Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

V objemu plezalskih strasti

V spomin …

Oktobra lani je minilo 20 let, ko se alpinista Bojan Počkar in Žiga Petrič nista vrnila iz Himalaje – z odprave na Kumbakarno.
Kako čas hiti!
 
Zdi se mi, da je bilo nedolgo tega, ko sva se dogovarjala za predavanje v Kopru. Rad je prihajal med planince Obalnega PD in mi smo ga z veseljem sprejemali ter se z njim pogovarjali. Odkril nam je sodoben pogled na alpinizem in razlagal prednosti številčno malih odprav.
Navezala sem stike z njim in mu priskočila na pomoč pri zbiranju sredstev pri tedanji živilsko predelovalni družbi DROGA Portorož. On pa je dosledno izpolnjeval zapisane dolžnosti: pripravil reklamne posnetke, izpostavil Drogine izdelke v intervjujih, napisal članek za interni časopis Naš glas …
Za Naš glas – interno glasilo Droge Portorož, je po prihodu z odprave na Ama Dablam, pripravil članek, ki si zasluži, da je ponovno objavljen
Maruška Lenarčič 


Bojan Počkar je bil doma s Prema. Obiskoval je osnovno šolo v Trnovem, srednjo gozdarsko šolo v Postojni in gozdarstvo na Biotehnični fakulteti v Ljubljani.
Za vzorni študij in diplomsko nalogo je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1992 je z uspešnim zagovorom magisterija s področja gospodarjenja z gozdovi postal najmlajši magister gozdarskih znanosti v Sloveniji.
S planinstvom se je srečal že v osnovni šoli in se kot mladi planinec v okviru šolske planinske skupine udeleževal izletov v gore, na kar je bil tudi kasneje zelo ponosen. Zahtevnejšega alpinizma se je lotil v letu 1986 in kmalu dosegel lepe uspehe. Od tedaj ni poznal umika, zapisal se je goram in v njih iskal vedno nove izzive. In ti niso bili zgolj neosvojeni vrhovi svetovnih gorstev, pač pa strašljive stene teh gora, ki se jih še ni dotaknila ne plezalčeva roka ne alpinistov klin.

Za Bojanom in njegovimi plezalskimi tovariši ostajajo številne zahtevne prvenstvene smeri in ponovitve v domačih in tujih gorah, mnoge s pomenljivimi domoljubnimi imeni. O silovitosti Bojanovega alpinističnega delovanja priča podatek, da je samo v dveh letih opravil 125 zahtevnih alpinističnih tur, tudi pomembnejših, celo vrhunskih. Med njimi Klic samote v Krnske pogorju, Ameriška diretisima v Zahodnih Alpah, Divja mewsečina v Julijskih Alpah, zimska prvenstvena smer Grapa vzhajajočega sonca v Bohinjskih gorah, Welzenbachova smer v Breithornu, pa znova prvenstveni smeri v Julijcih Klic divjine in Zakleta grapa. V letu 1987 se je s soplezalci zapisal med prvopristopnike v bolivijskih Andih in preplezal Slovensko in Železničarsko smer v Cordilieri Real. Vrnil se je v dolino Možnice in s prijatelji sredi zime preplezal spominsko smer Bele sanje. Sredi leta 1988 je s prijatelji obiskal kanadsko Skalno gorovje in v Yamnuski zarisal prvenstveno smer S sončne strani Alp ter v Mount Temple Slovensko diretisimo. S Himalajo, nedvomnim ciljem vseh svetovnih alpinistov, se Bojan prvič sreča leta 1989 ob poskusu preplezati novo smer v severozahodni steni njemu najlepše himalajske gore Ama Dablam. Leto 1990 je prineslo Bojanu nove uspehe; preplezal je smeri Gringo v Monta Rosi in Slovensko smer v Kanadi. V letu 1991 se je znova podal v Himalajo in s soplezalcem Vanjo Furlanom zaman poskušal preplezati novo smer v vzhodni Kumbhakarni. Uspešnejša sta bila naslednje leto, ko sta na tej 7468 m visoki gori v vzhodni 1600 m skoraj navpični steni po 32 urah plezanja zarisala novo Slovensko smer.
V letu 1993 je s Štefanom Mlinaričem preplezal prvenstveno smer v Loški steni 2185 metrov visokega Plešivca in jo domoljubno poimenoval Ilirska smer. Podobno kot je štiri leta prej novo smer v Planji imenoval Snežniška smer in tako zaznamoval svoj dom tudi v Julijcih.
 
