NeDelo - Miha Pribošič: V življenju uspe tistim, ki niso polovičarji; ki se vržejo proti svojemu cilju na glavo in brez varnostnega padala.
»Vesel bi bil, če bi imel leseno hiško. In sponzorja, ki bi mi omogočil, da bi ... samo plezal.« Jernej Kruder je enako plezanje. Njegova predanost gibanju v vertikali je nalezljiva in ves čas pogovora se mi v misli vriva prispodoba z vsemi drugimi dejavnostmi: v življenju uspe tistim, ki niso polovičarji; ki se vržejo proti svojemu cilju na glavo in brez varnostnega padala.
Zato 26-letnemu Jerneju uspeva. Pravkar se je vrnil z Majorke, kjer je po skoraj mesecu dni in v natančno 39. poskusu pleplezal najtežjo DWS smer Es Pontas. DWS je kratica za deep water solo in pomeni plezanje nad vodo brez varovanja. Sliši se vabljivo: morje, sonce, skala, dobri oprimki, in ko ne gre več, skok v vodo. Stvar se zaplete, ko je med plezalcem in vodno gladino deset, a včasih tudi več kot 20 metrov.
»V prvih dneh bivanja na Majorki sem se hotel samo privajati na padce z višine, a sem imel 'smolo', da tudi v zelo težkih smereh nisem padel. Zato sem se odločil kar takoj poskusiti v smeri Es Pontas, ki je bila glavni in edini cilj mojega potovanja. Najtežji gib je slabih deset metrov visoko, in ko sem prvič padel, sem ugotovil, da ni nič hudega. Sicer sem imel pozneje tri ali štiri malo bolj nerodne padce, a še tisti, ki je bil najhujši, ni bil tako grozen, da bi me prestrašil.«
Ključni del smeri je previsen del skale brez razčlemb približno deset metrov nad morjem, ko se mora plezalec v skoku pognati skoraj dva metra daleč do naslednjega oprimka. Jerneju je uspelo v drugem poskusu. Chrisu Sharmi, ki je smer pred desetimi leti »odkril« in prvi preplezal, šele v petdesetem. Pozneje je ni zmogel nihče več – do Jerneja.
Na sledi najboljšemu
Američan Chris Sharma ima med današnjo generacijo plezalcev status guruja. Kljub 35 letom pleza najtežje smeri. Na svetu sta samo dva plezalca s preplezano oceno 9b+, to sta Chris in 12 let mlajši čudežni deček, Čeh Adam Ondra.
»Chris me je ves čas plezanja spremljal v medijih in mi ponudil pomoč pri študiranju smeri. A sem se moral do prave oziroma svoje kombinacije gibov prebiti kar sam, ker njegovih gibov nisem mogel ponoviti. Na koncu mi je čestital, zadovoljen, da je smer po desetih letih nekdo ponovil.«
Predstavljam si Chrisovo zadovoljstvo, ko je užitek ob plezanju te kraljevske linije, kakor jo je sam imenoval, lahko delil še z nekom – z Jernejem iz Celja. Ne nazadnje, kakšen je smisel prelepe plezalne smeri, če je nihče več nikoli ne premaga. Chris Es Pontasa ni želel oceniti, a med plezalci se šušlja o oceni 9a+ ali celo o 9b. Tudi Jernej ni želel ugibati. Je preveč specifična, pravi. Dvometrski panterski skok sredi previsa je gib, ki mu zelo ustreza, po njegovem mnenju pa bi bil lahko nepremostljiva ovira tudi za plezalce, ki so močnejši od njega.
Ko gledam videoposnetek vzpona, razumem, zakaj ocena ni pomembna. Poezija gibanja na meji padca me navda z občutki, ki jih sicer začutim pri izjemnih plesnih predstavah. In tudi plesnih predstav ne ocenjujem s številkami.
Plezalne smeri so izdelki plezalcev; kot čevljar naredi čevelj in kipar kip, tako plezalec naredi smer. Izbere steno, oceni njene šibke točke, zanimive razčlembe, jo očisti krušljivih oprimkov, spleza, oceni in jo na koncu prepusti plezalni skupnosti. Želja vsakega iskalca novih smeri je, da bi nekje in nekoč našel kraljevsko linijo v skali – idealno smer, v kateri bi ob plezanju dosegel občutke transcendence. »Es Pontas je res kraljevska linija. Ne morem si predstavljati boljše smeri od te. Prelepo plezanje, skok sredi stene, morje spodaj in prekrasen obok,« se svetijo oči Jerneju.
Brez varovanja do uvidov
Jerneja motivira in vznemirja tudi soliranje, torej plezanje višjih bolderjev in plezalnih smeri brez varovanja. Soliranje – ta prekleta beseda, zaradi katere javnost tako rada obsoja in sodi, češ da gre za neodgovorne norce, ki se igrajo z življenjem. Zakaj soliranje, Jernej? »To so drugačni izzivi. Zanima me, kako lahko moč, ki jo imam, izkoristim v kritičnih trenutkih. Takšno plezanje od mene ne zahteva tako ekstremne fizične moči, zato pa toliko bolj močno psihično trdnost. Zame je to odlična igra, saj me zanima, ali bom obdržal mirno glavo tudi v kritičnih trenutkih.«
Igra? Igra z življenjem? Ampak saj to lahko razumem. S strmenjem v kamin z varnega zavetja toplega kavča je težko preizkušati meje, jih pomikati naprej in postajati boljši človek. Domišljam si, da gre za osebnostno rast in utrjevanje značaja. Gotovo je želja vsakega človeka, da svoje maksimalne potenciale lahko izkoristi tudi takrat, ko gre za nohte. In Jernej je našel poligon, da se vadi prav v tem.
Jernejeva najmočnejša plezalna disciplina je bolderiranje – plezanje krajših smeri v skali ali na umetni steni, kjer so težave skoncentrirane na nekaj gibov, plezalec se ne varuje z vrvjo, ampak če pade, doskoči na blazine. Splet je poln posnetkov neverjetno napornih treningov najboljših, ki na konicah prstov izvajajo komaj verjetne vaje. Kako se je Jerneju uspelo prebiti mednje? V svetovnem pokalu sodi med deset najboljših, pred dvema letoma je bil svetovni podprvak, preplezal pa je tudi nekaj izjemno težkih bolderjev v naravni skali. (glej video). Kako lahko parira tem obsedencem, ki vse dneve ponavljajo izjemno naporne treninge v telovadnici ali na steni?
Študij na prostem
In kako ob tem najde čas še za kaj drugega? Vprašam ga, ali študira. »Smeri študiram,« pove Jernej s pomenljivim nasmehom. »Plezanje je moje življenje. Ko sem dal šolo na stran, sem si rekel: če si to naredil, potem je to to; ne razmišljaj o drugih stvareh.« Ko ga poslušam, me prešine, da je prav ta absolutna predanost razlog, da je tako uspešen. Če bi lahko prodajal strast in pozitivno energijo, bi bil milijonar, a žal se od tega še ne da živeti. Ima kakšnega sponzorja? »Upam, da bom s tem vzponom lažje potrkal na vrata naših podjetij, ampak zavedam se, da to ni šport, ki bi prinašal velike denarje. Sicer sem pa skromen. Ne predstavljam si, da bi se vozil z dragimi športnimi avtomobili in stanoval v vili. Navajen sem potovati z minimalnimi stroški. Zdaj še gre, saj stanujem pri starših, ko pa se bo treba osamosvojiti, bi bil zadovoljen z leseno hiško in ravno dovolj denarja od sponzorjev, da bi lahko potoval po svetu in plezal.«