Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... jim pomeni skoraj toliko kot razdeljena pomoč
Od aprila 2015, ko sem v Nepalu doživel in preživel katastrofalni potres, sem se letošnjo jesen že tretjič vrnil na potresna območja. Z željo pomagati ljudem, ki so preživeli to veliko naravno katastrofo.
Jeseni 2015 smo v Sloveniji zbrano pomoč razdelili prebivalcem naselij zahodno od Trisuli Bazarja, v smeri proti 8167 metrov visokemu Manasluju. Tam je imel potres, zaradi neugodne sestave tal, celo hujše posledice kot v epicentru – v bližini mesta Gorkha. Porušenih je bilo kar 74 odstotkov zgradb. Spomladi letos smo pomoč namenili prebivalcem doline Kumbu pod Everestom, tokrat pa sem obiskal območje Langtang med naseljema Kalikastan in Betrawati. Prav tod smo se v dnevih po potresu reševali v dolino.
Z minibusom nam je tokrat brez večjih težav uspelo priti do Kalikastana, od tam pa smo se po strmih pešpoteh začeli spuščati proti Betrawatiju. Že po nekaj minutah smo naleteli na prvi večji, še vedno povsem razsut zaselek, ki so ga domačini z delno na novo pozidanimi zidovi in valovito pločevino nekako usposobili za življenje. Vsi vaščani so bili zbrani na večji zemeljski terasi med ostanki hiš. Pripravljali so se na skromno praznovanje tiharja, praznika luči. Za dasaijem je tihar drugi najpomembnejši nepalski praznik v letu.
Devetindvajset družin si v tem strmem zaselku skuša pomagati med seboj po najboljših močeh. Skupaj so v dobrem in slabem. V zadnjem letu in pol je bilo slednjega žal veliko preveč. Nekoliko niže še en razsut zaselek. Devet družin. Še malo niže še eden z enajstimi. Iskrene, dostojanstvene zahvale vaščanov se me močno dotaknejo.
A lani, ko smo pomoč razdeljevali prvič, me je skoraj zlomilo zaradi močnih čustev. Sedaj, ko imam za seboj že nekaj tovrstne »kilometrine«, mi je bilo precej laže. Z vsakim novim srečanjem z njimi spoznavam, da jim to, da nismo pozabili nanje, pomeni skoraj toliko kot razdeljena pomoč.
Molitev za »Solovenijo«
Še malo niže mi ostareli Dinavad Achawaria ganjeno zatrjuje, da že dolgo ni bil tako srečen. V svojem za silo popravljenem bivališču nam poskuša postreči po najboljših močeh. Od nekod s tresočimi se rokami prinese doma narejene slaščice, ki niso videti prav dosti mlajše od njega. A ponudi nam jih s tako pozornostjo, da jih preprosto ne moremo odkloniti. Poleg pomoči sem mu prinesel tudi fotografijo njegovega porušenega doma iz leta 2015, na kateri z vnukinjo nemočna brskata po ruševinah. Zaradi starosti je še bolj zmedeno prisrčen, pa še vnukinje ni doma, da bi mu pomagala postreči. Za praznike je šla na obisk k sorodnikom v dolino. Sam je prestar, da bi še hodil naokrog.
Zadovoljen in sprijaznjen je s tem, kar mu je prineslo težko življenje. Visoka starost za nepalske razmere je zanj tako blagoslov kot tudi nadloga. Solzen se oklepa fotografije in pomoči, ki smo mu jo namenili. Oboje bo pazljivo shranil in dal vnukinji, ko se vrne. Ona bo znala poskrbeti za vse. Lahko si bosta kaj popravila ali naredila na novo ter si morda privoščila še kak priboljšek. Med slovesom mi zatrjuje, da je to najlepši tihar v njegovem življenju in da bo molil za vse v tisti daljni, neznani deželi »Soloveniji«, ki so zbrali in mu poslali pomoč.
V spomin Pujo
Dvajset minut hoje niže 52-letna Bala Kamal Nakri v zaselku La Hasegawa komaj prepozna svojo povsem razsuto hišo na fotografiji. Okoli nje se mota številna družina, zbrana ob prazniku. Hčere, sinovi, vnuki. Povprašam jo po človeku v sivem, v spodnjem, desnem delu slike, ki je takrat kot kip nepremično čepel nad ruševinami. Njen oče Nabil. Ni ga več. Po potresu ni več ne jedel ne spal, le odsotno je strmel v ruševine. Hiša, trud vsega njegovega življenja, se je pred njegovimi očmi v eni sami minuti spremenila v neuporabne ruševine in prah. Čez nekaj dni je povsem nemočnega strlo tudi njega.
