Zgodovina.si: ... in ni stene, katerih bi naši plezalci ne zmogli!«
Iz družbe idealističnih, celo romantičnih in v gore zaljubljenih rosno mladih ljudi je na Slovenskem v obdobju med obema vojnama nastala močna planinsko-športna in kulturno-vzgojna organizacija – Turistovski klub Skala (TKS, ustanovljena 2. februarja 1921) – ki je pomembna za velik razmah smučanja, predvsem pa alpinizma pri nas. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda.
Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Skala je bila demokratična, domoljubna in nepolitična organizacija, v kateri so se združevali ljudje različnih socialnih slojev, poklicev, starosti ter političnih, verskih in svetovnih nazorov. Pomembni so bili zgolj dosežki in gorniško delovanje. V mnogih ozirih je bila Skala elitna oziroma ekskluzivna avantgardna organizacija, v kateri je bilo članstvo čast – član pa ni mogel postati kdorkoli. Članstvo so v začetku predstavljali predvsem mladi, kasneje ko je TKS zaslovel širom naše države, pa se je članstvo razširilo tudi na nekoliko starejše člane.
»Ni ga špika in ni stene, katerih bi naši plezalci ne zmogli!«[1]
Eno osnovnih poslanstev Turistovskega kluba Skala je bilo širjenje skalaške misli po vsej Sloveniji. Po nastanku kluba in sistematičnem ukvarjanju njegovih članov z alpinizmom in smučanjem ter spodbujanjem in učenjem podmladka v Ljubljani se je navdušenje preneslo tudi v druga mesta. Skala je začela ustanavljati tudi podružnice. Leta 1922, eno leto po ustanovitvi TK Skala v Ljubljani, so v Bohinjski Bistrici ustanovili prvo podružnico – bohinjsko, ki je svoje delovanje usmerila predvsem na zimsko udejstvovanje v smučanju; v razvoj sankaštva, smučarskih tekov in skokov; skušala pa je organizirati tudi celoten tujski promet v Bohinju. Jeseniška podružnica je bila ustanovljena decembra 1923 in je določeno obdobje s številčnostjo ter dejavnostjo celo presegla ljubljansko matico. Najkasneje - 1931 - je nastala savinjska podružnica s sedežem v Lučah in z glavnim delokrogom v Savinjskih Alpah. Leta 1934 so sedež podružnice prestavili v Celje.
Obdobje delovanja Skale velja za eno najbolj vsestransko bogatih v slovenski gorniški zgodovini. Iz vrst skalašev je izšlo mnogo odličnih alpinistov, smučarjev, sankačev, gorskih reševalcev, fotografov, literatov, predavateljev in filmskih ustvarjalcev. Težko je reči, 
v kateri od teh dejavnosti je TK Skala dosegel najlepše rezultate, ker je bilo njegovo delo tako zelo vsestransko in so marsikje prav skalaši morali orati ledino. Lahko pa bi izpostavili alpinistično in smučarsko dejavnost.
Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi:
Skala, divja skala,
kras gorenjskih gor.
Skala, divja skala,
ti vedno boš nam vzor.
Trden kakor skala
je slovenski rod,
kvišku kakor skala
vodi naša pot.
Med drugim so skalaši posneli tudi prvi slovenski celovečerni film, V kraljestvu Zlatoroga. Z izkupičkom od prodaje vstopnic so financirali svoje delovanje, zgradili pa so tudi skalaško kočo na Voglu.
Člani Turistovskega kluba Skala so do svojega društva čutili močno pripadnost, ki so jo načrtno gojili. Duh skalaštva je morda še najbolj ponazarjala slovita slovenska alpinistka Pavla Jesih. Veliko večino svojih prvenstvenih smeri, izjemnih dosežkov v kontekstu tistega časa, ni poimenovala po sebi, ampak še danes nosijo ime ‘Skalaška smer’. Taka je tudi zgodba najznamenitejšega vzpona predvojne generacije, zadnjega problema slovenskih Alp, osrednjega stebra Triglavske severne stene. Smer sta preplezala Pavla Jesih in Joža Čop, a je Pavla pred koncem v najtežjem delu po treh dneh plezanja v slabih razmerah omagala. Joža Čop je izplezal sam, odšel po reševalce in se vrnil ponjo. Navezana je Pavla nato po dveh dneh čakanja na majhni polici izplezala samostojno, brez pomoči. A povojna oblast Pavli zaradi premožnosti in domnevnega sodelovanja z okupatorjem (kar ni bilo res) ni bila naklonjena, zato so smer poimenovali po Joži Čopu, železarju z Jesenic, ki je bil tedanji oblasti ‘bolj primeren’. Čeprav sta bila Joža Čop in Pavla Jesih dogovorjena, da se bo smer, če jo preplezata, imenovala Skalaški steber.
»Sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki!« (Klement Jug)
»Sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki!« (Klement Jug)
Skalaši so bili opazni povsod, kjer so se pojavili. Izjemno zanimanje so vedno zbudili tudi s svojimi družabnimi dogodki. Skalaški plesi in veselice so bili dobro obiskani, vedelo se je, da bo tam veliko zabave in domiselnih iger, ki so jih prirejali člani. Na njih so na primer za šalo prodajali razgled s Kredarice v megli, gorski zrak in podobne ‘redke dobrine’. Organizirali so tudi prvi slovenski gorski tek, Miklavževanje v Ratečah in druge za tiste čase zelo odmevne dogodke.
A prišla je II. svetovna vojna, z njo pa tudi zaton društva. Ko je Italija okupirala Ljubljano, je iz Rima prišla zahteva, naj se člani TKS priključijo italijanski planinski organizaciji. Skalaši, zvesti svojim idealom in prepričanju, so se odločili, da kolektivno izstopijo iz društva in tako dosežejo njegovo razpustitev.
Živečih članic in članov ni več, njihove zgodbe živijo predvsem v njihovem brezčasnem delu, ki je imelo za Slovenijo izreden pomen.
»Kadar nosi član klubov znak, se mora dostojno vesti, klubovi časti primerno.«
Pravila TKS
Vir:
Mikša, Peter, Gradnik, Elizabeta.
Trden kakor skala:
kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2017.
Mikša, Peter. “Zadnji vzpon Pavle Jesih.” V: Bezlaj-Krevel, Ljudmila (ur.). Družbeni status – zgodbe o uspehih in porazih : zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih krožkov, 2015, str. 80-86.
Fotografije so iz knjige Mikša, Peter, Gradnik, Elizabeta. Trden kakor skala : kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala.
Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2017 (vir Slovenski planinski muzej).