AO Tržič: Letošnje leto nas zima na žalost še ni razveselila z obilico snega, vendar pa se kljub temu kje v visokih hribih skrivajo odlične razmere,
... ki smo jih dodobra izkoristili.
V zadnjem mesecu leta smo večkrat obiskali Martuljkovo skupino in opravili nekaj lepih tur in vzponov.
Sobota in nedelja, 10. in 11.12.2016
Jernej Kuhar: z Izijam (Iztok Pungaršek) sva se odpravila na kondicijsko turo na Dovški Križ čez Brinje. Ker so bile razmere odlične za zimske vzpone sva se naslednji dan z Brkotam (Matic Mohorč) odločila da napadeva Visoki Rokav, vendar se zaradi varnosti (odjuga in sončna lega) raje odločiva le za Srednji Rokav.
Sobota, 24.12.2016
Jernej: Z Brkotam sva se odpravila iz Martuljka proti Rutarski Ponci (Mali Martuljški Ponci). Najprej naju je pot pripeljala pod Špik, nato pa sva se po brezpotju povzpela nad Srednji Kotel, ter po grebenu nadaljevala proti sedlu med Veliko in Malo Ponco. Pot naju je, še predno sva dosegla sedlo med Poncama, zanesla proti desni, kjer sva opazila lepo razčlembo, ki je bila videti preplezljiva. Razmere za vzpon so bile odlične, le nekaj metrov pod vrhom (cok. 20 m) sva imela nekaj težav s pršičem, vendar sva ob pomoči skal, po petih urah hoje in plezanja, prilezla na vrh.
Torek, 28,12,2016
Klara Meglič: Tokrat sta Jernej in Matic v Martujška gorstva vzela še mene. Pot smo začeli v Martuljku, do bivaka Za Akom in naprej proti Trem macesnom. Nato smo prečili pod Oltarjem in nadaljevali po grapi Kačji jezik. V vetrovnem, vendar sončnem vremenu smo osvojili vrh Velikega Oltarja. Izbrali smo si lažji sestop in tako sestopili v Vrata, kjer nas je že čakal taksi (smeh).
Petek, 30.12.2016
Klara: Tokrat smo v hribe spravili tudi »tastare«. Cilji so bili sicer različni, vendar smo del ture kljub temu opravili skupaj. Iz Martuljka mimo Ak-a zopet do Treh macesnov, nato pa so se naše poti razčlenile. Z Jernejem sva se odpravila v Jugovo grapo. Plezanje po grapi je bilo precej bolj monotono kot dva dni prej. Ko sva prišla na vrh Križa sva lahko opazovala, kako so ostali člani osvojili vrh Oltarja. Na vrhu se zaradi hladnega vetra nisva kaj dosti zadrževala. Odšla sva za rob, kjer sva naredila abzail, za sestop v amfiteater. Sestop je bil mrzel, tako da je bilo na čase kar težko opazovati nasproti si stoječe hribčke obsijane s soncem. Kljub parim zapletom pri sestopu nama je končno uspelo priti do avta. Ekipa »tastarih«, ki so sestopili v Vrata, naju niso več mogli čakati, zato smo se dobili kar v Dovjah pri Aljažu. Tam smo popili pivo ali dve, da se tura zaključi tako kot se spodobi in se tako ob prijetnem druženju poslovili od starega leta 2016, sedaj pa novim ciljem naproti!
Milan: Po naključju se je sestavila ekipa » ta starih« GRS-jevcev in namesto Slovenske v Triglavu raje odšla na Oltar iz severa. Bil sem v sami elitni druščini: načelnik Blaž, ta hud inštruktor Sašo, najboljši ledni plezalec sveta Klemen in najstarejši (najhitrejši). Iz juga sta na visoki Rokav priplezala Martin Belhar in Janez – Brus, Klara in Jernej pa sta stala na Dolškem Križu, tako da smo bili istočasno na celi verigi.
Dobili smo se v Dovjem, kjer sta nas pričakala naša poškodovanca Dejo in Čopk. Slab priokus izjemnemu dnevu je dala novica, da se je za nami v Oltarju odvijala drama z tragičnim koncem.