Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kaj naj rečem?

NeDelo - Grega Kališnik: Športni plezalci so se v gorenjski prestolnici za kratek čas poslovili enaindvajsetič. Mi tudi, sitni, zaradi konferansjeja.

Bi kdo smelo pomislil, da kranjska dvorana Zlato polje v športnem plezanju pomeni to, kar Planica v smučarskih skokih, če ne poletih. En takšen pojem, kajne, zaključek svetovnega pokala. Športni plezalci so se v gorenjski prestolnici za kratek čas poslovili enaindvajsetič. Mi tudi, sitni, zaradi konferansjeja.

Z leti zadeve, prireditve, gotovo rastejo, ako le niso v srži zgrešene. Kranjski, recimo mu spektakel, je gotovo trden prireditveni oprimek. Ki se je letos pokril z zgodovinskim dejstvom, da med najboljšo športno plezalko na svetu in njenim moškim ustreznikom sije ljubezen. Morda ni nezanemarljivo, da sta tako ona kot on iz Slovenije.

Kako je bilo pred desetletjem, ne vem, v zadnji petletki, kar sem eno novembrskih žalostnih nedelj namenil klajmberjem, pomnim, da je bila dvorana v Kranju vedno nabita. Z ljudmi in njihovimi emocijami. Na eni strani. Na drugi z mišičevjem, vrhunsko plezalsko tehniko, premagovanjem težnosti in kaj naj še rečem. Natipkam.

Ona ljubezenska vez in dejstvo, da letošnji svetovni vrh lahko v Kranju osvoji tudi Slovenec (Slovenka ga je predčasno), je organizatorje napeljala, da Gospodovega dne vstopnic ni bilo moč kupiti (kot vsa leta nazaj in tudi še v letošnjem polfinalu) samo po domače, na vhodnih vratih, ampak po vsej Sloveniji, na Eventimovih prodajnih mestih, na spletu in še kje. Skratka, obetalo se je sardinjenje. In resnici na ljubo si nisem predstavljal, da Zlato polje sprejme več klasja kot lani, pred(pred)lani.

Vsak dar je še lepši, ako je lično zapakiran. Kranjski finale je bil s paleto spremljevalnega programa, od merjenja onih, ki se najmočnejši počutijo v prstih, na svoj oprimek, na račun so prišli otroci, upam, da tudi ponudniki, prodajalci plezalske opreme, prvič smo v živo videli, kdo nam muziko meša, didžej, sam sem si kriv, ako so me motili reflektorji in mi je najmočnejši, rumen, svetil v edino oko, s katerim gledam v svet. Gotovo slabi pljučni kapaciteti ni bil v prid nastop cirkusantke na rjuhi dolge metre nad zemljo, hudo talentirane, saj mi je dih jemalo.

Ponovitev

Že lani sem dvorano po the endu zapuščal nekoliko kiselkast, letos se je ponovilo. Bilo je napeto pričakovanje, nato pa ...

Kaj naj rečem? K celostni podobi plezalske večernice, popoldnevnice sodijo organizatorji, plezalke in plezalci in, razumljivo, publika. Takole v hecu bi rekel, se zdi, da v Zlatem polju velja dress code, 90 odstotkov publike nosi volnene kape, puhovke. Uganimo, plezalski finale pridejo gledat oni, ki so nastopajoče pripravljeni buljiti, občudovati odprtih oči. Plezalci, ki ne sodijo v svetovni vrh in se z oprijemanjem in vertikaljenjem ne preživljajo. Ki so, ljubitelji, zaljubljenci v plezanje, prišli občudovat. In gotovo bi bilo mučno, ako bi rokohitrski program potekal v tišini. Zatorej je potrebna tudi, no, animir dama, prilagojeno plezanju, animir kerlc. In ta me je spomnil, zakaj sem bil lani slabe volje in letos še slabše.

Ker sem po naravi nesramen in brcnem na prvo žogo, sem svoje hudobne misli preveril pri nedolžnejših, prijaznejših. Pritrdili so mi, bili, ja, še bolj grobi od mene. Do koga, kaj naj rečem?

Do uradnega napovedovalca, povezovalca programa. Nekateri amaterski frikoti so tako občutljivi, da so mu zamerili celo ozkoslovnične napake, drugi me opozori, da Adam Ondra ne bi bil zadovoljen, če bi zvedel, kaj se v Kranju o njem govori, koliko dni je vrtoglavil v eni kapitalnih svetovnih sten. Ja, tudi Salzburg ni na Bavarskem, čeravno je tej lepi pokrajini bliže kot, denimo, Oslo. Je pa res, finale je bil v čisto vsakem stavku moškega spola. Pohvalno. Toda, včasih v težavnostnem, drugič vzdržljivostnem plezanju.

Kdor je bil v spektakel delovno vpet, ni zaznaval sveta okoli sebe, motenj, šumov. Tudi plezalec, ko je v smeri, bojda malone ne sliši, kaj se dogaja pod in okoli njega. Pa najsi pleše, pardon, kaj naj rečem, pleza na muziko, ki si jo je sam izbral, ali ono, ki so mu jo namenili prireditelji.

To, kar je počelo osem fantov in enako število punc, je snemala teve. Kdo se bo spopadel s steno, že več let napovedo uležani uvajalni bobnarsko-kitarski ritmi in že je junak v steni. Fantovska se je tudi polpoznavalcem zdela strašanska, grozilo je, da bodo finalisti omahnili, še preden nas bo povezovalec seznanil z vsemi letošnjimi njegovimi uvrstitvami. Torej, recimo Rus, Nemec v steni, mi pa poslušamo, kateri je bil pred mesecem na drugem koncu sveta. In ko na konicah prstov in ročnih členkih švica Francoz, naš Kaj naj rečem skuša od Slovenca izvedeti, kaj bo počel po končani športni karieri.

Da ne bi preveč nakladal, povezovalec je s svojimi domislicami, sem ter tja si je gotovo čestital za duhovitost, razbil repertoarni ritem nastopajočih, pa ne le pri onih v parterju in na tribunah, ki utegnejo trpeti za motnjami pozornosti. Ni se vedelo, ne kdo pije in kdo plača, ker plačali smo vsi, pili pa, kar smo imeli s seboj, ampak kdo pleza, kdo pa je priložnost že izpustil z rok. Publika ima poleg oči za plezalce žalibog tudi ušesa. Kako smešno je bilo, ko fantje vrha stene še od daleč niso ovonjali, naš kerl pa jim je naložil, da bo treba več trenirati. Pa se le popravil, da bodo morali malo potrenirati načrtovalci smeri. Napetost je dvigoval s spraševanji publike, no, kdo je zdaj na vrsti, koga še imamo, in morda sem bil edini, ki sem se hotel zadreti: »Dedek Mraz!« Je pa sem ter tja plezalce tudi neposredno naslovil, saj poznamo davaj za Slovana, gemma ali nekaj podobnega za Germane, ale pa lahko razumeš kot francosko ali dolenjsko, odvisno, ali je poudarjen e ali a.

Iz ust blizu vrhunskemu plezalskemu dogajanju izvem, da na vseh tekmah po svetu dogajanje komentirajo junaki, ki se v svoj posel hudo vživijo. V Franciji bojda vse mednarodne plezarije spremlja možak, ki tekmovalce v ničlo pozna in publiki posreduje strokovne podatke. Saj v dogajanje se je vživel tudi kranjski konferansje, gotovo poznavalec plezanja, saj se je z našimi, Slovenci in Slovenkami, tikal. Če se prav spomnim.

Pred vsakim nastopom se je vprašal: »Kaj naj rečem?« In si sam tudi na predolgo odgovoril.

Pozneje, v miru pred domačim ognjiščem, sem gledal še en finale svetovnega pokala. V tišini, zbranosti, komentirano, da bi razumel tudi plezalsko nevpet. Ne da bi enkrat samkrat slišal največjo sovražnico slovenskega plezalskega jezika, tvorino. Bilo je v nekem drugem Kranju. Zvok in slika, kot se šika, če ju znaš pravilno uravnotežiti.

Pa kdo mi je vsega skupaj kriv, kaj pa silim na Gorenjsko? Ampak saj sem plačal. Tako in drugače. Poceni, otroka sta imela zastonj, in drago (živci, saj veste).

Grega Kališnik 

NeDelo 04.12.2016 15:00

 

Kategorije:
Novosti PLE SLO TEK Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti