Tema meseca: Rudarjenje v gorah / Intervju: Grega Lačen / Kaj so in kako na ekstremne ferate / Četrt stoletja spomina na Marijo Frantar / Naš test: planinske čelade ...
Uvodnik: Tukaj in zdaj. Mateja Pate
TEMA MESECA
Rudarjenje v gorah. Prvi ljudje v gorah so bili tudi rudosledci in rudarji. Janez Bizjak
Življenje v Alpah. Od bronaste dobe do zgodnjega srednjega veka. Marija Ogrin
Pomen kovin za človeštvo. Predantični in antični rudarji v naših gorah. Miran Bremšak
INTERVJU
(Pre)drzen mladenič - odgovoren mož. Grega Lačen. Pogovarjala se je Marta Krejan Čokl.
DOŽIVETJA GORA
Kje se gre tu na Cojzarico? Razlika je, če gremo v gore sami ali z društvom. Nina Pisk
NEZNANI JULIJCI
Prezrta gora nad Remšendolom. Breitkofel. Janez Turk
PLANINSKI HUMOR
Napačno izbrana tura. Olga Kolenc
EKSTREMNE FERATE
Športna panoga, ki nas je zaobšla. Ferate niso nevarne, če gremo z glavo nanje. Tomaž Oprešnik
TUJE GORE
Izjemna narava, ujeta med vulkanskimi vrhovi. Ekvadorski Andi. Matija Križnar
Z NAMI NA POT
Po krivici zapostavljene. Štajerski tisočaki. Andreja Erdlen
Sončna dolinica v senci bolj znanih sosed. Turno smučanje v dolini Gsieser Tal/Val Casies. Tomaž Hrovat
OPISI TUR
Stolpnik. Andreja Erdlen
Špičasti vrh. Andreja Erdlen
Stenica. Andreja Erdlen
Rogla. Andreja Erdle
Rotlahner/Giogo del Bosco. Tomaž Hrovat
Gail. Tomaž Hrovat
Hoher Mann. Tomaž Hrovat
Regelspitze. Tomaž Hrovat
ŽIVLJENJE VRHUNSKE ALPINISTKE
Ženski nasmeh v objemu gora. Petindvajset let od nesreče Marije Frantar. Urša Erman
PORTRET
Vse sem počel iz čistega veselja. Pogovor z Vinkom Črničem. Kristina Menih
TEST OPREME
Pokrovke za na glavo. Čelade za gorniške aktivnosti. Aljaž Anderle
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Minimalne spremembe. Planinska članarina v letu 2017. Zdenka Mihelič
ZGODOVINA SLOVENSKEGA PLANINSTVA
Minilo je četrt stoletja od postavitve. Spomenik Jakobu Aljažu. Mihael Kersnik
PORTRET
Nepozabno je zarisati dolgo vijugasto sled. Predstavitev stalnih sodelavcev revije: Mitja Peternel
ZGODOVINA PLANINSTVA
Ljubljanski planinci so tudi plesali. 50 let Meddruštvenega odbora PD Ljubljane. Marinka Koželj Stepic
GEO IZLET
Rudnik mangana na Begunjščici. Jerca Praprotnik, Aleksander Kastelic
VARSTVO NARAVE
Najmanjši med polhi. Dušan Klenovšek
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PREBRALI SMO
PLANINSKA ORGANIZACIJA
VESTI
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
Uvodnik: Tukaj in zdaj
"Življenje je res zabavno, še posebej, če ga preživiš in potem gledaš nazaj," mi je zadnjič napisal eden od stalnih sodelavcev naše revije. Njegova misel se mi je zazdela dobra iztočnica za razmislek o nečem, s čimer se srečujem vsak dan, menda že od nekdaj, namreč kako stežka uživamo v drobnih radostih, ki nam jih nakloni življenje, v trenutkih, ko nam nič ne manjka in se imamo pravzaprav zelo lepo, pa to največkrat spregledamo, ker čakamo "veliko srečo". Vedoč, da življenje ni potica, temveč da zna biti šutasto ku prazn glaž, kot pravi kantavtor Iztok Mlakar v eni od svojih pesmi, je pričakovanje, da bomo uživali sleherni dan ali da bomo lahko na življenje vedno gledali s svetle plati, zgolj prazen up. Toda nemalokrat se tudi takrat, ko nas ujčka, ne znamo ustaviti, "zamrzniti scene" in užiti trenutka. Vse prevečkrat se ali izgubljamo v spominih in blagrujemo zlate stare čase ali pa že težko čakamo prihodnost, "ko bo vse drugače".
