Silvo Baznik: Iz mrzle doline v tople gore, to je moto gorske ture
na Veliki vrh v grebenu Košute.
Z zarjo na nebu odrinem od doma in vozim po skoraj praznih cestah v Podljubelj, kjer zavijem na cesto, ki pelje do domačije Matizovec. Pod njo parkiram na skoraj praznem parkirišču in se odpravim na pot, sprva po cesti do domačije, nato po širokem kolovozu mimo studenčka in žage v gozd, kjer srečam prve pohodnike in na stezo, ki se vzpenja po pobočju gozda. Srečam pohodnice s štirinožnimi prijatelji, ki se v klepetu vzpenjajo. Pozdrav in že hitim naprej, prečim pašno ograjo s fiksnimi žicami in pridem na gozdno cesto, po kateri nadaljujem do planine Kofce. Tla so pomrzjena, a v zraku je čutiti toploto, ki jo pošilja jutranje sonce. Pri koči so prvi obiskovalci, ki enako kot jaz fotografirajo okolico in oddaljene Julijce in Kamniške Alpe. Storžič in Kriška gora sta v senci obarvana v sivomodrino s svetlomodro svetlobo na nebu. Jutranja idila, ki greje srce in dušo.
Stopim mimo koče na travnato pobočje in se vzpenjam proti grebenu Kofce gore, ga dosežem in hodim po stezi, ki jo je močno načela erozija. Pri razpotju grem desno na greben in pod seboj že vidim prve obiskovalce Košute, ki se vračajo proti koči, kjer so verjetno prespali. Kmalu zaslišim za seboj razgovor dveh mladcev. Eden od njiju me prehiti, drugi ostane za menoj in skupaj dosežemo po grebenu gore njen vrh, ki je pravzaprav greben pogorja Košute. Naredimo premor in pogovor steče. Oba sta domačina iz doline. Všeč mi je misel enega od njiju, ki pravi, da raje gre zgodaj zjutraj v hribe kot da bi ponoči žuriral in popival. Še je nekaj dobrega in razumnega v naši mladini. Pot bosta nadaljevala proti vzhodu in prečila celotni vzhodni greben Košute. Poslovimo se, ker moja pot gre proti zahodu.
V brezvetrju in toplem soncu stopam po samem grebenu med prepadnimi severnimi stenami in travnatem strmem južnem pobočju in se povzpnem na vsako vzpetino na poti in seveda tudi z nje. Le na enem delu je kanček snežišča, ki se ga je lahko ogniti, a vendar, zakaj ne bi stopil na sneg in to tudi storim. Decemberski dan je kot v zgodnji pomladi, le cvetja ni. Na snežišču se priključim spodnji poti in nekaj časa hodim po njej, se vrnem na greben in po njem do vrha najvišjega vrha Košute. Stojim na Velikem vrhu, na višini 2088 metrov, z ostalimi obiskovalci te gore. Odložim nahrbtnik, se spustim proti Zajmenovim pečem, da naredim posnetke planine Košutice, Ljubelja in Zelenice z gorami Karavank in Julijcev v ozadju. Lepo so vidne tudi avstrjske gore z Velikim Klekom v ozadju. Vrnem se na vrh, kjer posedem in uživam v hrani iz nahrbtnika in pogledih okoli sebe na toplem soncu. Prekrasno in na vrh prihaja vedno več obiskovalcev tako, da je čas za odhod.
Z vrha grem sprva po grebenu, nižje se priključim spodnji poti na Kofce in po njej pridem pod Kofce goro, nadaljujem do stičišča s potjo s te gore, se spustim na travnata pobočja nad kočo, kjer veliko pohodnikov počiva in se predaja sončnim žarkom. Pri domu je veliko obiskovalcev in ogromno družin z malimi otroci. Kot bi bili na velikem shodu. Čudovito...
Naredim še nekaj fotografij in se s planine umaknem v senco gozda, kjer se spuščam v dolino srečajoč še veliko pohodnikov, ki gredo na sončno planino. Minute hitro minevajo in noge me prinesejo mimo domačije na cesto in spodaj do parkirišča, ki je sedaj popolnoma poln. Odložim nahrbtnik, se preobujem, spijem še nekaj tekočine iz termovke in sedem za volan. Čez nekaj trenutkov že vozim po ozki cesti v Podljubelj in nadaljujem pot proti domu, kamor prispem sredi popoldneva.
Lepa tura v lepem vremenu, ki se je bom še dolgo spominjal. Pred menoj pa so novi izzivi, ki jih bodo prinesli prihodnji dnevi. Srečno.