dosežkov v alpinizmu in za delo v alpinizmu. Bil sem načelnik alpinističnega odseka v Kranju, načelnik podkomisije za vrhunski alpinizem in načelnik komisije za alpinizem, oboje pri Planinski zvezi Slovenije. Vodil sem nekaj odprav, med njimi eno mladinsko v Himalajo, kjer smo se učili plezati v alpskem slogu. Od vrhunskih dosežkov pa gotovo izstopata Mount Everest leta 1979 in Kangčendzenga, ki sem jo omenil že prej.
Na Mount Everest leta 1979 ste se z Nejcem Zaplotnikom povzpeli kot prva Slovenca. Kakšen slog ste uporabili?
Klasični himalajski slog. Bila je velika jugoslovanska odprava, v kateri je bilo 750 nosačev, ki so v bazni tabor prinesli 22 ton opreme in hrane. Poleg tega je šlo z nami 15 višinskih nosačev, šerp. Plezalcev nas je bilo 20, pet pa še spremljevalcev. Pravo podjetje. Od 8150 metrov višine naprej smo uporabljali tudi jeklenke s kisikom.
Kako se je alpinizem od takrat spremenil?
Osnovna sprememba je alpski slog. Pri njem ne napenjaš vrvi, ne uporabljaš kisika v jeklenkah, ne postavljaš vmesnih taborov med baznim taborom in vrhom. Ko smo plezali na Everest, smo do višine več kot 8500 metrov napeli fiksno vrv. Zdaj se teži k temu, da bi za seboj puščali čim manj odpadkov. Včasih so za velikimi odpravami ostajali kupi vrvi, jeklenke, šotori.
Alpski slog je po eni strani bolj tvegan, po drugi pa manj, saj si na gori manj časa in je manj možnosti za nepredvidene dogodke, na primer plazove. Prevladal je, ker je plezanje čisto, bolj prvinsko. Pa tudi čisto v smislu smeti, saj ne puščaš ničesar za seboj. Mogoče tu in tam kakšen klin.
Kdaj ste začeli plezati v alpskem slogu?
V nekakšnem mešanem alpsko-himalajskem slogu sem leta 1977 plezal na Gašerbrum. Prvi vzpon v čistem alpskem slogu pa sem opravil leta 1983 na 7495 metrov visoki Pik komunizma, najvišji vrh v takratni Sovjetski zvezi. Moj prvi osemtisočak v alpskem slogu je bila leta 1989 8027-metrska Šiša Pangma.
Kaj od zelo širokega področja, ki mu pravimo hoja v gore, vam je najljubše?
Plezanje. To je gibanje, ki me navdušuje od otroštva. Je gibanje, pri katerem dela celotno telo, pri plezanju v alpinizmu pa je treba poleg tega še priti do gore in z nje. Se pravi, da moraš biti tudi telesno pripravljen. Pri samem plezanju moraš vsak trenutek nadzorovati ravnotežje. Ves čas moraš tako prestavljati težišče, da so pravilno obremenjene noge, da so roke obremenjene čim manj. Izjemno pomembne so izkušnje. Gibi pri plezanju se skoraj ne ponavljajo. Skoraj vsak gib je edinstven. Dodaten zalogaj je, da moraš oceniti in pogosto preizkusiti vsak oprimek. Posebno v naših hribih, saj se precej radi krušijo.
Kaj pa treking, turno smučanje?
Vse je povezano. Ko grem čez triglavsko severno steno, sem plezalec, potem se vrnem po planinski poti kot vsak planinec. Turno smučanje pa je po mojem del alpinizma. Pogosto se pozimi pod kakšno steno lahko pride samo na smučeh. Turno smučanje je zame eden najlepših delov alpinizma. Je pa oprema danes zelo drugačna. Včasih sem moral pozimi na Kredarico s smučarskimi čevlji v nahrbtniku in smučmi na rami. Danes se hodi na smučeh ali v smučarskih čevljih, saj so vezi in čevlji gibljivi in se pred spustom samo vse fiksira. Seveda je oprema tudi veliko lažja, kot je bila včasih. Nosimo samo sondo, žolno in lopato, česar včasih ni bilo.
Eden od vzponov, ki vam ni uspel, je bil leta 1988 na drugi najvišji vrh na svetu, 8611-metrski K2. Je res tako zahteven, kot se ga drži sloves, ali ga niste osvojili zaradi spleta nesrečnih okoliščin?
Včasih je v Himalaji sezona s takšnim vremenom, da vrha ne moreš osvojiti, ne glede na to, kako dober si. To je dejstvo. Šli smo z veliko odpravo, plezali smo težko smer, ki je do takrat ni zmogel še nihče. Veliko skal. Napenjali smo vrvi in v treh tednih prišli do višine 8000 metrov. Potem je prišel mesec tako slabega vremena, da te višine nismo več dosegli, čeprav smo imeli napete vrvi. Če bi šli v alpskem slogu, bi nam morda uspelo, saj ne bi treh tednov lepega vremena zapravili za napenjanje vrvi. Vendar se leta 1988 tako težkih smeri ni plezalo v alpskem slogu. Največja težava K2 je, da leži v Pakistanu, kjer ni monsunskega podnebja. Kjer je monsunsko podnebje, je vreme bistveno bolj stabilno.
Katera so najbolj primerna leta za alpinizem?
Mislim, da med 30. in 40. letom. Na veliki višini se organizem pri teh letih odziva precej bolje kot mlajši. Sam sem bil na prvem osemtisočaku že pri 20 letih, vendar je bila moja velika prednost vedno izjemno dobro prenašanje višine.