Tako rekoč ves čas mojega ukvarjanja s plezanjem se mi je dogajalo prav to, o čemer pišem v prejšnjem odstavku - mislim, da sem redko zares uživala med plezanjem. Ker nisem zgodnja ptica, mi je bilo vstajanje "sredi noči" vedno mučno in še preden sem se skobacala iz toplega gnezda, so mi misli že uhajale k večeru: "Komaj čakam, da se bom zvečer lahko zleknila v posteljo!" Zanimiva popotnica v plezalni dan, ni kaj ... Ker nisem med hitrejšimi hodci, mi je dostop do stene minil pod pritiskom držanja koraka s soplezalci. Potem pa smo hiteli, ker je bilo treba čim prej priti čez steno (nekaj je namreč veljal tudi čas, v katerem si jo zmogel), na vrhu se pa tudi nismo obirali, kajti iz različnih razlogov se nam je v dolino vedno mudilo. Tako je bil pogosto najlepši del plezarije njeno podoživljanje pred spanjem, če nisem takoj zaspala kot ubita. Da bi po miheličevsko uživali bajne razglede na kakšnem čudovitem travnatem naslanjaču sredi stene, počasi mleli dobrote iz malhe ali v stilu zlate naveze vrgli še kakšno partijo kart, nam na kraj pameti ni padlo. In tako je bilo vse skupaj slej ko prej svojevrstna muka, ki pa je bila očitno dovolj sladka, da sem vedno hodila po "še".
Bi bilo danes, če bi še tako zagnano plezala, kaj drugače? Bi si sredi stene priredila piknik? Bi v svojem tempu neobremenjeno ubirala pot navzgor brez pretiranega pogledovanja na uro in uživala v gibanju, bi opazila cvetlice ob poti, drobni živelj med kamni, krošnje dreves, zanimive oblike oblakov na nebu? Bi se utegnila zavedati lepote trenutka, bi bila hvaležna zanj? Če sodim po prekipevajočem veselju (da ne rečem vzhičenosti) ob vsakem obisku visokogorja v zadnjih letih, bi rekla, da se trudim nadoknaditi zamujeno in odkrivam nov način zahajanja v gore, ki obvezno vključuje posedanje na dišečih travah, prepoznavanje alpske flore, opazovanje oblakov, raziskovanje manj obljudenih predelov, potikanje po opuščenih stezah, pa še kaj bi se našlo ... Toda uživati v tako enkratnem okolju, ki ga obiščeš redkeje, kot bi si želel, konec koncev vseeno ni tako zelo težko. Umetnost je prenesti princip uživati tukaj in zdaj v vsakdanje življenje.
Zakaj se je težko imeti dobro v sedanjosti? Vedno obstaja neki "samo še, da ...", zaradi katerega smo v stalni napetosti in pričakovanju skorajšnjega prihoda lepših časov, ko bomo "ven iz hudega", pa se nam ta Indija Koromandija zaradi narave življenja vztrajno odmika. In tako življenje drvi mimo nas, mi pa sami sebe prikrajšamo za tisoč majhnih sreč, ki nam jih nakloni. Na neki način lahko življenje primerjamo s plezalno smerjo. Ko je v steni napeto, se z vso zbranostjo in močmi posvetimo težavam pred seboj. Ko pa te popustijo, si lahko vzamemo malo predaha in se ozremo naokoli. Morda bomo svet videli v drugačni luči. V prednovoletnem vzdušju, ki s seboj prinaša upanje na boljši jutri, nam vsem skupaj želim, da bi se nam življenje v novem letu pogosteje zdelo zabavno že vmes, ne šele takrat, ko se bomo ozirali v preteklost.
Mateja Pate