Vrstili so se novi in novi alinistični uspehi našega Bojana in njegovih alpinističnih prijateljev. Ure, dnevi in meseci treninga, vaj in neizprosnega utrjevanja fizičnih in psihičnih moči so rojevali uspehe. Zvezde so jim postajale vse bližje. Svoje alpinistične podvige je Bojan vse bolj vezal na mladega alpinista in tovariša Žigo Petriča. Njun skupen uspeh je bila nova Perunova smer leta 1995 v najzahtevnejši 1400 m visoki steni Singu Čulija v himalajskem pogorju Annapurne.
Uspehi, novi izzivi in novi načrti. Vabila je Kumbhakarna s svojim nepreplezanim 7468 m visokim vzhodnim vrhom in skoraj 2000 m deviško navpično steno, s katero je imel še z Vanjo Furlanom že pet let neporavnane račune. Tedaj sta se morala zadovoljiti s Slovensko smerjo. Čeprav je bil njun podvig ocenjen, kot največji alpinistični uspeh v tej steni, sta morala odnehati le 400 metrov pod vrhom. Je Kumbakarna postala Bojanova mora, zaklet izziv in neizsanjane sanje?
 
Tokrat naj bi z Žigo Petričem steno preplezala v celoti. Sredi septembra 1996 je v Himalajo pod stene Kumbhakarne odpotovala odprava: Bojan Počkar, Žiga Petrič in dr. Anja Perdan, z velikimi načrti, hotenji in željo uspeti v ledeni steni.
Pa vendar. Nenadna sprememba vremena, megla, veter, sneg, plazovi, in ... Pod še nedotaknjenimi skalnimi skladi himalajskih gora sta dve drobni, nemočni človeški postavi nenadoma izginili v snežnem metežu in ostali v objemu surove ledene narave. Tokrat za vedno! Bojan in Žiga sta ostala tam, pod steno, kot da čakata na izpolnitev naloge, ki sta si jo zadala. Njun nedosežen cilj stoji nad njima. Njemu in goram sta poklonila vse svoje sanje, hotenja in končno tudi svoji mladi življenji.
PD Snežnik Ilirska Bistrica  
ponedeljek, 9. januar 2017, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1267

Bojan Počkar: Pod Ama Dablamom - V Monte Rosi
v spomin Bojanu Počkarju (1963-1996)

Pod Ama Dablamom

S Stevotom se prekladava po baznem taboru. Ne vem kaj sva, ali razočarana ali obupana. Ko bi vsaj lahko poskusila, garala, se borila, tvegala in potem obrnila. OK, potem bi bilo še nekako v redu. Poskusila sva, vse sva naredila - pač ni šlo. Pa ni bilo nič od tega. Nič nisva mogla. Nič. Kako prazen občutek. Stena naju je zlomila, pometla z nama ... Pa kako sva trenirala!

To, da že osem (!) odprav pred nama ni uspelo - to ni moj problem. In me to dejstvo prav nič ne pomirja. Moja filozofija plezanja je reševanje nerešenih problemov!
To, kar pred mano še niso zmogli. Ali pa se niso upali. Ali pa se niso spomnili. Vse ostalo je trening. Ko tega ne bom več zmogel, potem bom v tistem trenutku pustil plezanje.
Dovolj zanimivih stvari je še za počet v življenju. Na primer spust s kajakom po kakšni divji himalajski ali pa severnokanadski reki!?

Vreme je lepo, toplo in severo-zahodna stena Ama Dablama se blešči v popoldanskem soncu. Pospravljava opremo. Za letos sva opravila v Himalaji. Pot vodi samo še domov.

V Monte Rosi

Kako sem si želel plezati. Noro! Morda najbolj doslej v življenju. Dobesedno gorel sem od želje po tem, da bi se pognal do svojih skrajnosti. Ko sva se s Stevotom vračala dol skozi šerpovsko deželo; ko sva se s Francozinjama napila čanga in sva naslednji dan vsa čudna prihajala k sebi: ko sva v slabem vremenu zabijala čas in čakala na letalo v Lukli; ko sva urejala stvari in norela z gorskimi kolesi po Katmanduju ter bila cel dan brez grižljaja; ko sva končno odletela iz Nepala na jugovzhod, na južno morje; ko sva plavala skozi tople valove, se potapljala; in ko sem divjal z najeto Hondo po ozkih cestah, v tropskem dežju, do "fula" ... ves čas mi je bilo v podzavesti, da bom moral zopet iti, ko pridem domov; da bom moral nekaj narediti, sicer bom znorel - ali pa postal povprečnež za vse večne čase. Narediti nekaj zase, za svoj mir! Plezati!

