Večer v nedeljo, Zgodbe - Vanessa Čokl: … in les, skuhajo smuči. Kako da mesto, ki ima smučišče na svojem pragu, ne dela smuči, saj to je čudno.
Tako je šla debata v civilni iniciativi Pobuda za Pohorje. V skupinici idealistov, ki sončne vzhode čakajo vrh Pohorja. In se je začelo.
Tudi če na Pohorju vse umre, sneg bo ostal, je pred meseci dojelo nekaj v hrib nad Mariborom zagledanih, in začelo je kliti. Kako da mesto, ki ima smučišče na svojem pragu, ne dela smuči, saj to je čudno, neverjetno, kratkovidno. Tako je šla debata v civilni iniciativi Pobuda za Pohorje.
Davos na Pohorju
V skupinici idealistov, ki sončne vzhode čakajo vrh Pohorja. Se zgodi kdaj, da v družbi domačinke Ilke Štuhec, ki smuča to zimo najbolj hitro od Slovenk, kakšno zgodnje, najbolj zgodnje jutro pa na pohorskem snegu preverja, katere smuči bodo najhitreje letele.
In se je začelo. Iskanje sledov delanja smuči na Pohorju. Maribor, Hoče, Ribnica ... Zbiranje informacij, še živih prič, v napol pozabo konzerviranega znanja, spominov. Ni bilo treba dolgo, da je ta in ta in ta vedel to in to. Kje raste najboljši les za pohorske smuči, kdo bi jih še znal narediti, ali so še živi mojstri, ki smuči znajo zaobliti tako, kakor se je to delalo pred drugo svetovno vojno in še prej. Ko so Pohorci hude zime visokega snega premagovali s pohodnimi smučmi. Od kmetije do kmetije so hodili na njih. Pa v dolino in nazaj v hrib tovorili, kar je bilo treba. Se spuščali v cerkev k maši. Tudi vozili mrliče na pokopališče. Da stojiš na smučeh zato, da vijugaš dol, smučaš, ta moda, ta šport, to je prišlo pozneje. A tudi to od Pohorcev.
Okrog leta 1930 so v Lovrencu na Pohorju že imeli smučarski klub. Učitelje smučanja. Prvi pa je bil mariborski. Smučarski odsek mariborskega kosa Slovenskega planinskega društva. Koča na Klopnem vrhu je najstarejša evidentirana, sledile so na Pesku, Mariborska, Ribniška pa na Kremžarjevem vrhu. To so bili začetki "pohorskega Davosa". Že v tridesetih letih 20. stoletja so se godile vztrajnostne tekme, 50 kilometrov čez Pohorje. Smučarski tek na primer je bil takrat na Pohorju monopol družine Dolinšek. Tekmovalni monopol, podprt z zmagami na domačem in tujem snegu.
Ženske v cerkev niso prismučale, le moški
Smučarje ima v svoji Slavi vojvodine Kranjske že Valvasor. Konec 17. stoletja. Bloško smučanje. Na Pohorju se je začelo nekaj pozneje. 19. stoletje. Prej so po Pohorju hodili s krpljami. Dolgo so v zimah pomagale pohorskim drvarjem. Glažutarjem. Prve pohorske "skije" naj bi bile Dolinškove. Ferdinand Dolinšek, logar in lovski mojster falskega grofa, jih je prinesel z gozdarskega smučarskega tečaja leta 1886 na Zgornjem Štajerskem v Avstriji. Ko so Pohorci to videli, so jih počasi začeli delati sami. Ročno, kajpak. Iz hlodov pohorskega gozda so jih rezali, vezi so bile preprosti usnjeni trakovi. Najprej celo železne. Lomile bi noge danes, pravijo pohorski novosmučarji. Najboljši les za pohorske skije je jesenov. Ker je najbolj žilav. Najbolj gibljiv, so mladim zagnancem, ki so si delali smuči takrat, svetovali stari mojstri. Ampak jesenovega lesa na Pohorju ni brez konca. Od začetka je bil zato v uporabi še bolj bukov les. Predvsem bukov les. Prvotni pohorski gozd je bil predvsem bukov, je sredi petdesetih pisala terenka iz mariborskega Pokrajinskega muzeja Tončica Urbas. Mehčali in krivili so les ali v gnoju ali pa so ga močili z vodo in kuhali. Premik na smuči je bil premik s krpelj, nekakšnih pravezi, ki so si jih domačini dolgo natikali na obutev, a se je sneg pod njimi udiral, težko je bilo tako hoditi po visokem snegu, gor je šlo mnogo težje kot dol. Smučalo se je na Pohorju nekoč na dva načina. Ali s palico (eno) ali z vrvico. Pohorsko smučanje je staro vsaj 130 let. Bolj na južnem Pohorju (Areh) kot severnem. Brez smuči se na južnem Pohorju nekoč skoraj ni bilo mogoče premikati, ničesar opraviti. Ne doseči druge kmetije ne priti v dolino. Ob nedeljah so bile pred cerkvijo parkirane smuči. Moške v glavnem. Ženske v cerkev niso prismučale. Ni se jim zdelo spodobno prismučati v kikli k maši, poroča Urbasova. Drvarji, gozdarji, lovci so bili v glavnem na smučeh na severnem Pohorju.
