Silvo Baznik: Iz avtomobilske jutranje množice v objemu megle
peljem v Selško dolino, kjer se na obzorju že kažejo obrisi Ratitovca.
V Železnikih odvijem na klanec, ki me pripelje do idilične cerkvice na Prtovču, kjer na še praznem parkirišču ustavim in se pripravim za turo. Stopim mimo spomenika in hiš, se rahlo spustim na širok kolovoz in pričnem dolg vzpon skozi gozd. Tla so pomrzjena, mestoma poledenela in pazljivo grem preko ledu na poti. Studenčki veselo skakljajo preko poti in nadaljujejo svojo pot v dolino. Višje grem pod daljnovod in se povzpnem na sedlo Povden, kjer zavijem v smeri Ratitovca. Pot preide v temen gozd, višje preči gozdno cesto in se začne strmo vzpenjati. Srečam skupino pohodnikov, ki se spuščajo in se sprašujem ali so bili zelo zgodnji pri vzponu ali pa so prespali v zimski sobi. Nič ne vprašam, le pozdravim in že gremo vsak v svojo smer. Pot preide na strma travnata pobočja, kjer se odpre pogled na Porezen in Črno prst.
Pod mano je idilični zaselek Torka. Nebo je jasno, vetra ni in daleč spodaj so meglice, ki polepšajo izstopajoče vrhove škofjeloškega hirbovja. Pod seboj vidim pohodnika, ki se vzpenja po isti poti. Stopim naprej mimo skalnih stolpičev in se izogibam poledenelih delov poti ter varno pridem na glavni greben, kjer se pot položi. Še nekaj korakov me loči od Krekove koče, ko se ustavim, se postavim pred fotoaparat in ovekovečim svoj prihod na Ratitovec. Pogled okoli sebe in na verigo Julijcev z očakom Triglavom me vedno očara in tudi tokrat je tako. Nič se ne obiram, stopim mimo zimskega bivaka do poledenelih jezerc oziroma napajališč za živali pod kočo v smeri Sorice in se vzpenjam ob pašni ograji, kjer so žice spustili na tla, kar je hvale vredno. Po nekaj minutah pridem na predvrh želenega cilja, se malce spustim in nadaljujem po grebenu, kjer kmalu zapustim pot in se vzpnem po stezici na najvišjo točko Ratitovca. Sem na Altemaverju, katerega ime je zapisano na vršnji skali, kjer je tudi planinski žig. Mirno in tiho je. Odložim nahrbtnik, se vsedem in uživam v samoti. Pogled hiti preko visokih Julijcev na Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe, se ustavi za nekaj trenutkov na vrhovih Škofjeloškega hribovja in preko njega... Altemaver je lepa razgledna točka na višini 1678 m in tokrat v brezveterju pravi kraj za počitek in okrepčilo.
Ko naredim še kopico fotografij, se odpravim nazaj in se mimo koče povzpnem na Gladki vrh, ki je običajni cilj obiskovalcev Ratitovca. Največkrat je vrh na prepihu in z njim tudi obiskovalci. Tokrat je drugače. Samo rahla sapica je zapihala v sicer mirnem sončnem ozračju. Pogled na kočo razkriva, da je že nekaj pohodnikov doseglo svoj cilj.
Počasi se odpravim z vršnega grebena na rahlo zasneženo severno pobočje, po katerem se ravnokar vzpenja planinec. Ne držim se stezice, kjer je steptan in pomrzjen, delno poledenel sneg, temveč stopam ob njej navzdol, srečam planinca, s katerim malce poklepetava in nato nadaljujem spust, dosežem gozd in stopim iz njega na sedelcu, kjer zadnjič z Ratitovca še uzrem Triglav. Lahko bi nadaljeval pot na Kosmati vrh, a tokrat ne grem tja, na njega stopim kdaj drugič. Obrnem se desno in po snegu pridem na rob nad ravnico Razor, do koder peljeta dve poti. Grem po levi, pazim, da ne stopim na led na poti in se spustim na zasneženo ravnico. Pot je zoprno zdrsana in zato, kjer je le mogoče, hodim izven drseče poti. Iz doline se še vzpenjajo planinci, ko se že vračam. Pogledam na uro in kar ne morem verjeti, da ni niti poldan. Nižje v gozdu se poslužim gozdne ceste, ki preči pobočje, jo pred odcepom za lovsko kočo zapustim in se podam na širšo pot, ki je deloma poledenela, a jo tam obidem in nadaljujem spust. Srečam še enega pohodnika, s katerim imava daljši razgovor o razmerah v gorah, ljudeh in živalih. Zanimiv sogovornik, ni kaj. Nadaljujem pot, prečim kolovoz in po stezi dosežem že pregovorno ledeno strmino pred vasjo. Izogibam se ledu, hodim po skrajnem robu široke poti in pridem do hiš v vasi.
Še nekaj korakov in že sem na skoraj polnem parkirišču. Lep dan vabi v gore in Prtovč je pravo izhodišče za obisk Ratitovca. Čez nekaj minut se odpeljem v dolino in pred Mednom zopet v meglo, ki me spremlja vse do doma.