Bohinjske novice - Marija Cvetek: ... Rozalija Škantar (1849-1911) - Prva ženska na vrhu Triglava
Z velikim veseljem sem sprejela novico, da so naši pogumni sovaščanki Rozaliji Škantar na začetku letošnjega oktobra odkrili spominsko ploščo na Velem polju, kjer je bila nekoč oskrbnica Vodnikove koče. Tudi mnogi Bohinjci ne vedo, da se je ta skoraj pozabljena srčna žena leta 1870 povzpela na Triglav in je tako za vse večne čase postala prva ženska, ki je stopila na vrh »premogočnega očaka«.
Ko sem pred leti o njej pisala geslo za Veliki slovenski biografski leksikon, se mi je porodila misel, da bi bilo pošteno, če bi se je spomnili s skromnim spominskim obeležjem na njeni rojstni hiši. Tako bi poravnali svoj etični dolg, ki so ga štirim srčnim možem obilno »povrnili« 1978. leta ob praznovanju 200. obletnice prvega vzpona na Triglav.
Naš ugledni planinski pisatelj Tine Mihelič je večkrat dejal in tudi zapisal, da smo Bohinjci vzeli usodo v svoje roke in sami prvi osvojili vrh Triglava. Tako je storila tudi bohinjska predstavnica nežnejšega spola, čeprav je bilo osvajanje visokih vrhov v tistih časih v domeni moškega sveta.
Rozalka je bila hči znamenitega bohinjskega gorskega vodnika in graditelja prve planinske koče v Julijskih Alpah. To je bil Jožef Škantar iz Srednje vasi: po domače se je reklo pri Šestu in na hiši je še danes številka 46. To hišno ime so sorodniki prenesli v drugo hišo, Jožefov rojstni dom pa je pred desetletji postal počitniška hišica. Joža je po poroki kot gostač živel v različnih hišah, tako da Status animarum, ki ni najbolj zanesljiv vir podatkov, na različnih mestih različno navaja, v kateri hiši je bila rojena Rozalija. Rodila se je v takrat imenovani Baronovi hiši (št. 37),ki jo je baron Žiga Zois očitno dal zgraditi za potrebe svojih uslužbencev. Jožef je bil Zoisov revirni lovec in še danes se pri tej hiši reče pri Jagru in tudi pri Štancarju, ker je bil poznejši lastnik kamnosek. (mimogrede povedano, je bil to Anton Arh, »štancar« kamnitega mostu ob Bohinjskem jezeru.) Pozneje si je Jožef zgradil svoj dom, ki se ga je prav tako prijelo ime pri Jagru (št. 68).
Po ustnem izročilu naj bi se Jožefu rodilo sedem otrok, štiri dekleta in trije fantje. Vendar sem jih v dokumentih zaenkrat našla šest: prva hči Mina, ki seje poročila k Pekovcu v Srednji vasi (št. 71), se je rodila še na ženinem domu na Brodu (št. 8). Četrti otrok je bil Lovrenc - prav tako znamenit gorski vodnik - in peta po vrsti je bila Rozalija, ki seje rodila 18. septembra 1849. leta.
Rozalkin oče se je že pri devetnajstih (roj. 1809) prvič povzpel na Triglav, potem pa še neštetokrat, saj je tja vodil domače in tuje planince. Hči naj bi se z njim prvič podala na vrh pri enaindvajsetih letih, v avgustu 1870. leta, skupaj z dvema ljubljanskima gospodoma. Iz nekaterih zapisov planinskih piscev izvemo, kako veliko junaštvo je bilo to. Takrat ni bila v skale vsekana še nobena stopa, nikjer ni bilo nobenega klina ali jeklene vrvi. Rozalka je morala plezati v širokem krilu, ki je segalo do tal. Iz raznih virov izvemo, da se je že takoj naslednje leto spet podala na goro prav na svoj dvaindvajseti rojstni dan (avtoričina pripomba). Pred tem sta oče Jožef in njegov brat že nekoliko popravila pot in zabila nekaj klinov. Planinci so Rozalko imenovali gorski vodnik v krilu.
Rozalija je šla pozneje služit na Koroško, kjer je imela na skrbi tudi svoja dva nečaka, ki sta se učila za mesarja. Nečak Martin je imel tam nezakonsko hčerko Rozo (1884), ta seje po materi Ani pisala Holbling. Pri sedmih letih jo je Škantarjeva pripeljala v Bohinj; pozneje pa sta bili oskrbnici planinskih koč. Zelo jima je prišlo prav, da sta obe dobro govorili nemško. In obe sta imeli po takratni koroški šegi podobni frizuri, figo na vrhu glave.
Naš ded, Mežnarčkov ata - tudi gorski vodnik in nosač - je še dobro pomnil Rozalo. Večkrat je dejal, daje bila že pred letom 1870 na Triglavu, vendar tega ni nihče nikamor zabeležil. Prav gotovo mu je sama pripovedovala o tem, saj je hodila k sosednjemu Špancu (št. 41), kjer je bila poročena njena pranečakinja Roza, ki soji po domače rekli Špančov Rozalj. Tudi ona je bila imenitna ženska; ljudem je prala svilene rute, kravate, volnene odeje itd. Znani so njeni samozavestni nastopi pred žandarji, ko je reševala svojega moža Janeza, nepoboljšljivega ravbšica. V ljudskem spominu je ostala tragična smrt njenega nezakonskega otročiča, ki se je utopil v prgišču vode na dnu škafa. Rozalj je tudi kadil(a), a ljudje ji niso zamerili, čeprav so kajenje v tistih časih pri drugih ženskah obsojali celo v verzih. Njen mož Janez Zupanc je tudi Francu Ceklinu pripovedoval o teti, ženski »prvopristopnici« na Triglav, kakšna daje bila po zunanjosti. Bila je srednje velike in drobne postave ter čednega obraza. Bila je zelo zgovorna in imela je smisel za humor, ki ga je prav gotovo podedovala po Šestovi rodovini.
Rozalija Škantar je živela pri bratu Lovrencu; ta je pri Jagru podedoval očetovo hišo. Z ženo Mino nista imela otrok; Lovrenc je umrl leta 1910, žena pa čez dve leti. Po vsej verjetnosti seje Rozalija v svoji bolezni zatekla k sorodnikom, kajti umrla je pri Pekovcu, 1. maja 1911. leta, v dvainšestdesetem letu starosti.
Jagrova hiša je bila kmalu prodana; kupil jo je Janez Stare, Zapoljarjov iz Češnjice. In tako danes v njej živi Staretov rod, ki s svojo izvirnostjo in podjetnostjo spominja na nekdanjega znamenitega lastnika tega doma.
Marija Cvetek