Šaleški AO - Sabina Movh: Zadnji Božiček je bil radodaren. Prinesel mi je plezalne dereze in plezalna cepina.

Seveda je bilo potrebno opremo takoj preizkusiti v živo in nemudoma sem obvestila Mijota, da imam novo opremo.

Mijo je splaniral in čez dva dni sva že ob pol štirih zjutraj »drvela« proti Gorenjski – tokratni plan je bil preplezati manj znano grapo v Mali Mojstrovki.
Na Vršič prispeva še v popolni temi, se spakirava in se z lučkami »zagrizeva« v strmino. Moja kondicija je na … da ne rečem na čem in s težkim nahrbtnikom, le počasi napredujem. Dodatni problem so tudi novi zimski čevlji, ki me kljub 2 številki večji velikosti neznansko tiščijo. Kljub temu pa uživam v prebujajočem se dnevu, ob pogledih na Vršič, Prisojnik in Razor … ter ob ugašanju zvezd in lune.

Ko prispeva do snežišča se je zdanilo in prvi sončni žarki so pozlatili vrh Male Mojstrovke. Nadeneva si dereze in ostalo alpinistično opremo, še enkrat pogledava skico in začneva plezati po snežišču navzgor. Sneg je krasen – ravno prav trd da zagrabijo dereze in cepini. Dogovoriva se, da če mi bo pretežko/prestrmo, da povem in se bova navezala. Strah me ni in po snežišču mi gre kar dobro, problem pa nastopi ko prispeva do skal, kjer je snega bolj malo.

Pa tudi to z dobro voljo brez težav premagava. Na drugem snežišču so razmere še boljše, le teren se še malo bolj pokončno postavi, izza Prisojnika pokuka tudi Triglav.

Sledi predhodnikov se tu povsem izgubijo in ob prihodu do skal nato nadaljujeva po za naju najboljšem prehodu/žlebu. Pričneva se varovati, vendar primernih skal za vmesna varovanja ni, Končno Mijo le najde nekaj in zabije 2 klina za sidrišče. Mijo me vseskozi bodri kako mi gre fajn, pa ne vem ali me le tolaži, da ne bi začela težiti ali pa misli vsaj malo resno. Čevlji me čedalje bolj utesnjujejo, tudi v roke se mi zanohta v prvem sidrišču, pri plezanju se pojavljajo rahli krči. Tudi z izbijanjem klinov imam težave, eden noče in noče ven – razbiti moram skalo, da ga dobim ven. Ko pa začnem plezati pa se hitro segrejem.
V drugem sidrišču je malo bolje – klini gredo ven, le ni mi jasno kako Mijo uspe najti skalo primerno za sidrišče, ker so skoraj vse ali popolnoma gladke ali pa totalno krušljive. Tudi s sporazumevanjem imava težave, saj se kljub kričanju, ne slišiva. Na drugem sidrišču čakam in čakam in le po dolgem času veter prinese komando za »nehaj varovati« in potem »varujem«. Teren je čedalje bolj strm, le nekaj zaplat snega je med gladkimi skalami. V malo večji skali je narejeno vmesno varovanje na klinu, ki pa najbrž ne bi prenesel večje obremenitve, vrv pa gre navzdol okrog skale. Izbijem klin in grem do prečke in šele takrat z grozo vidim kako navpična je skala – s centimetrskimi in krušljivimi oprimki, praktično brez snega – če bi mi zdrsnilo bi na dolgo zanihala in pošmirglala celotno prečko. Vmesni zatič je kar poletel iz male poke ko sem prišla blizu. Parkrat globoko vdihnem in začnem. Namerno zrušim še precejšen del skale in začnem plezati, nekje na sredini prečke celo uspem vrv spraviti navzgor, da je varovanje vsaj koristno.
Mijo me bodri in usmerja, napredujem počasi in le končno nekako prikrempim v grapo. V njej so razmere idealne – snega je dovolj, tako da se le sprehodim do sidrišča. Kako enostavno bi bilo … Mijo gre naprej in na vrhu reče »Fak, totalno sva mimo«. Meni se že začne kolantati po glavi: kaj bova sedaj? Bogve koliko raztežajev še bo?. Ali bova lahko prišla na varno pred temo?
Ko Mijo uredi sidrišče, grem naprej proti vrhu, zagledam Mangart in v ozadju Jalovec, na tleh pa olupek od mandarine – nekaj ne bo štimalo – Mijo me je nahecal – sva na vrhu Male Mojstrovke. Toplo je in odprejo se kristalno čisti razgledi na Julijce, Kranjsko Goro, megleno morje nad Avstrijo in Avstrijske Alpe.

Pomalicava in še kar nekaj časa uživava v krasni panorami. Čevlji me tako tiščijo, da nog skoraj ne čutim, ne upam pa se sezuti, ker se bojim da bi bilo potem še slabše. Začneva sestopati, počasi in previdno, saj je pot popolnoma zmrznjena, tudi sonce kmalu zaide, midva pa sva šele pred najtežjim delom sestopne poti – pod sedlom nad Vršičem je sneg in potrgana zajla. Odločiva se za abzajl in ta del je še najlažji, potem pa se je začel sestop po zelo strmi stezi z zmrznjenim peskom in gladkimi skalami. Ob zdrsu bi poletel direktno na Vršič. Jaz sem pa po obrokih koristila zadnjo plat, saj sem se tako počutila najbolj varno. Že skoraj v temi sva prispela do normalne poti in varno sestopila na Vršič.

