Lukazoja - Edo Krnič: V teh, za turne smučarje bogokletnih časih nam ne preostane drugega kot da naredimo korak k Bogu in s tem mogoče vplivamo na dostojno pošiljko snega.
... Tako nam ne preostane drugega kot da gremo na Svete Višarje, na Križev pot, po romarski poti. Čeprav je v nasprotju z Uroševim načelom, da vse kar na svetu velja, se dogaja v Kamniških Alpah, malenkost popusti in gre z nama.
Startamo takoj po maši, to je ob 5.30. Ker smo vsi prvič tu, se po Trbižu malenkost lovimo. Pač, smo generacija, ki je mislila, da je prvo Mali pred Celovcem, potem Trbiž, nato dolgo nič, zatem pa šele New York in ostali kraji. Zato vržemo oči na legendarni trg, kjer smo kupovali kavbojke, pa na Vidussi, kjer smo včasih samo gledali, kupili nič, dokler nas niso vrgli iz trgovine, pa Benetton … Žalosten je sedaj pogled na nekoč obljubljeni kraj. Pa nismo prišli točiti solze, ampak uživati. Avto pustimo na parkirišču na smučišču. Pozneje ugotovimo, da bi bilo bolje, če bi ga pustili 500 metrov naprej, kjer se začne romarska pot na Svete Višarje. Že takoj vidimo, da bomo kar nekaj hoje opravili po ledu. Zato startamo peš.
Začetni del gre skozi vasico, po asfaltu. Vse je tako ledeno, da hodimo ob robu, po prstih. Pa nekaj minutah še to ne gre več. Kot bi plezal po ledenem slapu. Zavijemo v gozd. Kjer smo dobrih 15 minut. Zavijemo preveč levo, vendar hitro ugotovimo zmoto in se vrnemo na pravo pot. Nekje je več ledu, drugje manj, nikjer pa brez. Zato niti ne pomislimo, da bi hodili s smučmi. Z Markotom imava danes novo opremo. Sponzor. Ker je Marko pač boljši smučar, je dobil od Elana novo opremo, moja zvezda pa je v zatonu, zatorej moram biti zadovoljen z rabljeno opremo, ki mi jo je darovalo Borovo.
Ne bi rad koga užalil. Nisem veren, temu primerno je tudi moje izražanje. Ob poti je 12 kapelic. Če se motim, naj mi oprosti. Ali 12 postaj. Tam nekje na 6-ti vsi začnemo hoditi s smučmi. Snežna podlaga. Kaj je to? To je tista bela, mrzla stvar, ki običajno, vsaj tako me je učil Ivo, pada pri štirih stopinjah. In več ko je te bele stvari, zadovoljnejši smo turni smučarji. Če te podlage ni do februarja, kot je to letos, kriteriji padejo. In si, kot danes, ko naraste na ogromnih 5,5 centimetrov govorimo: ”Ej a si vidu, kle ga pa je nametal.” Ali pa: ”Letos pa je sezona, sem bil že 26 krat na Starem vrhu.” In tako hodimo. In hodimo. Pa še malo hodimo.
Pot v prvi polovici ni kak estetski presežek. Kolovoz. S tem sem vse povedal.
Druga polovica je pa že druga zgodba. Sramežljivo se začno odstirati okoliški vršaci in vse je pozabljeno. Zadnji del pa že sodi med vrhunske. O gorah okoli ne bi, ker sem bil tukaj samo enkrat. Zatorej jih samo gledam. Marko v ozadju testira opremo zato malenkost zaostane.
Sprehodim se skozi vasico. Ki bi lahko konkurirala tudi tistim obmorskim. Medtem že pride Marko. Na sončku popijeva kavo. Sledi samo še spust po smučišču. Odličen izlet. Sploh v teh pogojih. Sneg, usmili se nas, v imenu Uroša, Markota in mene.