Silvo Baznik: Na vožnji proti Gorenjski določiva današnji cilj, vzpon
na Mežakljo.
Iz Mojstrane se zapeljeva po cesti proti dolinama Kota in Krme in parkirava ob cesti pred izhodiščem za vzpon na Jerebikovec, zahodni del gozdnate Mežaklje. Prečiva cesto in pri planinski tabli z zapisom, da vzpon traja dve uri in pol, stopiva na kolovoz, ki se strmo vzpenja po pobočju naravnost navzgor. Kolovoz se spremeni v strmo peš pot, ki se vije po severozahodnih pobočjih, preči nekaj gozdnih reber in naju popelje na razgledišče na stranskem grebenu gore, od koder vidiva pod seboj v senci smučišče in za njim vasico Dovje obsijano s soncem. Nad vasico se vzpenjajo gozdnata pobočja in za njimi so Visoki Kurjek, Dovška Mala Kepa in Visoka Kepa, katerih pobočja so skoraj gola in le za lep pogled je na njih nekaj beline.
Z razgledišča proti vzhodu je vidno strmo skalnato pobočje, ki se pne nad smučiščem. Zapustiva razgledišče in nadaljujeva vzpon po narejeni gazi skozi gozd, iz katerega izstopiva pri spomeniku padlim partizanom in s tem preideva iz sence na sonce in na gozdno pot na opuščeni planini Mežaklji, po kateri prideva do konca gozdne ceste, ki pride z vzhodnih pobočij Mežaklje.
Še enkrat je treba v senco in po strmi poti se vzpneva na gozdnati greben, ki naju popelje do vrha Jerebikovca. Tik pod vrhom naju prehiti gorski tekač in na samem vrhu pozdraviva pohodnika, ki je pred vsemi prišel na vrh. Vrh počasi zarašča gozd in drevesa prekinjajo sicer lep pogled na gore nad dolinami Krme, Kota in Vrat na eni strani in Kepe, Dovške Babe, Vajneža, Stola, Dobrče, Storžiča in Kamniško Savinjskih Alp na drugi strani. Da je vrh zapuščen, priča tudi razpadli nekdanji bivak z vpisno skrnjico.
Na vrhu je prijetno, sonce sije in nas greje. Čas je za odmor in prigrizek iz nahrbtnika, ki skupaj s čajem iz termovke poteši in osveži telo. Kmalu ostaneva sama na vrhu in v tišini gore užijeva toplino sonca, preden zopet oprtava nahrbtnika in se podava po prehojeni poti proti dolini. S spihanega grebena stopiva na planino, kjer je več snega, se podava mimo spomenika v gozd, srečava tekača, ki hiti še enkrat navzgor in z dolgimi koraki po gazi in izven nje prispeva ponovno na razgledišče, kjer se še za nekaj trenutkov ustaviva, pogledava na smučarje globoko pod nama in na sončno Kepo, pa zopet stopiva na gaz. Na poti navzdol naju še enkrat prehiti tekač, četudi midva ne greva ravno počasi.
Iz gozda stopiva na cesto do parkiranega avtomobila, pospraviva opremo in se odpeljeva v Mojstrano, kjer zavijeva v dolino Vrat. Že po nekaj kilometrih se prične ob strani nabirati kolona parkiranih vozil. Zapeljem do parkirišča, kjer na srečo zamenjam mesto z odhajočim avtomobilom in zopet obujeva planinske čevlje, nahrbtnika na ramena in srečajoč veliko število obiskovalcev doline narediva trikilometrski marš do koče pri Peričniku, kjer se kar tare obiskovalcev. Stopiva do spodnjega slapu, ki je obsijan s soncem in kjer vsakih nekaj časa se odlomi ledena gmota in pade s truščem na ledeno površino. Velike ledene sveče visijo s strme stene okoli slapu, ki pada v izdoben tolmun med ledom in s svojimi zavesami krasijo pobočje. Enkratno. Po zasneženi in sem ter tja poledeneli poti se povzpneva še do zgornjega slapu, kjer sva v objemu ledu, ki krasi okolico slapu. Lepo, prelepo.
Ko narediva fotografije, sestopiva do koče in se spustiva po cesti do odcepa na peš pot, ki poteka ob desnem bregu Triglavske Bistrice. Hoja v senci in mrazu ob vodi z drevesi ovenčanimi s snegom daje pravi pridih zime, a kmalu zopet prečiva most in sva pri parkiranemu vozilu. Najino današnje potepanje se zaključuje in iz prelepe Gorenjske se odpeljeva proti domu.