Prav danes, na praznik, bodo opravili slovesnost – Pujo v njegov spomin. Ruševine so, kot večina drugih, nekako usposobili in prekrili z valovito pločevino. Bolj na tesnem so in strop je precej nižji, a nekako bodo že. Samo da se več ne trese in ne podira. Nesreča je veliko družino še dodatno zbližala in povezala. Poleg pomoči odraslim med mlajše Nabilove potomce razdelim nekaj plišastih igrač, ki mi jih je za to pot pripravila žena. Radovedne in sprva zadržane obrazke preplavi širok, osrečujoč nasmeh.
Juha z rezanci
Oseminpetdesetletno Cini Thapo je bilo najlaže najti. Kot vselej je bila pred hišo ob mostu v Betrawatiju. Kar solidno grajeni hiši je zmlelo zgornje nadstropje, spodnji del pa ni bil več varen za bivanje. A Cini se niti za hip ni predala obupu. Takoj po potresu je iz ruševin nekako rešila preprost plinski štedilnik in kar na ulici začela kuhati čaj in juho za vse, ki so bili potrebni hrane, pomoči in tolažbe. Tako živo se še spomnim njene juhe z rezanci zvečer, ko smo se tretji dan reševanja privlekli do Betrawatija, in naslednji dan jutranjega čaja. Tako dobre juhe in čaja nisem okusil še nikoli prej.
Sedaj so spodnji del hiše vendarle delno usposobili in življenje gre naprej. Vesela je našega prispevka, še bolj pa zahvale za takratno solidarnost in pomoč, ko nas je pogostila po najboljših močeh. Kot bi bili člani njene družine. Kakšna lekcija solidarnosti in sočutja je bila to za nas! Fotografije njene podrte hiše, ki ji jih pustimo, pa jo bodo, kot pravi, za vselej spominjale na tujce, ki so v času potresa prišli tam mimo.
Antarktika v Nepalu
V naslednjih nekaj dneh izjemno lepega vremena smo se naužili veličastnih pogledov na verigo Anapurn z vzhoda, severa in na koncu še z juga. Mistično jezero Tiličo, 5000 metrov visoko, me vsakič na novo prevzame. Noro turkizna gladina, v katero se na eni strani lomi več deset metrov visok rob ledenika, ki priteka z istoimenskega sedemtisočaka nad jezerom. Po njem zato plavajo prave ledene gore, kot da bi bil na Arktiki ali Antarktiki. Druga stran jezera pa je popolna puščava v tisoč odtenkih rjave barve, le v ozadju jo poživljajo zasneženi šest- in sedemtisočaki Tibeta.
Ob koncu potovanja sem se, na povabilo Nepalske planinske zveze, v Katmanduju udeležil slovesnosti ob 60-letnici prvih vzponov na himalajska osemtisočaka Makalu in Kangčendzengo. Prvega so 15. maja 1955 preplezali Francozi, drugega pa le deset dni kasneje Angleži. Oboji z izdatno pomočjo domačinov, šerp. Nepalci tem obletnicam namenjajo izjemno pozornost, saj odmevne, kot so, veliko prispevajo k prepoznavnosti Nepala in posledično k večjemu turističnemu obisku.
Prijazni in gostoljubni gostitelji so se še posebej potrudili in nas tiste, ki nam je uspelo priti na vrhova obeh, nagradili s posebnimi spominskimi medaljami. Prav ganljivo je bilo opazovati ostarele šerpovske veterane, s kakšno hvaležnostjo, ponosom in spoštovanjem so prejemali medalje iz rok predstavnika ministrstva za kulturo, turizem in civilno letalstvo. Sam pa sem se zalotil, kako premišljujem o tem, ali so tudi kje drugje na svetu že kdaj kakemu ministrstvu naložili tako nenavadne kombinacije nalog kot temu nepalskemu.
Gostitelji so slovesnosti povezali še z generalno skupščino azijskih planinskih zvez, konferenco o gorskem turizmu, podnebnih spremembah, predvsem pa z oceno stanja na območjih, ki jih je prizadel potres.
Budovo magično oko
Dodatno pomembnost in žlahtnost dogodkom je dalo še ponovno odprtje Bodnatha, največje in najsvetejše budistične stupe v Nepalu. Ob potresu je bila tako poškodovana, da so morali zgornji del svetišča podreti in ga postaviti povsem na novo. Mogočne Budove oči morajo biti do odprtja zakrite s svileno zaveso, a jo veter od časa do časa dvigne. Videti je, kot da bi magično oko Bude pomežiknilo množici menihov, ki se pripravljajo na slovesnost. Sedaj bo spet, v novi, bleščeče zlati preobleki privabljala številne vernike in še številnejše turiste. Teh je k sreči iz sezone v sezono več.
V potresu opustošena območja se bodo prav zaradi vse večjega vračanja turistov v Nepal toliko laže opomogla. Zaradi naravne katastrofe tako grobo prekinjen ritem življenja se počasi in opotekaje vendarle spet vrača v ustaljene tire.