GRS Rateče - Jurij Jeršin: Končno prosta sobota, ki jo preživim z družino. A brez hribov ne gre. Ob deseti jo mahnemo na Tromejo ...
... po poti na italijanski strani, ki nudi mir za razliko od klasične poti, kjer se v tem nenavadno lepem vremenu tre planincev. V slabih treh urah smo na vrhu. Kamor koli se obrneš, razgledi ne skoparijo z neminljivo lepoto. »Ja, lepo je v teh naših koncih!« si mislim in hvalim usodo, ki mi je namenila živeti pod tem čudovitem amfiteatrom gora.
Sestopamo z mislimi na sobotno kosilo, ko tišino trenutka preseka meni znani predirajoč zvok pozivnika: »Zbor v garaži TAKOJ, iskalna akcija Ponca.« Avto je še daleč pod nami, zato priganjam družinske člane, da čimprej odhitimo domov, da si pripravim opremo.
Med vožnjo me kliče načelnik in pove naj hitro pripravim opremo za helikopter, saj naj bi bilo plovilo že na poti v Rateče. Pogrešan je osemnajstletnik, sicer »vikendaš« v Podkorenu. Oče ga kliče že dobršen del dneva, vendar se kljub delujočemu telefonu, nanj ne oglaša. Uf, tole bo še pestro, saj sem še vedno na poti domov. Sam najbolj sovražim akcije, ko me ni doma, ker se moraš po prihodu domov zelo hitro pripraviti, najprej sebe, potem opremo, nazadnje kaj za pod zob in pijačo.
V tej ihti zelo rad ostane doma kakšen ključni del opreme. Ko se pripravim in v mislih preletavam vsebino nahrbtnika, Toni pred hišo že trobi v natrpanem avtu, ki nas bo prepeljal v Tamar kjer bo naš štab. V Tamarju ugotovim, da je vsebina nahrbtnika optimalna, da ključni deli ne manjkajo, kar je pomirjujoč občutek pred začetkom intervencije.
Načelnik je že v Tamarju in spretno krmari med čermi vodenja intervencije. Tu izvem, da je Florjan odhitel naprej po poti na Srednjo Ponco, da bi vendarle nekje nižje v gmajni ugledal nesrečnega planinca.
Dogovorimo se, da greva z dr. Evo s helikopterjem pregledati celotno vzhodno steno Srednje in Visoke Ponce in ključne dele teh vrhov na italijanski strani.
Občutek v želodcu je slab. Večina akcij na območju Ponc, kjer sem sodeloval, se je končala slabo. Vseeno upam, da bom danes popravil žalostno statistiko. Vreme je lepo, vetra ni, odličen dan za hribe. Moti le deficit snega ki ga v naših koncih v tem letnem času nismo vajeni. Kljub vsemu pa videz kopnih hribov vara. Zaplate snega so relativno redke, mačji kašelj bi reklo laično oko, a te so neverjetno močno poledenele in zato zelo nevarne. Ponca je znana po izredno strmih grabnih v prečnici proti severu in po izredno strmem izstopu na Srednjo Ponco.
Brez resne opreme je spopad s temi strminami precej hrabro dejanje. Padec na teh strminah je bil že nič kolikokrat usoden za planince.
Helikopter SV je v Tamarju in z Evo se z osebno opremo in nahrbtnikom prve pomoči vkrcava na plovilo. Pregledujemo pobočje po nadstropjih in vse kar vidimo so tropi gamsov, ki z neverjetno lahkoto gibanja obvladujejo ta surov košček nekoristnega sveta, kot pravijo. Na vezi smo tudi s Florjanom , ki je že dosegel prečko proti severu. Po zvezi nam pove, da sledi planinca, da pa je ravno v tistem trenutku izgubil sledi. Ko se je obrnil in pogledal po strmem grabnu, je zagledal truplo in to ravno v trenutku, ko samo Florjana zagledali iz plovila. Pogled na strmino in položaj trupla je razkril vso dinamiko padca. Verjetno je bil za planinca usoden zdrs na poledenelem snegu. Žal še en črn dan v moji statistiki reševanj v Poncah. Tehnik naju z dr. Evo in helikoptersko vrečo »povitla« v bližino mesta nesreče. Eva lahko le še potrdi žalostno dejstvo, da je še eno mlado življenje zapolnilo strani Črne kronike, neizmerna žalost pa naša srca in srca svojcev. Truplo s težavo pripravimo za transport v helikopterski vreči, saj je strmina konkretna in z zaplatami poledenelega snega tudi za nas zelo nevarna. Naposled pokličemo helikopter, ki najprej »povitla« mene z nosili in kasneje še dr. Evo in Florjana. Sledi le še žalosten spust do Tamarja, kjer truplo prevzamejo člani naše postaje in ga do prihoda pogrebne službe, položijo v preddverje kapelice Marije Pomagaj.
Že med reševanjem sem poslušal pogovor pilota in načelnika GRS Mojstrana, da je sprožena še ena akcija na južnem grebenu Škrlatice, kjer naj bi se zaplezala dva alpinista in da nista poškodovana. Pilot takoj ponudi pomoč, saj sva z zdravnico že v helikopterju in ne bo izgube časa s pristajanjem v Mojstrani, saj je mrak že močno načel vidni del dneva. Dejstvo je da bo hitrost ključni igralec v boju s temo, zato pomislekov ni – gremo in to čim prej! V parih minutah po oddaji nesrečnika v Tamarju smo že na južni strani Škrlatice, kjer ugotovimo od kod njeno ime. V soju pojemajočega sonca se cela važi v škrlatnih oblačilih. Lepota je skoraj hipnotična, kot da bi nam gora poskušala odvrniti pozornost na resnost položaja dvojice, ki jih je skrila v svoja nedrja. V drugem naletu jih ugledam, nekje sredi grebena sta, na ostrem in strmem roglju sta si uredila sidrišče na katerega sta vpeta. Majhnost prostora mi vzame sapo. Hudir bo tole. Tehnik in posadka bodo morali biti izredno natančni, da me posadijo med dvojico. Vpnem se na jeklenico in že sem na poti proti alpinistoma. 10 m, 5 m, 2 m in oklenem se roglja, ki nudi vsaj dobro oporo. Brez izpenjanja jeklenice vpnem prvega alpinista in kar je najpomembnejše izpnem njegovo varovanje in že sva na poti odrešitve – zanj. Mene čaka še njegov kolega.
Tudi drugi cikel poteka brez težav, le pri vstopu v helikopter imamo nekaj dela z zataknjenim cepinom. Oba alpinista živa in zdrava oddamo v Mojstrani, kar je blagodejni obliž na tragični dogodek izpred slabe ure. Posadka naju velikodušno odpelje nazaj proti Ratečam in naju odloži v Tamarju, kjer pristanemo praktično v temi. S fanti dopolnimo opremo, ki smo jo rabili na intervenciji in se odpravimo na zaslužen počitek.
Hvala posadki za res vrhunsko izvedeno reševanje, našim fantom za pomoč, naši zdravnici in Florjanu za izjemno delo na mestu intervencije in načelniku ki je vse skupaj povezal v delujočo celoto. Zahvala gre tudi načelniku in članom GRS Mojstrana in fantoma v steni, ki sta se držala navodil.