Slovenske novice - Tina Horvat: ... preživel plaz, strelo in zdrs iz stene
Do 80. leta preživel plaz, strelo in zdrs iz stene
Legenda slovenskih alpinističnih odprav Tone Škarja je praznoval okrogli jubilej Po poškodbi v alpinistični smeri v Triglavski steni pri 75 letih opustil plezanje.
Mengeš • Petnajstega januarja je praznoval osemdeseti rojstni dan legenda slovenskega alpinizma Tone Škarja. Vodja kar 21 odprav, najslavnejša je tista iz leta 1979, ko smo Slovenci, takrat še Jugoslovani, osvojili Everest po eni najzahtevnejših smeri, sicer malce slabše sliši in tudi njegova drža nakazuje, da ni več mladenič, vendar je ob našem srečanju videti prav zadovoljen in nasmejan. Rad bi še kaj napisal, pove, sicer pa je presenečen nad sabo, ker ne obžaluje dobrih starih časov. »Moje življenje je izpolnjeno in sledim temu življenjskemu loku, ki se vije od vzponov do sestopov. Ne poveličujem preteklosti, raje uživam v rečeh, ki so mi dane.«
Preživel po čudežu
Kdo ve, morda bi osemdesetletnega Toneta še dandanes lahko srečali v kateri njemu ljubi steni, če se mu ne bi pred dobrimi desetimi leti v Triglavski steni zgodila huda nesreča, ki jo je čudežno preživel in herojsko prenesel. Bilo je leta 2006, ko se je sam odpravil plezat v Nemško smer v Triglavsko steno. Nekje nad Nemškim turncem se mu je spodmaknil stop. »Cuknilo me je, obvisel sem, a v šoku niti nisem vedel, na čem. Pred padcem sem šele tipal za oprimkom, a tedaj sem nad sabo zagledal svojo roko, zavito kot vrv in vso zveriženo, kako drži za tisti oprimek. Pod mano pa praznina.« Zdaj ali nikoli, si je rekel, zanihal, se nekako vrnil do stene in se zagozdil v kaminu. Še zdaj ne ve točno, kako je mogoče, da se je obdržal. S sinom Metodom, fizikom, sta pozneje delala fizikalne izračune in ugotovila, da je morala roka, ki se je ob padcu tudi izpahnila v rami, vzdržati kar pol tone teže. Trmast, kot je, si jo je sam spravil nazaj v sklep in začel že malo preračunavati možnost, da bi poklical gorske reševalce. »A globoko v moji podzavesti je očitno tlela bojazen, da bi moji mojstranški kolegi malo uživali, če bi me morali reševati, zato nisem poklical. Pa še stroške reševanja sem prihranil,« se pošali tudi sam gorski reševalec.
Tudi strela udarila vanj
S samo eno funkcionalno roko, druga je bila močno poškodovana in vsa razbolela, in napol slep, bil je namreč brez očal, je nekako izplezal iz stene, se ponoči v hudem mrazu izgubljal in čakal na luno ter se proti jutru nekako privlekel do koče na Doliču. Ker se nikomur ni zdelo čudno, ko je ves krvav, z roko, prevezano s prusikovo vrvico, prišel do koče, se je samo obrnil, sestopil v dolino, se usedel v avto, doma preoblekel in šel na urgenco. Tako se dobre volje spominja svoje nesreče. Ni bila edina, tudi strela je nekoč udarila vanj nad Jezerskim pa plaz ga je odnesel v Himalaji, a vendar ga je ta poškodba v Triglavski steni nekoliko ustavila.
»Po poškodbi sem imel več operacij, poleg tega sem staknil še bolnišnično okužbo, in vse to mi je oslabilo srce. Zato moram izbirati bolj položne cilje.« Od takrat ne pleza več sam, po njegovi zadnji smeri – Teranovi v Dolgem hrbtu, ki jo je pri svojih 75 letih (!!!) pozimi preplezal s sinom – pa se raje loteva manj navpičnih ciljev. Tako mu ob lepih dnevih, ko se zjutraj iz domačega Mengša zableščijo njegovi vrhovi Kamniških Alp, ni prav nič hudo, ker ne more skočiti na Grintovec, ampak se raje odpravi na Veliko planino, Polhograjsko grmado ali v Škofjeloško hribovje.
Everest in herojski alpinizem
A s Tonetom Škarjo moramo kljub temu nekoliko dlje v preteklost, tja v sedemdeseta, osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja. To je bilo obdobje odprav v najvišje gore po najzahtevnejših smereh, ko so slovenski alpinisti v okviru jugoslovanskih odprav premikali meje v alpinizmu in se lotevali najdrznejših podvigov. Čeprav nikoli ni stopil na vrhove Eversta, Kangbačna, Jalung Kanga, Kangčendzenge, Anapurne, Daulaghirija in mnogo drugih, mu seveda vsi priznavajo, da bi brez njega, ki je organiziral in vodil te velike himalajske odprave, v tistih časih tudi Stane Belak - Šrauf, Andrej Štremfelj, Pavle Kozjek, Silvo Karo, Janez Jeglič, Nejc Zaplotnik, Tomaž Humar in drugi vrhunski alpinisti težko osvojili toliko vrhov in dosegali tako odmevne uspehe. A kaj ta vodja iz časov herojskega alpinizma, ko se je vrhove osvajalo z zastavami in za narodovo čast, pravi o dogajanju na Everestu, kjer zdaj vlada zgolj osebni interes, vse skupaj pa je postalo en sam velik posel? »To je neprimerljivo, a dogaja se pač neizbežno. Ne samo v alpinizmu, tudi na drugih področjih vse, kar je bilo nekoč prvinsko in pustolovsko, postaja čisto potrošništvo. A tako pač je, čas gre naprej.«
Tudi služba ga je zasvojila
Kako je ta legendarni alpinist združeval službo, družino in odprave? »Ah, ni bilo problema, 41 let delovne dobe imam kot elektrotehnik pri Elektro Ljubljana. V tistih časih so bili moji kolegi prav ponosni name in so z veseljem prevzeli moje delo. Vedno sem jim pripravil dva kupa, enega z zadevami, ki morajo nujno počakati name, drugega pa zanje. Sicer pa je elektrotehnika zelo zanimiva zadeva, mene je pritegnila prav tako kot alpinizem in sem imel veliko veselja v svojem poklicu. Rad sem hodil po terenu in na primer pomagal kmetom, da so si naredili svoje elektrarne. Službe smo takrat začenjali ob šestih zjutraj in si ob dveh že lahko skočil na kakšno turo,« pripoveduje.
Sicer je alpinizem, kot priznava, na neki način res egoizem, vendar pa je po drugi strani tudi cilj in smisel življenja. »Ljudje smo bitja, ki imamo v sebi željo po iskanju in tipanju svojih meja. To je naš osnovni nagon in velja tako v alpinizmu kot na drugih področjih naših življenj. Morda alpinisti s svojim življenjem res kdaj na neki način osenčijo in otežijo pot, po kateri hodijo njihove družine, a vendar sem pri sebi vedno imel občutek, da mi moji tega nikdar niso zamerili.«
Pustolovec in vodja
Poleg vodenja odprav je bil Tone Škarja tudi dolgoletni načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva, načelnik GRS Kamnik in je velik publicist in pisec. Od države in PZS je prejel številna priznanja, med njimi dvakrat Bloudkovo nagrado in nagrado za življenjsko delo v alpinizmu. A kot dobimo vtis iz našega pogovora, mu največ pomenijo njegovi številni vzponi in prvenstvene smeri ter doživetja v gorah, kar je bilo v njegovih najboljših časih še prava pustolovščina, brez tekmovalnosti in denarja.
Tina Horvat
tina.horvat@slovenskenovice.si