Moj prvi zimski alpinistični vzpon (in prva kao grapa) se je torej srečno končal, bil pa je to ognjeni krst. Kljub vsemu pa je bilo vredno. Pa saj če pomislim kaj je bilo najhujše – ni bila najhujša 12 urna tura ob moji slabi kondiciji, plezanje z derezami po zamrznjenih skalah, prečenje navpične prečnice, hoja po zmrznjenem pesku, ampak najhujše mi je bilo, ker so me čevlji tako tiščali.

Po novem letu pa se je pričela nova zgodba – ledno plezanje. Imela sem pomisleke, saj me zelo rado zebe, toda poskusiti pa bo le treba, saj Božička ne smem razočarati.

Četrtega januarja me je Mijo povabil v Logarsko dolino na plezanje v slapu Kaskada. Slap je krasen in se konča v Savinji. V slapu je že ena naveza. Mijo me na hitro pouči o lednih manevrih, plezanju v ledu in opremi in kmalu prične plezati.

Ko sem na vrsti jaz se pričnem spoznavati z novim materialom – led je trd, s cepinom je potrebno udariti večkrat da zagrabi, tudi po špicah derez ni najbolj prijetno hoditi, najbolj naporno pa je izvleči cepin iz ledu. Pazim na pravilo treh opornih točk in tudi ledne vijake kar uspešno odvijam in čistim. Ko pa pridem do zadnje vertikale, ki jo je bilo potrebno postrani preplezati pa me postane pošteno strah; pomislim kaj bi bilo če bi mi zdrsnilo – čeprav sem na »štriku« bi padla kar nekaj metrov niže in se pošteno potolkla; kje bi pristali cepini in dereze pa lahko samo ugibam. Globoko zajamem sapo in preplezam ta del. Zgornji del je malo bolj položen in poleg tega, da se mi zanohta v roke nimam večjih težav. Ko pa pridem do sidrišča pa tudi začuda mraz v rokah popusti. Kasneje si ogledava še Palenk in nato odideva domov. Za prvič je bilo kar dovolj.

Moj drugi slap je bil Dvojni slap pod gradom Lindek. Dostopa je bilo slabe pol ure, imela pa sva bližnje srečanje z gamsom, ki naju je radovedno opazoval in nama poziral.

Slap je kratek in zanimiv. Tudi cepini in dereze so mi že bolj domači, pa še zebe me ne. Plezava na »top rope«. Preplezam šest krat po vseh možnih straneh.
To je bil odličen trening za kaj resnejšega.

Medtem je zapadlo nekaj snega in na vrsto je prišel Palenk. Tokrat se nama pridruži Jerneja. Sidrišče si uredimo kar na ograji, jaz se še po nerodnosti zložim po ledu, Mijo pa začne plezati po levi strani.

Po treh raztežajih smo pri sidrišču na drevesu, do katerega je bilo kar težko splezati. Še pomalicamo in se po pohodni poti z derezami na nogah napotimo k Plesniku na čokolado.

Imela sem kar nekaj pomislekov pred več raztežaji v ledu, pa sem bila prijetno presenečena, saj je kar v redu šlo, le organizirati se bom naslednjič morala bolj (prej pripraviti pas, se obuti, dereze iz nahrbtnika, …)

Naslednje ledno plezanje smo realizirali tako rekoč na domačem dvorišču – v Velunji. Tokrat se nama je pridružil Igor. Začnemo v slapu Avtobusna postaja. Slap je lep, v celotni dolžini pa je zaradi podrtega drevja težko prehoden. V zgornjem, položnejšem delu, ga preplezamo kar brez pomoči vrvi.

Malo naprej nadaljujemo v Slapu za hišo, ki pa je v spodnjem delu malo položnejši.

Tukaj pa se mi zgodi manjši incident. Veselo namreč plezam, pozorna na oporne točke in v najbolj strmem delu se mi dereza zatakne za vrvico od špice za čiščenje lednih vijakov. Spodnese mi najprej eno nogo, potem pa še drugo in obvisim na cepinih. Ob visenju na cepinih pa se tudi ni najbolj enostavno postaviti nazaj na noge. No pa sem spet bogatejša za eno izkušnjo. Preplezamo ga po vseh smereh vsak tri krat.

Igorju je ledno plezanje všeč in že za naslednji dan se dogovorimo, da gremo v Palenk.

V Logarski je -11 ⁰C, v tolmunčku pri vstopu v slap pa je na ledu deset centimetrov ledene vode. Da ne bi vrvi že v začetku zmočili, si uredimo sidrišče v pokončnem ledu.
Mijo začne plezati desni krak, saj na levi strani vse teče. Led je zelo trd, pa kljub temu dva raztežaja preplezamo brez težav. Na tretjem sidrišču pa me Mijo vpraša, če grem plezat v vodstvu.
Seveda sem takoj za. Kolikor se spomnim od zadnjič ta raztežaj ni pretirano zahteven, skrbi me le kako bom zavrtala ledne vijake. In začnem, v tem delu so v led od predhodnih plezalcev narejene stope, tako, da napredujem brez težav in tudi prvi vijak z lahkoto zavrtam.