Prve športne smuči naj bi bile na Ribniško Pohorje pred več kot sto leti prišle z zdravnikom Žigonom, Primorcem iz Gorice. Kmalu potem je v Ribnici na Pohorju smuči začel izdelovati kolar Železnik. Kmet Zapečnik je bil prvi smučar domačin na tem kosu Pohorja. V tečaju je bil v avstrijski vojski. Naredil ga je z odliko. Okrog Dravograda so se smuči pojavile z župnikom Hitnerjem v začetku prejšnjega stoletja.
Start-up Leon
"Pohorske žage so naš zadnji start-up," pripoveduje Pohorec Božidar Novak, ki ga pozimi najhitreje najdeš okrog Areha. Ko se dani. Pionir jugoslovanskega in slovenskega političnega marketinga v osemdesetih danes pomaga Pohorcem misliti sneg in vodo in sonce. In smuči. Pomagalo je, da je nekje vmes oživelo gozdarjenje, lesarjenje, ko je mlajši rod, Lebejevi so, podedoval gozd in staro žago na Pohorju in začel misliti tradicijo. Zavezanost prednikom. In naravi. In lesu. Predniki Sergeje Lebe Čačić so imeli nekoč na Pohorju žago in elektrarno. Danes tradicijo nadaljujejo pod imenom Pohorske žage. Tu sta se našli napol poniknjena preteklost pa želja ne pozabiti, nadaljevati. Ker kaj smo drugega kot nadaljevalci.
Po Pohorju sta Novak in Lebeja iskala priče, žive priče. Da spomnijo, kako je bilo nekoč na bregu. In sta jih nekaj le še našla. Tudi zadnje stare mojstre, ki smuči, kakor jih je nekoč vozil legenda Leon Štukelj, še znajo narediti ročno. Avtohtone smuči, po načrtih Leona Štuklja po prvi vojni. Izdelovalci, zadnji izdelovalci, Pohorci, so danes stari čez sedemdeset. In spomine imajo. Sinovi nekdanjih kolarjev. Pohorska pobuda jih je napumpala z energijo, željo. Spet so živi, potrebni. In delajo smuči. Ročno. Od lesa do snega, tako gre. Hlod, deska, smučka. Ure in ure z lesom. Iz enega hloda največ dve poldrugi meter, dva metra dolgi smučki.
Najboljši je jesen, pritrjuje Lebejeva. Bukve je več na Pohorju, še vedno, a bukev se lomi. Novim starim smučem, ki za zdaj nastajajo popolnoma ročno in v omejeni butični unikatni količini, se reče kar pohorske žage. Alpske pohodniške smuči so to, moške, ženske, otroške, ime so dobile po treh mariborskih športnikih, legendarnem olimpioniku Leonu Štuklju, prebujeni Štuhčevi Ilki, Luki Zahoviću. Popolne v svoji enostavnosti. Preprosto les, niti lakiran ne. Ker je les lep. In še trend je ta čas. Sorodno oživljajo svoje tradicije tudi Škoti, Švicarji, Avstrijci. Hoditi na lesenih smučeh, to je poseben užitek, pripoveduje tistih nekaj, ki so jih testirali. In res drsijo po snegu. Mehko drsijo.
Vanessa Čokl
Fotografije - Pobuda za Pohorje: Zadnje kolarske mojstre so našli na Pohorju. Da se les spet spreminja v pohorske smuči.
SAMO SNEG JE ŠE
"Pohorje je primer družbene protiglobalne subkulture," kot dež govori navdušeni Božidar Novak. "Na Pohorju je vse crknilo." Ker so privatizatorji Pohorja na breg privlekli globalizacijo, ki je to samozadostno okolje ne potrebuje niti noče. Zato je nazadnje vse neavtohtono na Pohorju zdrsnilo v stečaj. "Samo sneg je še. Kot božanska mana prekrije raj." Cilj je, da se pohorsko avtohtono smučanje vpiše na uradni seznam slovenske kulturne dediščine.