Novi tednik Celje - Tatjana Cvirn: Osem etap večurnih pohodov kot rojstnodnevno darilo Francija Horvata
Po brezpotjih okoli Grintovca
Osem etap večurnih pohodov kot rojstnodnevno darilo Francija Horvata
Franci Horvat, fotograf, alpinist in popotnik, je s svojimi fotografijami obogatil številne knjižne izdaje, zaradi predavanj, razstav in zapisov z različnih potovanj in planinskih podvigov pa ga pozna širša javnost. Pred približno desetletjem je izdal knjižni prvenec Sto vodnjakov na Slovenskem in pred leti še zbirko avtobiografskih zgodb z naslovom Timšel.
Lani je dopolnil šestdeset let in očitno je bil to trenutek za razmislek, za inventuro s samim seboj in seveda za še en hribovski podvig. Sam pravi, da si je podaril darilo za rojstni dan.
Po številnih izkušnjah v naših in tujih stenah je seveda običajna planinska tura zanj kar malo dolgočasna. Zato je ob prebiranju članka v Planinskem vestniku, kjer je bilo opisano, kako sta dva zanesenjaka pred leti prehodila pot med Planico in Pokljuko, dobil zamisel, da bi tudi sam opravil kaj podobnega. Na miklavževo leta 2015 se je odločil, da bo obhodil območje Grintovca, zato je pot poimenoval Grintova pot. Pri tem je iskal stare lovske, pastirske in tovorne poti z namenom, da bi jih spet obudil in povezal.
Za sodelovanje je nagovoril planinskega prijatelja Bojana Okrogarja, ki ima že 76 let in zato na vse ture z njim ni šel, mu je pa obljubil podporo. Tako ga je kot poznavalec marsikje znal usmeriti na pravo pot, šel z njim en del ali pa ga pripeljal na izhodišče oziroma ga pričakal na cilju.
Okvirni načrt sta še razdelala in se na prvo skupno pot podala 22. decembra 2015, saj je bilo snega malo. Sledilo jih je še osem, le da so se časovno raztegnile vse do konca minulega leta. Vmes se je namreč zaradi Francijeve poškodbe in zdravljenja načrt nekoliko zamajal.
Po treh etapah premor
Za prvo turo je Franci potreboval deset ur in podobno dolge so bile tudi ostale. Med vsako si je običajno vmes vzel le nekaj minut predaha, priznava pa, da je po vrnitvi potreboval vsaj kakšen teden, da je bil spet nared. Če je nekoč lahko hodil ure in ure in se to ni nikjer poznalo, je zdaj žal drugače.
Prvič sta se Franci in Bojan odpravila od domačije Suhadolnik nad Kokro proti Cojzovi koči po neki stari opuščeni poti. »Pod Kalškim Grebenom sva naletela na zahtevnejša prečenja in tam se je Bojan vrnil, sam pa sem nadaljeval proti Kalški gori in se spustil po lovski poti do Kamniške Bistrice, kamor me je prišel iskat z avtom,« se spominja Horvat, ki se je na naslednjo pot podal že čez teden, in sicer čez Brložnico na Okrešelj in potem po neuhojenih poteh v smeri Savinjskega sedla, kjer pozna območje, saj je tam precej plezal. Čez Okrešelj se je nato po osmih urah vrnil v Logarsko dolino. Tretja, sedemurna etapa se je začela na Jezerskem v bližini domačije Makek in od tam nadaljevala v smeri slapa Čedca in Mlinarjevega sedla do Murijeve in Povšnarjeve planine ter do Suhadolnika.
Konec poletja spet na pot
Nato je njune načrte aprila lani prekinila poškodba, ki jo je Horvat staknil pri padcu med fotografiranjem. Zlomil si je ključnico in rebra, počila mu je arkada. Maja so ga operirali in šele konec avgusta je lahko spet šel na pot. Izbral je tehnično manj zahtevne dele, saj desna roka še ni bila močna kot nekoč.
Četrta etapa, še ena deseturna pot, je vodila od Okrešlja do Savinjskega sedla ter na Jezersko sedlo, nato po meliščih do ledenika pod Skuto in do Koče na Ledinah. Po markirani poti je nato šel do Češke koče, kjer ga je čakal Bojan, nato je sam nadaljeval pot po starih poteh do Jezerskega. Na peto etapo je krenil iz Kamniške Bistrice v Repov kot in na Srebrno sedlo proti Petkovim njivam ter nazaj na pot proti Korošici, Molički peči, Velikemu vrhu, Veliki zelenici in Polšakovi planini.
Šesta etapa lani novembra, ki je vodila iz Robanovega kota po stari transportni poti za živali do Polšakove planine, je bila orientacijsko zahtevna, saj sta se nekajkrat izgubila. Skoraj devet ur sta tavala okrog.
Za konec še en padec
Tehnično najbolj zahtevna je bila pot v začetku decembra, ko je bilo treba priti iz Robanovega kota čez Črni hriber v stan pod Utami, na Krofičko in po lovski stezi na Škrbino. »Že vzpon na Krofičko je težaven, sestop z nje pa je bil sploh podvig, ker so bile vmes poledenele zaplate snega. Še sreča, da sem bil dobro opremljen, ker je sicer lahko vsaka takšna stvar usodna.« Čez Klemenčo jamo se je Horvat vrnil v Logarsko dolino. Konec minulega leta ga je čakala še zadnja, osma etapa. S Klemenče jame je šel na sedlo med Škarjami in Rjavčkim vrhom in se spustil čez Grlo v Logarsko dolino. »Na koncu me je spet čakala resna preizkušnja, saj je bil na delu površine sam led. Vse sem srečno premagal, ko pa sem bil že tik pred kočo, sem spregledal električnega pastirja in padel na glavo. Prikazali so se mi vsi decembrski možje,« pripoveduje Horvat, ki jo je kljub temu dobro odnesel.
Ker je bil na večini poti sam, je bil to tudi čas za razmislek o sebi, svojem življenju, o tem, kaj bo počel kot novopečeni upokojenec. »Samota me ne moti, je pa res, da je bolje, če imaš na takšnih poteh sopotnika v primeru, če se ti kaj zgodi,« razmišlja Horvat, ki pravi, da ga je zadnji podvig obogatil tako po duhovni plati kot po odkritih novih fotografskih motivih v gorah z zornih kotov, ki jih doslej še ni poznal.
TATJANA CVIRN
Foto: FRANCI HORVAT