Dan po slovenski državnosti drviva z Matjažem proti Milanu. Vročina, žeja in poln Daihatsu opreme. Tako hitro sva se odločila, da sva kar zmetala noter brez reda; še prej sva telefonarila v Italijo in Francijo za vreme; na zahodu je anticiklon, lepo vreme in treba je hiteti. En izgubljen dan in že lahko zamudiva krasno priložnost.

Najin cilj je Monte Rosa. Njena vzhodna stena. Oba jo že poznava. Dobro. Edina stena v Evropi s himalajskimi dimenzijami. Najin cilj je nova smer. Pravzaprav govoriva o njej že kakšno leto! Uuf, kako je noro, ko zopet začutim adrenalin v svojem telesu...

Vozim brez prestanka in ob osmih zvečer sva v italijanskem mestecu Macugnaga, bogu za hrbtom ali pa še malo dlje. Vreme bo lepo še nekaj dni, zgoraj razsaja orkanski severni veter, vendar se bo pomiril - tako nama pravi gorski vodnik Lamberto, moj stari znanec.
Skuhava, jeva in se spraviva v spalne vreče kar na parkirišču; jutri zjutraj bova uredila opremo. Spanje za bogove, zbudi naju prekrasen dan in šele ob 10. uri sva pripravljena. Lahka sva, brez spalnih vreč, samo malo h rane. - Hitrost je ena izmed mojih glavnih postavk pri ekstremnem plezanju; hiter pa si lahko samo če si lahek. Vendar je to tudi začaran krog - ker s sabo nimaš opreme za bivakiranje in tudi hrane ne, pravzaprav moraš biti hiter! Dva, tri dni, toliko lahko vzdržim brez spanja in skoraj brez hrane, potem se mora vzpon končati. Do sedaj je bilo vedno tako ...

Nedelja je in vse polno turistov na žičnici naju prav radovedno opazuje. Obuta sva že namreč v plastične plezalne čevlje in prav pošteno razposajena in nasmejana. Na začetku ledenika še enkrat skuhava, pašto seveda, kaj pa drugega. Malo pred drugo uro popoldne začneva. Dober tempo imava, kako dober je bil, vidiva šele ob šestih zvečer pod vstopom v steno. Hodila sva dobre štiri ure; najhitrejši (tudi midva lani) hodijo po navadi šest ur.

Razmere v steni so idealne; trd sneg, skoraj led. Plezava umirjeno, brez vrvi. Potem skale, plezava, ko postane pretežko, varujeva. Zopet v led, po njemu skoraj dvesto metrov in v popolni temi me Matjaž varuje, sam pa kopljem v led poličko za bivak. Polnoči je. Tu bova počakala jutra. Polička je majhna, neudobna; sedim, noge pa mi opletajo v dolino. Matjaž zasilno leži. Skoraj sem že zaspal, pa me mraz predrami. Noč je krasna, polna zvezd, vendar mrzla. Nimava spalnih vreč... Zato sva ob Štirih zjutraj v trenutku nared za plezanje, kajti mraz je že neznosno legal v najini telesi. Začneva v skali, dva raztežaja plezanja povsem na meji padca. Pravo ekstremno plezanje. To sva iskala, mar ne? Ne samo zaradi sonca, ki obsije steno, tudi drugače nama je zelo vroče. Doseževa ozek leden žleb, se razveževa in sam kar zdivjam skoraj tristo metrov po njem. Sploh se ne znam brzdati. Sicer pa vem, da si tukaj v Alpah, do višine 4500 metrov, lahko privoščim marsikaj; tukaj popolnoma obvladam višinske probleme. V Himalaji je pač malo drugače.

Zopet plezava v skali. Spet je težko, vendar neizmerno uživam. Dejstvo, da plezava težko prvenstveno smer me spravlja v evforično stanje. Jeah, kako sem si to želel! Sva že presneto visoko in ko priplezam okoli skalnega raza, najprej ne morem verjeti. Potem je pa le res. Ekstremnih težav ni več, samo še lažji teren do vrha.

