Silvo Baznik: Včerajšnji dogovor se uresničuje, peljeva na Rudno
polje.
Iz Gorij voziva po cesti v objemu meglic oblakov in tako prispeva na Rudno polje, kjer takoj na začetku biatlonskega poligona parkirava. Že nekaj trenutkov kasneje se kar vrstijo avtomobili, ki hite proti koncu ceste. Pripraviva turnosmučarsko opremo in stopiva na ratrakirano gozdno cesto. Temperatura je nekaj stopinj pod ničlo, vetra ni in lepo se vzpenjava ter višje zapustiva tekaško progo. Narediva smučarsko gaz, prečkava višje tekaško progo in stopiva pri Krucmanovih jamah na že narejeno gaz. Slediva gazi, ki se konča pri enem od možnih vzponov proti Debelemu vrhu. Najin cilj je drug in tako zagaziva v cel sneg, ki se ugreza za kakšnih dvajset centimetrov in otežuje hitro napredovanje.
Nadaljujeva po zasneženi gozdni cesti, ki se po vzponu seveda spusti in ko cesta ostro zavije desno, zagaziva v strmo pobočje, ki naju bo pripeljalo na želeni cilj. Strmina in sveži težki sneg, ugrezanje in vzpenjanje nama pobirajo moči. Za nama prideta turna smučarja in nadaljevanje je lažje. Menjaje utiramo gaz, višje nas dohiti še četverica in tako nadaljujemo po strmem pobočju na greben, kjer je redek gozd in že slutimo, da bomo kmalu na odprtem. Tudi meglena sivina se redči in že vidimo modrino neba. Višje smo, lepše je. Strmina popusti in smo na širnem belem pobočju, od koder zagledamo visoke Julijce z očakom gora na eni strani in na drugi daleč nad meglo Karavanke.
Tu prvič danes rahlo zapiha veter, ki poskrbi, da nam ni preveč vroče. Moči mi danes pešajo bolj kot bi želel in tako prijatelj s turnim parom se vedno bolj oddaljuje, ko moji koraki postanejo počasnejši in krajši. A nič ne de, lepo je in vem, da me bo počakal na vrhu. Nadaljujem po gazi, ki so jo naredili predhodniki z Lipance in se bližam vrhu. Še en smučar me prehiti in za njim stopim tudi sam na vrh Mrežic, kar ovekoveči prijatelj na svojem fotoaparatu. Pol poti in torej pol ture je za nami. Hitro smuknem v anorak in pohrustam banano. Na vrhu se nas je nabralo kar lepo število smučarjev in vrh nas je nagradil s prekrasnimi razgledi. Pod nami pa megla, ki zapira dolino Krme in tudi Blejska koča na drugi strani se še ni znebila meglice. Od Viševnika preko Triglava do Macesnovca kraljuje modrina neba. Nekaj minut posvetim še pogledom na bližnje vrhove nad Lipanco in nato pripraviva opremo za smučanje.
Z vrha smučava po odprtem pobočju do gozda, kjer modrino neba zamenja sivina in od koder se spuščava po in ob jutranji gazi navzdol. Nekajkrat se ustavim, da se odpočijem in nato nadaljujem smučanje za prijateljem. Kmalu zaslišim in vidim še enega smučarja, ki gre po najinih sledeh in skupaj se spustimo na gozdno cesto pod pobočjem. Pospravimo zgornja oblačila in nadaljujemo po gazi z nekaj vzpona, dokler se cesta ne prevesi in ko je spet možno smučanje. Na Krucmanovih jamah smučar pričaka svojega prijatelja in skupaj nadaljujeta po ratrakirani tekaški progi proti smučišču, midva pa skozi gozd nazvdol do spodnje tekaške proge in po njej prismučava do parkirišča.
Utrujena in vesela, da sva ujela dobre snežne razmere, pospraviva smučarsko opremo, se vsedeva v avto in prijatelj naju odpelje proti domu.