AO Železničar - Urška Krek: ... Zimska plezalna tehnika na Vršiču
Tokratna dogodivščina se je začela že navse zgodaj zjutraj z manjšimi orientacijskimi težavicami, a smo se na koncu vsi srečno našli na Dolgem mostu in odrinili proti Vršiču. Ker so gore pozimi še vsaj enkrat lepše kot poleti, smo se nekateri res veselili sneženega vikenda.
Malo nam jo je sicer zagodel nepredelan sveži sneg, tako da so bila naša snežna sidrišča bolj tako tako, pa morda še bolje, saj smo se tako še bolj potrudili, da smo varovali na telo. Abzajl je bil tudi precej imaginarne vrste, za prerez snežne odeje pa smo nekateri odkopali kar konkretno količino snega. In ko se pustiš zakopati v sneg, se šele vsaj približno zaveš strašljivosti in agonije, ki jo doživi nekdo, ki ga zasuje plaz. Res ni fino.
Žolne so bile poglavje zase. Za nekatere bi si upali trditi, da so sproti menjavale lokacijo,saj jih je bilo precej težko najti. Če nas je kdo gledal iz bližnjega hriba, si je verjetno mislil svoje. Z lavinsko žolno in lopato v rokah smo tekali po snegu gor in dol. Ni bilo malo presenečenih obrazov, ko je žolna izgubila signal in je bil iskani kar naenkrat 18 metrov stran ... Ampak na koncu smo že vsi dokaj spretno ravnali z njimi.
Za pravi adrenalinski park je poskrbel Bošt. Najprej smo povadili hojo z derezami, potem pa ustavljanje s cepinom. Tiste osnovne verzije so še šle, da bi se pa na hrbet z glavo navzdol vrgel po hribu ... za to smo potrebovali kakšno minuto razmisleka in zbiranja poguma, a nam je vsem bolj ali manj uspelo. Med tem je eden od tečajnikov iz žepa izgubil ključe od avta, tako da je pozno popoldne minilo v iskanju.
Naj tu zapišemo, da se je zgodba s ključi v ponedeljek srečno končala. S sokolskim vidom sta jih na pobočju opazila Borat in Gres, ki sta plezala enega od slapov.
Večer je minil v že preverjenem slogu. Tokrat sicer niso pokale strune, je pa bilo družabno, v naših glavah pa tudi malo napetosti ob pričakovanju naslednjega dne. Drejc je držal obljubo in bivakiral na mrazu. Menda, da mu je bilo v lopi ob lokalni mašineriji kar udobno.
Zjutraj se je iz koče odpravilo več odprav, tečajniške so bile tri. Najbolj pogumna sta z Gresom odšla plezat Severni raz Male Mojstrovke, nekateri so bili bolj za slapove in odšli na Centralni slap pod Prisojnikom... Najštevilčnejša odprava pa je odšla po Hanzovi poti in Pozabljeni grapi na Malo Mojstravko.
Prvopristopniki v sestavi Poli, Ajda in Franja so nam drugopristopnikom utirali pot. Nekje smo se varovali (varnost je prva), zajle so bile v veliko pomoč, grapa pa škrip, škrip uživancija. In razgledi na vrhu fantastični. Kavke so se kar namnožile, ko smo iz nahrbtnikov potegnili sendviče za tovariše in topel čaj.
Ob povratku v dolino in toplem čaju v koči pa je bilo verejtno najpogostejše vprašanje "kdaj gremo spet?" Vse tečajniške odprave so bile uspešne, prav tako tudi odprave mlajših in starejših pripravnikov. Res je bil super fajn vikend. Mi bi šeeee...