Koliko je pri prenašanju višine danega in koliko se lahko natrenira?
Prenašanje višine je v celoti danost. Lahko si še tako pripravljen, a brez danosti ni nič. Seveda je tudi obratno. Lahko še tako dobro prenašaš višino, vendar brez pripravljenosti ne boš dosegel ničesar.
Plezanje v visokih gorah velja za ekstremno nevarno dejavnost. Smrt je stalna spremljevalka alpinizma. Zakaj alpinisti tvegate glavo brez pravega razloga?
Saj imamo prave razloge!
Povejte.
Lepota, narava, občutek, da nekaj zmoreš. To bi primerjal z Edvardom Rusjanom. Ko se je leta 1911 zrušil v Beogradu, so ga imeli za bedaka, češ kaj mu je bilo tega treba. Prepričani so bili, da nima pravega razloga. Danes pa smo navdušeni, ker se lahko zaradi takšnih, kot je bil on, usedemo v letalo in smo čez dve uri kje povsem drugje.
Imate tri otroke. Leta 1990 sta bila z ženo Marijo prva zakonca, ki sta stopila na vrh Mount Everesta. Vas ni skrbelo zanje?
Takrat sva imela dva otroka, ha, ha. Skrbelo me je predvsem, ko sva se odločala, ali bova šla. Vedela sva, da bova morala, na primer, iti skozi ledeni slap, kjer se lahko kadarkoli poruši kak ledeni steber, in če si ravno tam, te ni več. Vendar je želja po tem, da bi šla, prevladala nad tveganjem. Z ženo sva zelo verna človeka, zaupava v Boga in njegovo previdnost. Zato se mi zdi, da breme tveganja lažje prevzameva nase. Ko sva enkrat vse pretehtala – dogovorila sva se, da ne bova šla skozi ledeni slap hkrati, ampak v razmiku ene ure –, nisva več razmišljala. Ker drugače ne moreš iti. Če začneš nekaj razmišljati v steni, je lahko v trenutku vsega konec. Moraš biti prepričan.
Izgubili ste dosti kolegov, tudi prijateljev. Večina ljudi slabo prenaša izgube bližnjih. Kako se s tem spopadate alpinisti?
Prvič sem to doživel, ko sem bil star 20 let, med odpravo na Gašerbrum I. (osemtisočak v Himalaji, op. p.). Enega od kolegov, ki je kljub opozorilom šel sam na vrh, sva z drugim kolegom zadnja videla živega. Kaj se je z njim zgodilo, ne ve nihče, saj ga niso več našli. Tega nisem mogel dojeti. Bilo mi je tako hudo, da ne morem povedati. Ampak ...
Seveda, zdaj pride ampak.
Pri vsaki nesreči poskušam ugotoviti, kaj je ta naredil narobe, da ne bom ponovil napake. Kar me je gnalo v alpinizem, je bilo tako močno, da nisem nikoli odnehal.
Se pravi, da si niste nikoli rekli, to je to, zdaj bom končal?
Ne. Tudi ko se je ubila ženina sestra. Najbolj me je dotolklo, za kakšnega pol leta, ko je umrl Nejc Zaplotnik. Bili smo prava klapa, druščina, ki nam je uspevalo vse. Potem pa ga je spomladi leta 1983 med odpravo na Manaslu (še en osemtisočak v Himalaji, op. p.), na katero nisem šel, odnesel plaz, ko je hodil po ravnem. Takrat sem res potreboval kar dosti časa, da sem vse skupaj prežvečil. Jeseni tistega leta smo šli na Anapurno, kar pa ni bila dobra odločitev. Namesto Nejca sem bil vodja odprave, vendar sem imel še vedno strah pred plazovi, vreme je bilo izjemno slabo in smo potem raje odnehali. Bilo je prezgodaj po Nejčevi smrti.
Kako pogosto je vrhunski alpinist, kot je Andrej Štremfelj, v smrtni nevarnosti?
Tega ne morem presoditi. Vsi smo v nevarnosti vsak dan, vsak trenutek, ko se peljemo z avtomobilom. Res nevarno je bilo, ko sem bil prvič na Everestu in sem padel ter začel drseti. Če se ne bi znal ustaviti, bi gotovo zgrmel v dolino, tako kot je dva dni pozneje eden od šerp. V Franciji sem si sredi zime, sredi stene, pri minus 22 stopinjah, zlomil obe nogi. Če ne bi mimo po naključju priletelo letalo in me ne bi opazil pilot ter poklical helikopterja, verjetno ne bi preživel. Enkrat se mi je odlomil oprimek, potem se je zlomil klin in padel sem sedemdeset metrov globoko. Na srečo sem priletel na poševne plošče in hujših poškodb, razen prebite glave, nisem dobil.
Stari ste 60 let. Kako na plezanje vplivajo leta?
Plezam ves čas. Kadar ne morem na naravno steno, grem na umetno. Vzdržujem kondicijo. Je pa dejstvo, da so stene vedno višje in vedno bolj strme, ha, ha. Najbrž bo vedno bolj tako.
Kakšne izzive še imate v plezanju?
Rad bi šel na najvišji vrh Antarktike, Mount Vinson. Tehnično ni zahteven, vendar gre za finančno izredno velik zalogaj. Nad 8000 metri sem bil nazadnje na Daulagiriju (8172 metrov, op. p.) leta 2004 in zdaj se nekaj dogovarjamo v tej smeri. Mogoče bom šel še na kakšen osemtisočak kot vodnik. Alpinisti ne moremo iz svoje kože. Še vedno rinem proti meji, do kod lahko grem.
Ste mejo že našli?
Ne. In je nikoli ne bom.