Ni me strah in v redu napredujem. Na izpostavljenih mestih zavrtam še tri ledne vijake. V zgornjem tolmunčku je danes voda, medtem ko je bil zadnjič popolnoma zalit z ledom. Sidrišče naredim na najdebelejšem boru, namestim reverso in začnem vleči. Pri tem se pošteno namučim, saj je vrv popolnoma zamrznjena. Pomislim, da bi bilo fajn ko bi lahko takrat ko te zebe preskočil na tole delo in se na hitro segrel.

Po prihodu nazaj dol preplezamo še prvi raztežaj po levi strani. Led je tukaj mehek in moker in idealen za plezanje, če seveda odmislim mokre rokavice.

Pa še nekaj ledenih lepot Palenka:

Čez dva dni se v isti sestavi odpravimo v grapo v vzhodnem hribovju Karavank. Snega naj bi bilo dovolj. Temperatura v dolini je -2 ⁰C ob nizki oblačnosti. Pripeljemo se do planinskega doma, kjer ambient bolj spominja na Sibirijo kot pa na naše kraje – je megla, veter brije, drevje je v debelem ivju, temperatura je -7 ⁰C ...

Po pohodni poti, ki poteka med mogočnimi bukvami, hodimo pbl. pol ure, potem pa krenemo v levo. V gozdu skoraj ni snega, tako da je naše napredovanje bolj podobno okopavanju, oz. vrtnarjenju kot pravi Mijo. Dostopimo do prve grape in se »zagrizemo« v strmino. Kaj kmalu pa naletimo na strm del s puhastim snegom in z gladkimi skalami. Mijo reče – teren je prenevaren, navezati se bo potrebno. Na edini kapitalni bukvi (2 gurtni sta komaj zadoščali) si naredimo sidrišče in Mijo gre v vodstvo. Napreduje počasi, primernih mest za varovanje sploh ni, k sreči najde nekaj korenin ki gledajo iz skal in nato podrto drevo za sidrišče.

Ker je v zraku veliko vlage nam vsem trem zanohta v roke. Varujemo se še tri raztežaje, pri dvometrskem skalnem skoku pa si pomagamo z najdaljšo gurtno.

Prispemo na pohodno pot in nadaljujemo nekaj metrov do vrha gore. Prvenstveno smo preplezali novo 110m grapo, ki jo je Mijo imenoval Kratka grapa.

Zadnji moj slap pa so Levi Ivovci. Slap oz. slapovi se nahajajo pod mogočnim ostenjem Ut in Strelovca. Spodnji del slapu preplezava v treh raztežajih, zadnji raztežaj pa je kar pokončen.
Led je trd, vendar gre brez problemov, jezi me le, da mi je fotoaparat spet zaštekal – očitno ne prenese mraza. Nadaljujeva po zaledenelem potoku in po pbl 20 minutah prispeva do še lepšega in mogočnega zgornjega slapa.

Sidrišče si urediva v ledu, nekje na sredini pa je trikotna luknja in nad njo previsni del. V tem delu mi zadrgetajo roke in noge. Na hitro se zberem in nadaljujem ter srečno priplezam do sidrišča na drevesu.

Odločiva se, da greva pogledat še naprej – in splačalo se je. Potok se razcepi v dva dela in desni del zaledenitve je v prvem delu bolj položen, v zgornjem delu pa se nadaljuje v ozek pokončen pramen. Odločiva se za levo stran, kjer naju pričaka zelo lep, malo krajši in pokončen slap.

Prihranila si ga bova za drugič, saj sva že utrujena, čaka pa naju še zahteven sestop.

Za mano je neverjeten mesec alpinističnih podvigov (nekaj več kot kilometer lednega plezanja; dve grapi v skupni dolžini 360 m) – morda kot nadomestilo za, ne povem koliko, desetletij nazaj. Moji sklepi so podmazani in mišice okrepljene. Spoznala sem nekaj čudovitih koščkov naše prelepe domovine, ki mi jih v nasprotnem primeru ne bi bilo dano videti; občudovala neverjetne ledene strukture, uživala v čudoviti panorami, … in pridobila zelo veliko dragocenih izkušenj. Spoznala sem, da se stvari lahko zelo hitro zalomijo – kako hitro se znajdeš izven predvidene smeri, kako pomembno je varovanje, da morajo biti oblačila in oprema primerna, da….. skratka na vsako turo se moraš temeljito pripraviti in uporabiti vso pridobljeno znanje, pa še srečo moraš imeti. Težki trenutki, ko bi bila raje kje drugje so pozabljeni – ostajajo samo lepi spomini.

Otoplilo se je, sneg in led počasi pobira, dereze in cepini so očiščeni in namazani, jaz pa upam, da se bo kmalu spet ponudila priložnost za kakšne nove podvige.