Razgledi ‒ Borut Peršolja: Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je decembra lani dalo v javno obravnavo predlog Zakona o spodbujanju razvoja turizma-1.
Poslal sem jim svoj predlog v zvezi z (ne)plačevanjem turistične takse ob prenočevanju v planinskih kočah.
Dilema: h koči ali mimo nje? (Fotografija: Borut Peršolja)
V zvezi s predlogom Zakona o spodbujanju razvoja turizma-1 (ZSRT-1) predlagam, da se v 18. členu (oprostitev plačila turistične takse) črta zadnja vrstica prvega odstavka: - osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih.
Obrazložitev:
Po sedanjem besedilu zakona so plačila turistične takse oproščeni »člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«. Besedilo osnutka zakona (ZSRT-1) dosedanjo izjemo širi celo na vse obiskovalce, ki bodo prenočevali v planinski koči (po podatkih PZS= pohodniška zveza planinska društva upravljajo s 179 planinskimi kočami, zavetišči in bivaki z okoli 7400 ležišči). Za uveljavitev v osnutku zakona (ZSRT-1) predlagane rešitve (»osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih«) ni nobenih utemeljenih razlogov.
Ko je bila uveljavljena sedanja rešitev (»oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so občine in v njihovem imenu lokalne turistične organizacije marsikje prenehale sofinancirati (do takrat uveljavljeno in utečeno) vzdrževanje planinskih poti, saj gorništvo (prek plačila turističnih taks v planinskih kočah) ni v ničemer (razen z davkom na dodano vrednost ob izvajanju pridobitne dejavnosti planinskih koč) prispevalo v sklad turistične takse. Spomnimo: planinska pot je namenjena hoji in/ali plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Za vzdrževanje planinskih poti nihče v Sloveniji ne prispeva niti evra, saj je zakon o planinskih poteh to vsebino popolnoma prezrl.
(Ilustracija: Zvonko Čoh)
Gorništvo (oz. planinska društva so) je zaradi sedanje neustrezne rešitve z vidika »načrtovanja, organiziranja in izvajanja spodbujanja razvoja turizma« v vseh teh letih izgubilo več kot milijon evrov potencialnega razvojnega denarja za izboljšanje infrastrukture gorniškega turizma, saj drugega sistemskega vira za vzdrževanje planinskih poti (in planinskih koč) v Sloveniji preprosto ni.
Z odpravo sedanje izjeme (»člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«) in ne uveljavitvijo v osnutku predlagane izjeme (»osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih«) se bo izboljšala (beri: približala realnemu stanju) tudi uradna statistika prenočevanja v planinskih kočah, saj v marsikaterem planinskem društvu, ki so lastniki (in v večjem delu tudi upravniki) planinskih koč, oproščenih plačila (»člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«) niso niti beležili/prijavljali SURS.
Statistika pravi: samo eden je član.
(Fotografije: Borut Peršolja)
Iz objavljenih analiz izhaja: - Število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pa je med letoma 2008–2014 upadalo. - Število domačih prenočevalcev je podobno številu odraslih (B) članov planinskih društev, ki so včlanjena v PZS. - V planinskih kočah ne prenočujejo niti vsi člani planinske organizacije. Če polovica domačih prenočevalcev v kočah spi dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je oproščena turistična taksa namenjena/pomembna, manj kot 20.000. - Delež prenočitev tujih obiskovalcev se veča, dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka. - Tudi otroci, mladostniki in mladi spijo v kočah zelo malo: raje spijo pod šotori (10.920 nočitev = 39 gorniških taborov x 40 udeležencev x 7 dni).
Ali lahko iz doslej povedanega izpeljemo optimistični scenarij prihodnjega razvoja/stanja na področju planinskih koč? Bojim se, da ob sedanjem ekonomskem modelu poslovanja, ob sedanjem sistemskem položaju planinskih koč v turizmu, ob sedanjem izgledu, opremljenosti in domačnosti, to ni mogoče.
Kupljena domačnost ne obstaja.
(Fotografija: Borut Peršolja)
Zakaj bo prenočevanj v planinskih kočah v prihodnje še manj kot doslej? - Obiskovalci gora – gre za največjo skupino mlajših odraslih – bodo kondicijsko še bolje pripravljeni, športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk planinske koče raje izpustili. - Ljubitelji samote – ta skupina obiskovalcev gora se bo povečala – se bodo še bolj umikali s planinskih poti, stran od planinskih koč. Informacij o brezpotjih je že sedaj veliko, z digitalno podporo bodo dejanska brezpotja izginila. Ljubitelji samote bodo sčasoma (a hitro) opustili tudi članstvo v planinskih društvih, saj gorniške infrastrukture in najbolj opevanega privilegija – popusta za prenočevanje – ne bodo več potrebovali. - Planinske koče bodo zatočišče za dve skupini domačih obiskovalcev: za družine in za upokojence. Specializacija planinskih koč, ki se je z dirko za osvojitev certifikatov že začela (in hkrati tudi končala, saj novih planinskih koč, ki bi se zanje potegovali, preprosto ni več), ni podprta s celovitimi ukrepi. - V prenočevanje bodo prisiljeni predvsem tujci. Ti so gostje v polnem pomenu besede, saj potrebujejo polno penzionsko storitev. Žal pa od njih ne gre pričakovati (aktivnega) članstva, saj bodo predvsem koristniki prostovoljskega dela PZS, ki ga turizem ne podpira.
Meglena prihodnost.
(Fotografija: Borut Peršolja)
Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela. Priložnostno oskrbništvo, ki traja nekaj let po tri mesece na leto, ne izpolnjuje enega od sestavnih delov formule za uspeh.
Vsekakor pa bo zanimivo videti, kaj je predlagala PZS (= pohodniška zveza).
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.