Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zvezdnata noč

NeDelo/Avanture - Nika Jurov: ... na vrhu vulkana

Ko za lokalne mediji izbruh vulkana ni nič posebnega, turisti pa mislijo, da jim bije zadnja ura.

»Bi šla z nami na vulkan ta vikend?« me je vprašala Indonezijka. Moj odgovor je bil definitivna pritrditev. Vulkan, izjemno! Nikogar nisem poznala, za mano je bil ves dan poti iz Zagreba do Sumatre in naslednji dan se je začela moja mednarodna praksa.

Konec tedna sem s samimi ženskami čakala taksi (zakaj smo le me tako pogumne, me zanima). Naša hrana so bili po domačinovem nasvetu piškoti, instant testenine in riž. Bolj me je skrbelo, kaj bom jedla, kot to, kako bom preživela dež. Pot do vznožja je precej zapletena in po indonezijskih standardih smo bili pozni. Šele okoli polnoči smo se znašli na odprtem kesonu tretjega prevoznika skupaj z vso prtljago (in rižem).

Začel se bo prvi del trekinga. Kaj? Zdaj? Po temi? Dveurna hoja, kot so jo napovedali indonezijski vodniki, se je izkazala za dvajsetminutno evropsko hitro hojo. Ob enih zjutraj smo postavili šotore in ob šestih krenili na osemurni vzpon na Marapi, stratovulkan v višini Triglava. Tudi ta izračun se je izkazal za pretiranega, saj smo se vsakih petnajst minut ustavili. Iz tropskega gozda smo se proti koncu dneva vzpeli do povsem golega vrha, posutega z vulkanskim drobirjem. Raznolikost narave nas je vse navdušila. Mimo kadečih se kraterjev smo prispeli do polja, poraščenega s planikami. Spanje na vrhu vulkana, pod zvezdami, v Indoneziji, moji možgani še niso dojeli.

Tresk in blisk

Ker smo vse počeli zelo počasi, se je med postavljanjem naših dveh šotorov začelo temniti in kmalu tudi deževati. Glede na deževno dobo smo imeli srečo z vremenom. Po obroku riža, pomešanega s testeninami, smo se odpravili spat. Oblekla sem prav vse, kar sem imela s seboj, in se pokrila s spalno vrečo. Ura je bila osem zvečer. S štirimi dekleti smo ležale tesno druga ob drugi. Zbudi me močna nevihta. Koliko je ura, deset? Piha tako močno, da se mi zdi, da bo odneslo šotor in nas z njim po golem pobočju. Treska, bliska se in grmi. Končno ena od nas nekaj reče. Nobena ne more spati.

Potem se začne tresti. »Kaj je to?« Angie poleg mene skoči pokonci. »To je vulkan!« reče. Ne, ne, pa ni, jo mirim. Čutim paniko. Angie odpre okno šotora in pogleda skozi. Krikne in skoraj omedli. »Vulkan ... bruha!« Zdaj, prisežem, ne vem, ali naj se poženem iz šotora, četudi s spalno vrečo na nogah, ali naj omrtvičeno ležim in prebavljam to informacijo. Zgodi se slednje. Po glavi mi roji vse mogoče. Le zakaj se nisem pozanimala o vulkanu? Kaj storiti ob vulkanskem izbruhu? Moje gimnazijsko znanje geografije me je pustilo ležati v šotoru. Če vulkan zares izbruhne, so to naše zadnje sekunde. Mirim druge in še sebe. Poleg naših dveh šotorov je to noč na vrhu še samo eden. Nekdo izstopi iz njega in v nerazumljivem jeziku poje šamanske pesmi. Takrat me premaga panika, zahtevam, da izprašamo glavnega vodnika.

Miren spanec

Ta je mirno spal v drugem šotoru. Ker ne govori dobro angleško, se samo smehlja na vsako vprašanje. »Erupsi no,« nas miri z indonezijskim večnim veseljem. Do jutra komaj zatisnem oči. »Takoj moramo oditi,« zahtevam ob zori.
Vendar naša vodnika šele vstaneta, prižgeta kuhalnik in začneta pripravljati riž za zajtrk. Druge stojimo kot vojaki v vrsti z nahrbtniki na ramenih. Iz kraterja se sto metrov od nas vali gost črn dim in naš vodnik vsake toliko z navdušenjem vzklikne »Oooo!«. Končno nam prizna, da izbruha še ni videl.

Prevzamem pobudo in krenemo navzdol. Kmalu po spustu začne še deževati in naša pot je reka blata, s katero se valimo proti dolini. Tisti, ki smo jih na poti srečali, so priznali, da so takoj stekli proti dolini, ko se je začel izbruh. Mi smo raje vso noč poslušali šamanske pesmi v polju planike in upali, da se bo zgodil čudež. In se je.
Lokalni mediji so poročali, da je bil izbruh slabo viden zaradi hkratne nevihte, sicer pa nenevaren. Vendar zagotavljam vam, da lahko takšno erupcijo kot nenevarno označijo samo tam. V deželi malarije, cunamijev in potresov, kjer se na aktiven vulkan brezskrbno podajajo v japonkah, je to manjša avantura.

NeDelo 14.01.2017 10:00
Zvezdnata noč na vrhu vulkana


Nika Jurov je zmagovalka natečaja Avanture, kjer smo iskali najboljše zgodbe z vaših popotovanj. Zmagovalka se bo en konec tedna s terenskim vozilom podila po Velebitu. Čestitke!
NeDelo: Katera avanturistična zgodba je najboljša?


 

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti