Slovenske novice - Tina Horvat: preživel, spet bo hodil v gore
Jure Jeršin okreva po decembrskem padcu na ledenem pobočju Jalovca.
RATEČE – Jure Jeršin je eden najbolj aktivnih in izkušenih gorskih reševalcev, poznavalcev gora in alpinistov. O njem smo že večkrat pisali, saj je velikokrat sodeloval pri reševalnih akcijah. Prav on je leta 1996 kot popoln zelenec, po treh letih dela pri GRS Rateče, s svojim lavinskim psom Arijem v eni največjih reševalnih akcij pri nas našel truplo legendarnega alpinista Staneta Belaka - Šraufa, ki ga je s soplezalko usodno zasul plaz.
A pred mesecem in pol je le malo manjkalo, da bi sam postal žrtev gora, iz katerih je po navadi reševal. Pod zahodno steno Jalovca se mu je zgodila huda nesreča, ki jo je preživel le po čudežu, s hudimi poškodbami nog in glave. Imel je tudi zlomljen nos, v glavi pa se mu je naredil edem ravno na območju vidnega polja, zato je slabo videl in se bal, da bo oslepel.
A že dan pozneje so mu zdravniki napovedali, da bo njegovo okrevanje sicer trajalo kar pol leta, da pa trajnih posledic ne bo. Vendar takrat ne Jure ne njegovi bližnji niso verjeli, da se bo že po mesecu in pol tako dobro počutil in da bo že kmalu napočil dan, ko bo lahko stopil na noge in shodil novemu življenju naproti.
Komaj čaka, da bo spet shodil
Pričakala sta nas z ženo Dominiko Tepina Jeršin, nasmejana in dobre volje, v lepi leseni hiši v Ratečah, tik pred planiškimi skakalnicami. On na vozičku, z nekakšnimi stabilizatorji na nogah, ona pa je pripravila kavo. Res je kar za pol leta obsojen na branje, internet in podoben »dolgčas«, ki mu sam reče kakovostno lenarjenje, a vendar je srečen in zadovoljen, da se je vse skupaj tako izteklo.
Prihodnji teden ima pregled, in kot vse kaže, bo kmalu po njem že lahko začel hoditi. Najprej v okviru fizioterapije, potem pa še zares. »Imel sem neverjetno srečo v tej nesreči, a zaradi nje nimam nobenih velikih travm. Pustil sem jo za seboj, zdaj samo še komaj čakam, da bom šel spet v breg. In v službo, seveda. Izračunal sem, da bom lahko začel delati že prvega avgusta. Najhuje je bilo prvih deset dni v bolnišnici, kjer sem lahko samo ležal in premišljeval vse mogoče, okoli mene pa so bili sami podobni kot jaz. Brez podpore družine, prijateljev in sodelavcev gasilcev in gorskih reševalcev bi se verjetno zelo težko spravil k sebi,« pripoveduje 50-letni Jure, ki je že 24 let gorski reševalec, še dve leti dlje pa poklicni gasilec pri GARS Jesenice.
Rojen pod srečno zvezdo
Da je rojen pod srečno zvezdo, se je zavedel šele v bolnišnici tistega torka, 13. decembra lani, slabi dve uri potem, ko si je šel pod Jalovško škrbino ogledovat razmere v gorah. To reševalci pogosto počnejo in o tem poročajo na spletnih straneh gorske reševalne zveze. »Bilo je vse ledeno in prav ironično je, da me je odneslo prav v edinem mehkem koščku snega, ki se je nabral ob krajni poči na vrhu snežišča. Tam se mi je udrlo, zgubil sem ravnotežje in v trenutku me je odneslo. Neverjetno, kako hitro gre vse skupaj, trenutek nepazljivosti, pa si na oni strani,« opisuje trenutke, ki bi bili zanj lahko skoraj usodni.
A padec in zdrs po 250 metrov dolgem snežišču nista bila po njegovem pripovedovanju nič hudega, takrat ni bilo časa ne za bolečine ne za strah. Niti vse življenje se mu ni v nekaj sekundah odvilo pred očmi in skozi noben predor smrti ni šel. »Nič duhovnega se mi ni dogajalo, samo čisto fizično sem se trudil, da sem obvladoval drsenje in se boril za življenje. Prav nič me ni bolelo, a sem ugotovil, da bom umrl od podhladitve, če me ne bo kdo rešil. Ko mi je po 20 minutah le uspelo poklicati in sem pozneje zagledal helikopter, me sploh ni več zeblo. Zdelo se mi je, daje vse okoli mene mračno in da je nekdo zgoraj že začel ugašati luč, čeprav je bilo sredi dneva,« pripoveduje.
Pravzaprav mu je življenje rešil tudi telefon. Najprej zato, ker ga je imel y prsnem žepu in je prestregel nekaj hudih udarcev in bil zaradi tega ves zvit. A kljub temu je, potem ko je negiben in nemočen obležal v snegu, lahko z njim še poklical kolege reševalce. Bilo je zelo hladno, in če bi ga začeli reševati pozneje, bi bilo verjetno zanj prepozno, saj bi umrl zaradi podhladitve.
»Nisem se mogel premikati in komaj sem nase navlekel bundo. Takrat sem se res ustrašil, da bom umrl. V trenutku slabosti sem celo pomislil, da se bom moral po ledišču odpeljati še naprej dol, a to bi bilo seveda usodno. Na srečo sem nekako izvlekel telefon in porabil 20 minut, da sem vzpostavil klic.«
Poklicni gasilec, prostovoljni reševalec
»Hja, malo moraš biti počen,« nas nasmeji Jure, ko ga povprašam, kako je biti gorski reševalec. A to je samo v prostem času in prostovoljno, po poklicu pa je gasilec, pri GARS Jesenice. »Težko je to razložiti. Mene takšno življenje osrečuje, čeprav so velikokrat tudi žalostne zgodbe. A te nekako predelam s pisanjem in opozarjanjem. Tako pomagam sebi, da gresta žalost in pretres ob tragedijah iz mene. Težko je tudi uskladiti vse skupaj s službo in družino, a če je to komu muka, pač ni za to. Reševalci tudi nismo za to, da bomo sodili o tem, kdo potrebuje pomoč in kdo naj to plača, ampak moramo pomagati in reševati življenja, pa naj gre za vrhunske alpiniste ali popolne začetnike v sandalih. Naša naloga je, da pomagamo vsakomur, vsak negativizem pri tem je popolnoma odveč,« mimogrede okrca tudi negativne odzive in mnenja nekaterih ob nesrečah v gorah. Žena Dominika pa še doda, da se še ni zgodilo, da se njen Jure ne bi odzval na reševalno akcijo. »Ni bolezni ali poškodbe, ki bi mu to preprečila, razen zdaj, ko sploh ne more hoditi.«
TINA HORVAT
Tina.Horvat@slovenskenovice.si