Šele poldne je. Kako sva bila hitra. Vendar se začnejo stvari, ki mi niso niti najmanj všeč. Po naslednjih stotih metrih ugotoviva, da je led in sneg preveč razmehčan in da je plezanje prenevarno. Noro nevarno. Vsak čas se lahko utrga plaz; ali pa celo pobočje skupaj z nama. Ni kaj - počakat morava nekaj ur na senco in na zmrzovanje. In to dobrih dvesto metrov pod vrhom, ko imava že vse najtežje za sabo. Zopet majhna polička, na kateri še sedet ne moreva. Več kot eno uro dremljeva. Potem v steni ni več sonca in naju spet zebe. Ob štirih popoldne nadaljujeva. Sneg je krasen, idealen in plezanje je varno. Prideva manj kot sto metrov pod vrh, na raz - novo presenečenje!! Na vrhu tako močno piha severni veter, da ni niti za pomisliti, da bi izplezala. Saj se še tu komaj drživa v steni. Samo gledava se. Skoraj bo sedem zvečer. Ali se bo z nočjo umiril? Pojma nimava; navsezadnje, ali se je od predvčerajšnjim, ko sva iz doline gledala sem gor in videla da noro vleče, sploh kaj umiril? Sploh ne veva kaj bi... Izstopit ne moreva, ker naju odpihne! "Kaj pa sestop po Francoski?" vpraša Matjaž. Kje pa, skoraj kilometer in pol plezanja dol po steni!?? In to sedaj, ko sva že utrujena? Pa neprespana, dehidrirana in premražena??

Počakala bova. Nekaj ur, potem se mora toliko pomiriti, da bova izplezala. Ko zopet kopljeva polico za sedenje v sneg, nič vež ne gledava evforično. Najina pogleda sta resna. Sedaj ne gre več za težko smer, gre zares, gre za naju. Zaradi vetra naju že zdaj zebe. Če bova preždela še to noč tu, bova pozebla. Najmanj to. To nama je jasno. Stisneva se in čakava. Eno uro, dve. -Kaj bi dal za eno uro spanja, brez mraza. Drgetata nama že celi telesi. Brez prestanka.

Ali se umirja ali se mi samo zdi? Ob desetih zvečer se odločiva. Veter se je delno umiril, čeprav so posamezni sunki še prav divji. Gor, če ne bova zmrznila. Plezava v kratkih, hitrih intervalih. Ko potegne, zabijeva cepine in se popolnoma prilepiva v steno. Še nekaj deset metrov do roba stene ... Ko izplezam, je že tema. Na platoju, na ravnini, hodim po vseh štirih in zabijam cepine v led. Noro. Pride še Matjaž. Prebijeva se do koče Margheritha, na višini 4556 metrov. Sprejme naju oskrbnik, tudi plezalec, najinih let. Krasen poba. Pravi: prvič po treh dnevih se je veter toliko umiril, da lahko hodiš in te ne prevrne.

Ali se potem čudite, zakaj je bila naslednji dan zvečer glasba v Daibatsuju do konca in zakaj sva se z Matjažem drla kot nora, ko sem pohodil plin do konca in sva se vračala domov? Jeeeah, naredila sva!

Monte Rosa, Punta Gnifetti (4556 m), vzhodna stena. Slovenska smer, VII-, A2, 65°, 1400 m. 27.- 28. junij 1993 = smer sva preplezala v 17 urah, v steni pa sva bila 28 ur. Soplezalec je bil Matjaž Jamnik.
Smer je najtežja v Wallisu in ena najtežjih slovenskih prvenstvenih smeri v Zahodnih Alpah.

Letošnjo himalajsko odpravo v še vedno nepreplezano SZ steno Ama Dablama - 6828 m (naveza Bojan Počkar - Štefan Mlinarič), prav tako pa tudi lansko na še neosvojeni vzhodni vrh Kumbakarne - 7468 m (naveza B. Počkar - V. Furian) je s svojimi izdelki podprla tudi DROGA. Najlepše se zahvaljujem, obenem pa pripominjam, da so Drogini izdelki enkratni tudi na višini 5000 metrov, nekateri od njih pa še višje.

Bojan Počkar 

 

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker