Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vrata

Silvo Baznik: Dolina Vrat je pred dnevi pokazala svoj lepi zimski obraz in lepote slapu so bile krivec za ponovni obisk.

Do zadnjih hiš in parkirišča pred znakom za zaprtje gorske ceste se pripeljeva brez posebnosti. Začetek tedna ni privabil množico obiskovalcev in zato je prostora za parkiranje dovolj. Stopiva v mrzlo jutro. Sneg zaškripa pod nogami, ko pričneva pohod v največjo ledeniško preoblikovano dolino na severni strani Julijskih Alp, ki poteka po tektonski prelomnici. Nekdanji ledenik je za seboj pustil značilno koritasto obliko doline. Glavni vodotok doline je Triglavska Bistrica, ki izvira pod Triglavsko severno steno in se v Mojstrani izlije v reko Savo Dolinko. Čez most stopiva na desni breg Bistrice in v pravi zimski idili hodiva po snegu in po dobrih dveh kilometrih se preko brvi vrneva na zasneženo cesto, kjer v rahlem vzponu prideva do koče pri slapu Peričniku.

Do spodnjega slapu se pazljivo povzpneva po levi stezici ob potoku in opazujeva plezalca, ki se spušča s slapu in soplezalca, ki ga od spodaj varuje in usmerja. Ob pogledu na lepoto ledenih skulptur je že opaziti veliko novopadlih ledenih kapnikov pod steno. Popoldansko sonce v prejšnjih dneh je že začelo zmanjševati število ledenih sveč, ki visijo iz strme stene. Napoved za naslednje dni ni vzpodbudna in zato sva vesela, da lahko danes občudujeva to čudo narave. Ko zopet ujamem v objektiv to lepoto, se odpraviva še navzgor proti zgornjemu slapu. Na poti navzgor se nekajkrat ustaviva, da tudi z višine vidiva spodnji slap, ki pada v izdolbeno nekajmetrsko korito med ogromno količino ledu na dnu. Še nekaj deset metrov vzpona in že sva pri zgornjem slapu. Tudi tu številne ledene zavese, nešteto ogromnih ledenih sveč pričarajo zimsko pravljico, ki ji ni para. Ko pride za nama obiskovalec, mu prepustiva fotoaparat in pozirava pred ledenim gorskim svetom. Še z večjo pazljivostjo se vrneva pod spodnji slap, kjer se je medtem nabralo lepo število obiskovalcev in na srečo je tudi sonce že dovolj visoko, da je pobožalo ledeno ostenje. Sončni žarki počasi polzijo po steni in dodatno pričarajo neizmerno lepoto narave.

S spodnjega slapu sestopiva po poledeneli stezici do koče in se odločiva za kratek sprehod po dolini navzgor. Korak za korakom v škripajočem se snegu se vzpenjava in prispeva pod Veliki Črlovec, od koder je lep pogled na Kukovo špico, ki skupaj s Škrnatarico, Dovškim križem, Rokavi, Škrlatico, Dolkovo špico, Stenarjem, Bovškem Gamsovcem, Triglavom s svojo veličastno severno steno in Cmirom tvori nebotične vršace nad dolino Vrat, ki počiva pod gozdovi s svojimi pašniki, ki jih poimenujemo Rovte.

Rekla sva, da greva le še malce naprej od Peričnika, a kar ne moreva in ne moreva, da ne bi stopila še naprej in tako se vrstijo Šimencev rovt, Cenkov rovt in Poldov rovt. Bo dovolj, vprašam sopohodnico, a ko mi odvrne, da greva še malo naprej, vem, kje se bo to končalo.

Za Turkovim rovtom na levi je odcep za turno smučarijo Za Cmirom, a pogled na višje ležečo pobočje je že pred tem pokazal, kako malo, premalo je snega za kakšen smučarski vzpon. Seveda greva naprej in kmalu stopiva na zasneženo parkirišče, kjer srečava pohodnika, ki se vračata. Stopiva mimo zapornice in v nekaj minutah sva pri Aljaževem domu, ki je še vedno v senci gora. Očak gora nudi pogled na svojo mogočno severno steno z zatrebom doline pod Luknjo. Ker je na soncu prijetneje kot v senci, narediva odmor pri obsijanem Šlajmerjevem domu in tu dočakava, da sonce obsije tudi Aljažev dom in nato se počasi odpraviva nazaj.

Pri povratku naju sonce dalj časa greje kot pri prihodu, kar sploh ni slabo. Temperatura je še vedno krepko pod ničlo in vsak sončni žarek daje prijeten občutek toplote. Tokrat gre cesta večinoma navzdol in tudi hoja je hitrejša kot pri vzponu tako, da sva relativno hitro zoper pod Peričnikom, kjer pri koči narediva drugi daljši odmor.

Do avtomobila je še slabih tri kilometre hoje. Srečujeva vedno več ljudi, ki hite verjetno do slapu in med njimi sta tudi mladca s popolno opremo za plezanje. Srečno fanta, jima zaželim v mislih, ko stopava navzdol po ne več škripajočem snegu, kar je dokaz, da je temperatura že blizu ničle. Še nekaj korakov in sva pri avtu, od koder pelje cesta proti domu.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti