Večer v soboto - Tomaž Ranc: … in cepinom. Kirurg, reševalec in alpinist Jurij Gorjanc o izzivanjih Dava Karničarja, naj ga po Everestu spremlja še ...

… pri smučanju z druge najvišje, a najtežje gore sveta K2, in vrnitvi iz Gambije, kjer je vodil prvo samostojno slovensko medicinsko odpravo Hernia International.

Pravkar ste se vrnili iz Afrike, so slike s črne celine še pred vami?
"Z bolniki je vse v redu, čakamo še na izvida histologije, ki smo ju poslali na preiskavo, sledi poročilo krovni organizaciji Hernia International Foundation. Načeloma je že odloženo, z lokalnim zdravnikom usklajujeva še nekaj statističnih podatkov. Prav je, da organizaciji, ki jo je ustanovil zdravnik in profesor Andrew Kingsnorth, ki v svet pošilja dvajset odprav na leto, povemo, kako je bilo."

Če se izrazim po medicinsko, "koliko ljudi ste naredili"?
"Opravili smo 65 posegov, nekateri so imeli po dve operativni diagnozi, kar pomeni približno 32 posegov na operativno mizo. Opravili smo od šest do sedem operacij na dan. Vsak, ki o kirurgiji malo ve, ve, da so to bili večji posegi, pri daljših kilah namreč poseg traja dve ali tri ure. Delovniki so bili dolgi nekje po dvanajst ur."

Tako da je bilo za prvo čisto slovensko odpravo v okviru te organizacije - v ekipi vas je bila šesterica Slovenk in Slovencev - zelo naporno?
"Pričakovali smo trdo delo, a presenetili tudi Gambijce. Prejšnje odprave so namreč končevale delo ob štirih, petih popoldne, potem so pa šle tudi na kakšne oglede lokalnega okolja, načina življenja. Tako je recimo lani delala švicarska odprava, mi pa smo se odločili, da bi radi operirali čim več ljudi, ker so nam že vnaprej rekli, da bo veliko bolnikov."

Dejansko prave Gambije niste začutili?
"Afriko sam poznam iz prejšnjih odprav, v Gambiji mogoče ni za videti toliko stvari. Začutili smo nekaj utripa, recimo domačinka nam je kuhala v neki domači hiši. Kuhala je piščanca in ribo, lahko smo vedno izbirali. Riba je bila iz veličastne reke Gambije, ki je v delti široka deset kilometrov, tam, kjer vozi trajekt, pa kaka dva."

Je pa to ena najbolj revnih afriških držav?
"Imajo arašide, turizem, sonce in konec."

Se ne znajo organizirati? Kdo jih vodi?
"Afrika je še vedno zelo plemensko osnovana. Tu so trije glavni jeziki, sicer pa še deset drugih, najmočnejše pleme da predsednika, ki mora potem politiko usklajevati med vsemi plemeni. Ta poskuša doseči neko sožitje, ne more pa vzeti iz nič. Glavni denar, ki priteče v državo, je iz bogatih muslimanskih dežel, zato se islam precej promovira. Na uradni spletni strani State Departmenta je celo opozorilo z rdečo piko, naj tisti, ki gredo tja, malo pazijo, ampak mi nismo doživeli nič kaj takega. Te države skušajo skupaj z denarjem širiti tudi vero. Ampak preprosti ljudje, deset odstotkov je kristjanov, živijo med seboj v sožitju."

Kako čutite to pričakovanje bolnikov, ki živijo v revščini in so s kilami, ki jim dobesedno visijo iz teles, obsojeni na životarjenje ali celo smrt, vi pa jim rešujete življenja?
"Kile, hernije so najpogostejše operacije v svetu, z dimeljsko kilo, recimo, ljudje ne morejo normalno živeti. V kili je črevo, ki ne samo da se raztegne, lahko se vklešči, in če nima kirurške pomoči, tam pa kirurgov ni, človek umre. To je najpogostejši kirurški vzrok smrti ljudi v Afriki. Ljudje so življenjsko ogroženi, preprosto živijo z veliko vrečo, ki visi v koži, se izboči skozi luknjo trebušne stene."

Kaj vi s tem naredite?
"Mi to damo nazaj, luknje pa ne moremo le zašiti, in prav tukaj vstopi naša organizacija. Gre za širjenje umetnih mrežic, ki si jih Afrika ne more privoščiti. Organizacija je poskrbela, da so poceni mrežice na voljo tudi tem prebivalcem. V Evropi stane tak kos mreže, ki jo nujno moraš všiti v kilo, da ne pride do ponovitve, 50 evrov, kar pa je za Afriko nepojmljivo, da bi si kdo to lahko privoščil. Prek te organizacije poskrbimo, da te mrežice dobijo zastonj, izogibamo pa se, da bi te mreže pustili lokalnim kirurgom, razen če ni vzpostavljeno izredno zaupanje, ker se je začelo tudi to, da so jih prodajali naprej po višjih cenah. Temu se čisto nikoli ne moreš izogniti, vseeno pa smo tokrat pustili več kot sto kosov mrežic v bolnišnici, ker smo bili prepričani, da jih bo kirurg tudi sam uporabil."

Povedali ste mi, da ste imeli tudi resen problem, izgubo prtljage z medicinsko opremo. Kako ste se znašli brez tega?
"To je bila res resna preizkušnja, saj smo tri dni operirali zgolj z afriškim materialom. K sreči smo imeli mreže v osebni prtljagi, to je bila osebna previdnost. Z našim materialom smo začeli operirati šele četrti dan. Kolega, ki je bil z mano, je rekel: Ampak ne vem, če bom jaz lahko s tem indijskim laksom zašil tkivo. Pa boš moral, ker oni to vseskozi uporabljajo, sem mu dejal. Ko sem bil na odpravi v Indiji, smo uporabljali samo tak material. Se da, se je pa treba privaditi, ker mi smo navajeni visokih standardov. Če pa bi čutil, da ogrožamo ljudi, seveda teh materialov ne bi uporabljali. Ko enkrat veš, kako delati, tudi gre."

Na koliko takih humanitarnih odpravah ste že sodelovali?
"Moram prešteti, mislim, da je ta bila šesta. Mongolija, Indija, Tanzanija, Gana, Madagaskar, Gambija."

Indijske izkušnje so vam torej prav prišle?
"V Indiji sem uporabljal kopije zahodnih materialov. Tokrat smo operirali več kil po carskih rezih, oni še vedno delajo carske reze vertikalno, sicer pa vse, moške, dekleta in tudi otroke. V splošni bolnišnici v Slovenj Gradcu, kjer sem del pred odhodom v Avstrijo, sem namreč operiral tudi otroke in še vedno znam, vsak dan smo operirali tri, skupaj od 15 do 20 otrok. Še pohecali smo se. Ko je anesteziologinja vprašala, ali bodo tudi otroci, sem ji dejal, ja, na eni mizi bova midva delala otroke ..., haha, mi se pač izražamo v svojem žargonu.
Skupaj smo operirali pet dni, od ponedeljka do petka, v torek zvečer je končno prišel ostali material, a je trajalo ves dan, da smo ga dobili z džipom v bolnico. Kje pa se je izgubila roba, nihče ne ve. To je bil čudež. Leteli smo iz Benetk v Barcelono in nato v gambijsko prestolnico Banjul. Izbrali smo nizkocenovca, ker je bil le en prestop."

Paciente izbirajo lokalni zdravniki. Vseh, ki bi želeli, ne morejo ...
"Pol leta vnaprej vedo, da ekipa pride, in se zato pripravijo na to. Naredijo razpis po vaseh. Bilo je 200 bolnikov kandidatov in zelo težko je narediti selekcijo. Podpisano imamo pogodbo, medicina tudi v teh deželah postaja zahtevna v pravno-etičnem smislu, ne moreš zdaj kar vseh operirati. Tako kot realno ne moreš rešiti vsega sveta. Ostajamo fokusirani na to, kar dela organizacija, seveda se pa tolerira, če narediš zraven še vnet slepič. Bila je neka gospa z veliko golšo, ki bi jo operirali, če ne bi imela srčnih težav aritmije, smo pa operirali tudi hemoroide dvema pacientoma. Zaradi muslimanskega praznika smo morali v petek končati ob dvanajstih, ker smo imeli še uro časa in ni bilo več bolnikov s kilo, smo vzeli še drugega pacienta."

Kaj čutite kot zdravnik, ki nenehno rešuje življenja na več frontah? Bodisi v vaši službi v Bolnišnici usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem bodisi s helikopterjem kot reševalec ali kot gorski reševalec. Dobite od pacientov novo moč? Je v Afriki to še bolj izrazito, če ste njihova zadnja bilka?
"Čutim njihovo hvaležnost, seveda. Oni so zelo ponosni na svoje muslimanstvo, vodje bolnišnice so praviloma muslimani. Nekateri so tudi radikalni, smo si različni. Ampak glavno je to, da ko je bolnik v ospredju, stopijo razlike na stran. Človek je pred vsemi religijami.
Po njihovi glavni molitvi v petek smo imeli zaključno prireditev, kjer so mi dali možnost povedati nekaj besed. Rekel sem, da z veseljem sprejemam njihovo hvaležnost in da nimam občutka, da smo zdaj mi prišli in jim operirali bolnike, ampak da smo to naredili skupaj. Recimo neki lokalni kirurg je izrazil interes, da se nauči operirati velike kile in je tudi asistiral. Tako da ima projekt ne samo humanitarni, ampak tudi edukativni značaj. Dobil je tudi možnost, da nekaj naredi sam."

Koliko je sicer zdravnikov v tej podeželski bolnišnici? Niste namreč delali v glavnem mestu.
"V Farafeniju, mestu s 30.000 ljudmi, kjer smo operirali, je v bolnici en sam kirurg, pa še ta pride od drugod in operira enkrat na teden. Vsi gredo raje v glavno mesto Banjul. Vse zdravnike v Farafeniju, ki je drugo, tretje največje mesto, lahko naštejem skoraj na prste ene roke. Strokovni direktor je anesteziolog, dela še kubanski anesteziolog, Kuba sedaj izvaža zdravnike v Afriko, pa ginekolog in nekaj splošnih zdravnikov, bolnica pa niti ni tako majhna, pred leti jo je zgradila vojska."

Po opremi in statusih delate na več ravneh - od bolnišnic do reševanj improviziranih afriških bolnic ... Kako velika je razlika?
"Bistvena."

Ampak na koncu je še vedno človek. Ko zdravniki vidite boj za življenje, smo pred vami vsi enaki ...
"Zelo velikokrat razmišljam o teh zadevah. Če imaš v sebi to, da si v neki stiski blizu nekomu, ki potrebuje pomoč, in da se ne bojiš teh ljudi ali pa situacije, kjer je nekdo v stiski, je to zelo pomembno. Tej stiski ne smeš zbežati. Zbežati ne pomeni samo iti vstran, zbežati pomeni tudi reči: če nimam tega, pa tega ne bom delal pa ne bom tega in onega.
V situaciji, ko so plusi vseeno večji od nevarnosti, si moraš drzniti nekaj narediti, tako smo tudi operirali. Če bi ta organizacija delala na način, da bi bilo vse po standardih, ne bi obstajala, kljub vsemu pa si upam trditi, da varnost bolnikov ni bistveno okrnjena. Vse to velikokrat sprejmemo na lastna pleča, ampak vseeno sistem organizacijsko deluje tako, da je za bolnika varno. Na to bo kdo porekel: Ali pa je treba pri nas tako komplicirati? Mislim, da je prav, da je tako, da se dvigujejo standardi ali da ima neka mreža dva žiga kakovosti, če je to bolje za družbo."

Je pa tudi šok priti iz gambijske bolnišnice v reševanje smučarja z mondenega smučišča, kar tudi počenjate, kjer je mogoče smučarski čevelj, če pretiravam, vreden več kot cela bolnišnica ali realnejših deset mrež za operacije kile.
"Tudi te razlike mi dajo misliti, ampak gledam skozi prizmo človeka, ki je povsod enak. O razlikah razmišljam kasneje, ko stvar mine. Ko pa je nekdo v stiski, smo vsi popolnoma enaki."

Še rešujete na avstrijskih smučiščih?
"V Avstriji zdaj samo, če me potrebujejo, tudi letos sem že bil. Lahko bi delal redno, ampak fizično ne utegnem. V bolnišnici na avstrijskem Koroškem delam dežurstvo na mesec, poleti so tu še redna dežurstva gorske reševalne na Brniku, sezona traja od junija do septembra, vse pač ne gre. Osem let sem bil tudi član na helikopterski nujni medicinski pomoči. V Sloveniji sta bila dva helikopterja - eden za hribe, drugi za ceste, kjer se ne leti z vitlo. In slednjega sem zdaj zaradi študija dal na stran, specializiram abdominalno kirurgijo, treba pa je tudi jesti in spati. Sem pa seveda član Gorske reševalne službe Koroška, doma sem v Celovcu, dejansko sem bil včasih že v 45 minutah tukaj, če je prišel klic."

Vaša ljubezen do gora je pa seveda neizpodbitna ...
"Pogled na belo Peco me je danes kar zamikal ali pa bi izbral Veliki vrh na Košuti, nekaj nenevarnega, da me ne bi presenetil kak snežni plaz."

Bili ste član Karničarjeve odprave, ko je smučal z Everesta, smučal je že z vrhov vseh celin, sedaj pa vas vabi, da bi šli z njim, ko bo smučal z druge najvišje gore na svetu, osemtisočaka K2 (višine 8611 metrov nad morjem), kar pa je ekstremno nevarno.
"Davo je smučal z vseh najvišjih vrhov, prihodnje leto namerava smučati s K2 in me je povabil zraven. To bi zame pomenilo vsaj dvomesečno odsotnost iz službe in vsaj eno leto priprav, tako kot smo se pripravljali za osvojitev osemtisočaka Broad Peaka leta 2012. Takrat sem bil v bolnišnici zaposlen 50-odstotno, preostalo smo samo trenirali. Ne moreš se hecati s takimi hribi. Ob tej vpreženosti v službo in druge dejavnosti bi bil zame prevelik hazard, da bi lahko rekel, da računam na vrh K2.
Davo je rekel: Meni zadošča, če si ti v bazi in da, če je s kom kaj narobe, skočiš na vrh, česar si sposoben. V službi bi moral dati odpoved pa se spet zaposliti, kar bi verjetno šlo, ampak miselno gledano, sem tako stopil v kirurgijo ... Vleče me, sem podpornik, odpravarski zdravnik, Davu bom stal ob strani z vso organizacijo, ampak fizično bo moral iti z njim nekdo drug."

Zakaj vse je ta projekt tako poseben, zaradi zahtevnosti?
"Ker še ni nihče smučal z njega, dejansko pa je to najzahtevnejši osemtisočak. Bolj nevaren, bolj mrzel, manj ljudi je na njem. Če jih je sto v koloni, bo že nekdo priskočil na pomoč, na K2 pa sta vedno le dva, trije, če so. Gora je slabo opremljena, več je ledeniških razpok, bistveno bolj nevaren hrib je."

Večno vprašanje: zakaj pa on to hoče, ker še nihče pred njim tega ni naredil?
"Kako pa je Hillary odgovoril, ko so ga vprašali, zakaj cilja na Everest? ‘Because it‘s there.‘ Ker je tam. Racionalno lahko razlagaš, ampak v končni fazi je odločitev - ali je to dodana vrednost, ker smo Slovenci tega sposobni, ali pa je to že malo več, ker gre za silna tveganja, saj to kot nož poseže v medsebojne odnose, tudi družinske. Vse to so velika vprašanja, ki jih mora nekdo, ki se o tem odloča, razčistiti. Moje mnenje je, da je Davo sposoben smučati s K2, ker ga pozna in sem ga na Everestu imel priložnost spremljati, si bi pa želel, da bi bil to nacionalni projekt, kot je bil Everest. Da bi za njim stala Planinska zveza Slovenije, ki pa ima interes spraviti na plano tudi druge odprave, mlajše alpiniste, da bi kam splezali nekaj v vertikali v visokih hribih. K2 bi skoraj moral postati projekt številka ena za leto 2017, kar pa ni.
Dobro bi bilo, da bi za njim stali tudi najboljši alpinisti, kot so Marko Prezelj, Aleš Česen, Luka Lindič, ki bi bili v odpravi in bi nadelali pot po Česnovi smeri - od Toma Česna, ki je splezal prvenstveno, do zadnjega tabora -, potem bi pa tam Davo šel na vrh in to odsmučal. Potreboval bi močno logistiko. Zaenkrat vse kaže na žepno odpravo, kar pa mislim, da ni najbolj idealna stvar. Ne rečem, da ni možno, ker so na ta način tudi že delali visoke hribe, tudi Reinhold Messner, ampak mislim, da bi si tak podvig, za katerim stoji Slovenija ali slovenstvo, zaslužil širši okvir, ki ga zaenkrat še ni."

Pa vas Karničar prepričuje?
"Ja, midva se medsebojno malo rukava ... Ti najini pogovori so konstruktivni in občinstvo ima kaj od tega."

Vaše domače pa vaši podvigi zagotovo tudi skrbijo.
"Da se človek takih hribov loti, to zelo veliko stane. Ne samo finančno, če posežem v filozofske vode: mi živimo iz kvalitetnih medsebojnih odnosov. To je tisto, kar daje okus in barvo našemu življenju. Taka odprava, kjer je vprašanje ne samo zdravje, ampak tudi preživetje, poseže v medsebojne odnose. Marsikaj postavi na kocko. Moj oče, sam kot gorski reševalec in alpinist to toliko bolj živo čuti in zato je včasih o tej stvari lažje molčati kot kaj govoriti. Zelo resne stvari so to. Ko smo bili mi na osemtisočaku Broad Peaku, tega nisem še nikoli rekel, sem jaz čutil, ne da bi komurkoli naredil krivico, ampak da sem se zelo zadolžil. Ne finančno ali moralno, saj nikomur nisem bil kaj dolžan, ampak v smislu duševnega miru. Morda zadolžil ni prava beseda."

Da ste jih gotovo najmanj vznemirili, odgovorno razmišljate ...
"Ampak je težko po svoje. Odločitev za tak vrh presega odločitev človeškega razuma. Hočem celo trditi, da alpinist, ki se odloči za osemtisočak ali pa za preplezati resno steno na nižjem hribu, ni sposoben tega sam nositi. Tisti, ki reče, to sem jaz naredil, to je moj ego, ki pri alpinistih itak šprica ven, laže. Tu se vedno zadolžimo v medsebojnih odnosih na zdrav ali pa nezdrav način. Tu mislim na razmerja, ki pri alpinistih lahko razbijejo tudi osnovne družine. Zato je ta odločitev vedno skupna, presega to: jaz bom šel tja in jaz bom to naredil. Kot marsikdaj v življenju in to je ena takih odločitev, ker ti nisi sam odgovoren za svoje življenje, že si do neke mere, ampak posegaš tudi v druga."

Posameznik je vselej del skupnosti, družine, prijateljev, zgodb, s tem, ko nekaj v alpinizmu ali drugje narediš, jih enako navdušiš ali raniš, tudi vi ste že izgubili prijatelje v gorah ...
"In v končni fazi se moraš vprašati tudi pred bogom, ali je to vredno, ker lahko ne prideš nazaj. Jaz sem staršema povedal, kje je moja oporoka, ko sem šel na osemtisočak. In sta samo obmolknila, kaj naj bi bila rekla, morda ne bi bil prišel nazaj. So stvari pri teh rečeh, ki sežejo res globoko." •

Tomaž Ranc

Fotografija: Prva samostojna slovenska medicinska odprava Hernia International v Gambiji, v sredini čepi Jurij Gorjanc. (Arhiv Jurija Gorjanca)