Lukazoja: ... Zimske kranjske lige
Današnja tekma je potekala v idealnih pogojih, seveda glede na letni čas. Okoli nič stopinj, suha cesta, razen proti koncu je malce drselo. Na vrhu bo očitno letos vedno ista dvojica, seveda pod pogojem, da se pojavita na tekmi. Pri moških Gašper Bregar, ki je bil kar tri minute hitrejši od Janeza Uršiča. Pri ženskah pa Laura Šimenc s prav tako tremi minutami prednosti pred Amadejo Teraž.
Zopet sreda. Meni osebno najslabši dan v tednu. Delam, oziroma sem v službi od 6.30 do 17.00. Ker sem potem popolnoma sesut, sem se navadil da običajno ob sredah nisem počel ničesar. Letos pa sva se z Ivom prijavila na ligo in pač moram iti. Če se človek pripelje iz Celja. Seveda sem bil na začetku prepričan, da bo liga muha enodnevnica. Pa sva očitno oba dovolj zagreta, da vztrajava. Oziroma se dopolnjujeva. Če se enemu ne da, ga drugi pritisne ob zid, in obratno. Na koncu pa sva vedno oba zadovoljna. Za večerno druženje uporabljam mantro nekega misleca iz Stražišča: ”Če zvečer ne greš ven, ti potem ni nikoli žal”. Za tek pa velja obratno: ”Če greš tečt, ti po njem ni nikoli žal.”
Sam imam redko slabe dneve. Menstruacije nimam, ljubice nimam, plače tudi skoraj nimam. Posledično ni stresa v mojem življenju. Sreda pa se je začela obupno in že napovedala, da se bom cel dan počutil kot da imam maternico. Na poti v službo mi je na avtu zasvetila lučka za motor. Avto pa se je začel obnašati neprimerno svojim letom. Kot da bi pil prejšnji večer. Da mu je malo slabo. Nekako sem pripeljal do službe. Prvič odkar delam, sem pogledal na privatni mail in bil še bolj šokiran kot zaradi avta. Telefon, ki smo ga naročili Zoji za novo leto (ker še verjame v Dedka mraza tega ne bi napisal, če bi mislil, da bo to brala) pri nekemu operaterju (ne omenjam ga, ker so mi pritožbo ugodno rešili) je storniran. Čeprav je že bil na pošti. Jezen sem, ker bo sedaj namesto da bi porabili točke in telefon dobili ceneje, treba ta telefon kupiti v prosti prodaji. Ker sem kot dober oče Zojo prepričal, da napiše ta model, ki pa ga sedaj ni več možno dobiti. In mora Dedek mraz prinesti pač tistega, ki ga je naročila. Za nameček pa se je po dolgem dopustu v pisarno vrnila tudi moja sodelavka, pa …, v glavnem vse mi je šlo na živce. Domov sem prišel ob 17.30, start tekme pa je ob 18.00. Še prej sem avto odpeljal k mehaniku. Je že zgledalo, da bo ostal ob cesti, tako se je trudil. Zgledal je kot midva z Ivom čez uro. Zopet se nisva mogla ogreti. Ni bilo časa. Sva pa že postala malenkost družabnejša. Že spregovoriva kakšno besedo s sotekmovalci. Prednost te tekme je, da je vse na brzino. Ni časa za kakšno razmišljanje, služba, domov, vzameš opremo, se odpelješ na start in že tečeš.
Čeprav gre resnično za tekmo brez kakšnega tekmovalnega značaja, pa mi misli vseeno kdaj odtavajo v smer kako teči. Res, da gre samo za pet kilometrov. Ampak kljub temu gre za traso, ki je na nekaterih delih strma, spet drugje pa še bolj. In če bi lahko celo pot tekel na polno, ne bi imel takega časa. Tako moram pa malce kalkulirati. In prejšnji teden bi se po prvem kilometru najraje ulegel. Ali poklical Petro, pa nisem imel telefona. Danes je edina taktika, da grem prvi kilometer počasneje. Sploh ta začetek je katastrofa. Ves neogret začneš hitro, potem pa se cesta takoj postavi navzgor. Na uro pogledam samo prvi kilometer potem pa nič več. Tako sem bil nezainteresiran za ta tek, da nisem pogledal niti končnega časa, ki ga lovim, niti približno čase kilometrov. Samo za prvega vem, da sem zadnjič tekel 5:46 min/km. Danes sem 20 sekund slabši, kar je idealno. Počutim se gnilo, nikakor ne stečem. Torej mi počasnejši kilometer nič ne pomaga. Vseeno tečem naprej, kaj pa čem. Vmes razmišljam. Nekoč smo igrali samo tenis. Skoraj vsak dan. In tam se je včasih zgodilo, da si premagal, presenetil boljšega. Je imel pač slabši dan, ali ti vrhunskega. Pri teku tega ni. Po nekaj tekmah je že razviden vrstni red. Ne moreš presenetiti niti enega pred sabo, roko na srce pa težko tudi tisti za tabo tebe. Da bi pa presenetil najboljše je pa popolnoma nemogoče. Največkrat presenetiš samega sebe. V negativnem smislu. Nekako pridem do ravnine na Javorniku. Tam se cesta spusti, pa tudi nikamor ne gre. V klanec nad Javornikom kot običajno zahodim. Čeprav vsakič pozneje. Še nekaj tednov, pa upam da ga pretečem. Pred mano, za mano ni nikogar zato se ne obremenjujem s časom. Pred zadnjo strmino načrtno tečem počasneje. Sem si rekel, da bom vsaj tega skušal preteči. Ali vsaj del. Pa mi kar gre in pretečem ves odsek. Na vrhu srečam Zupan Primoža, to je mož od moje bivše snahe. Teči je začel šele pred nekaj leti, danes je pa že med najboljšimi slovenskimi, upam da ga ne užalim, trail tekači. Seveda gre pogovor večinoma v tekaško smer, na koncu pa ugotoviva, da imava pretežno do izredno tolerantni ženi. Sam se šele navzdol sprostim, zato z Ivom tečeva še v smer Mohorja, pa potem do Planice in nazaj. Zopet odlično, do srede, ko bo treba spet v klanec.