Silvo Baznik: Jutranji telefonski klic in uro kasneje se peljemo proti
Veliki planini.
Pobegniti iz zaspanega meglenega mesta na potep v naravo je najboljše, kar se da narediti za svoje počutje. Pripeljali smo se na Kranjskega Raka, kjer nadaljujemo pot po prašni cesti. Želimo parkirati pod Rakovim robom, a glej ga zlomka, parkirišče je obdano z neprevoznim jaškom in tako gremo še malce naprej pod Sončno gričo, kjer parkiramo in se podamo na pot.
Mimo prvi bajt gremo po potki v gozd in višje dosežemo široko pot, ki gre od Marjaninih njiv na Gojško planino. Sonce na nebu prijetno greje, ko se pojavijo prve meglice.
Stopimo na planino, kjer bajtar pripravlja drva za hladne dni. Eden za drugim hodimo mimo bajt na planini v smeri Ušivca in ko smo pod vzhodnim pobočjem Bukovca, gremo v breg. Meter za metrov se vzpenjamo in zagledamo prve vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Še nekaj deset metrov mimo padlega macesna in že smo na vrhu 1552 metrov visokega Bukovca, s katerega je lep razgled na verigo gora, pod katerimi pa se že vije pas megle.
Izkoristimo lepe trenutke za odmor in fotografiranje in se počasi odpravimo z vrha proti severozahodu. Veliki stan se koplje v soncu, a na njegovem južnem pobočju počasi a vztrajno pretijo meglice.
Stopimo v vznožje hriba, kjer stoji eno od številnih napajališč za živino. Malo zaledenelo jezerce in gore v ozadju, lepota in še enkrat lepota. Od tu gremo zopet navzgor do zgornjega jezerca, ki je tik pred Velikim stanom. Tudi tu se malce pomudimo in ujamemo idilo v fotoobjektiva. Še skupno fotografiranje in že smo na poti mimo bajt, ki jih ravno objema meglica. Pohitimo proti Zelenemu robu, a se pred njim obrnemo levo in odkorakamo navkreber na ravnico Gradišča. Pridemo ravno pravi čas, da še vidimo Kamniško sedlo, ki ga v naslednjem trenutku zagrne megla. Bela koprena se plazi po pobočju tudi proti nam. Imamo še dovolj časa za okrepčilo in nato se podamo še na drugo stran ravnice do vrha z gorsko rožo, kjer vidimo, da je megla zagrnila Veliko planino.
Z vrha sestopimo v meglo in po planinskih potkah do Velikega stanu, kjer nadaljujemo proti Mali planini. Tudi tu ni razgleda, ko hodimo okoli velike vrtače na vzhodno pobočje, s katerega se spustimo na Gojško planino. Megla pa vztraja in vztraja, mi pa tudi na poti navzdol. Po strmi poti dosežemo cesto nad Marjaninimi njivami in nadaljujemo pod Sončna griča do parkiranega avtomobila, kjer zaključimo našo današnje potepanje po planini.
Nahrbtniki in pohodni čevlji romajo v prtljažnik, mi pa v avtomobil in po prašni cesti do Kranjskega Raka, od koder se pod oblaki peljemo domov. Ko sem zadnjič bil na planini, sem si dejal, da pridem, ko bo sneg. Snega še ni od nikoder in kdo bo čakal nanj. Na planino grem rad in danes je postregla tako s soncem kot meglo in uživali smo v lepih pogledih, dokler niso izginili za megleno zaveso.