Gorenjski glas - Jelena Justin: Donačka gora (883 m)
Donačka gora (883 m) – Gora, na katero pelje prva nadelana planinska pot v Sloveniji in ima ime po sv. Donatu, čigar cerkvica stoji ob njenem vznožju. Gora, kjer imata dež in strela mlade. Njeno staro ime je Rogaška gora.
Donačko goro imenujejo Vzhodni Triglav. Če se proti njej pripeljemo z zahodne smeri, ima skorajda obliko piramide, kljub temu da jo sestavljajo trije vrhovi: Ženčaj, Resenik in vrh Donačke gore, ki je na njenem skrajnem zahodu. Goro je že prvi predsednik Slovenskega planinskega društva dr. Fran Orožen označil kot izredno razgledno vzpetino; in res je razgledna. V zgodovino slovenskega planinstva pa se je vpisala tudi po svoji temni plati. Verjetno zaradi izrazite lege in različnih zračnih tokov domačini radi rečejo, da imata na Donački gori dež in strela mlade. Prava tragedija se je zgodila v 18. stoletju. Na njenem vrhu je namreč tedaj stala cerkev sv. Donata. Pisal se je 6. avgust 1741, ko je bila cerkev polna romarjev. Bil je vroč in soparen dan, ko so se nad Donačko goro pripodili črni nevihtni oblaki. Strela je udarila direktno v cerkev in 59 romarjev je bilo mrtvih. Strela je bila tako silovita, da so se zvonovi skotalili navzdol po hribu, do tam, kjer danes stoji cerkev Sv. Donata. Razsežnost omenjene nesreče je v slovenski planinski zgodovini brez primere.
Avtocesto Ljubljana–Maribor zapustimo v Dramljah in se usmerimo proti Šentjurju in Rogaški Slatini. Nadaljujemo do Rogatca, kjer nas oznake za Donačko goro usmerijo levo. Začnemo se vzpenjati po asfaltirani cesti vse do Rudijevega doma na nadmorski višini 590 metrov, kjer parkiramo. Od doma nadaljujemo po kolovozu v gozd, kjer se kmalu pot odcepi desno v breg. Še prej nas tabla opozori, da vstopamo v bukov pragozd, ki meri 28 ha in je zaščitena naravna dediščina. Pot nas v okljukih pelje proti vrhu. Zaradi res udobnega vzpona in lepo speljane poti ne bomo imeli občutka, da se strmo vzpenjamo. Pot so ravnokar očistili podrtega drevja in to je tudi edini poseg, ki se v gozdu opravi. Ko smo že precej visoko, pot teče mimo ogromne skale, na kateri je spominska plošča, posvečena dr. Ernstu Frölichu, Dunajčanu, ki je leta 1853 nadelal planinsko pot na Donačko goro za zdraviliške goste iz Rogaške Slatine. To je bila tudi prva nadelana planinska pot v Sloveniji. Od omenjene skale naprej je po dežju lahko precej blatno, sicer pa je pot več kot udobno speljana. Tik pod vrhom, ko dosežemo greben, se preko drobnih skal povzpnemo na vrh, ki ga krasita slovenska zastava in ogromen kamnit steber s križem na vrhu. V stebru stoji mali kip Matere božje, na drugi strani pa je vpisna knjižica z žigom Slovenske planinske poti. Samo teme gore je precej zaraščeno, zato je še najlepši razgled proti zahodu, kjer se vidi kot na dlani sosednji Boč in vinorodne Haloze. Na severozahodu se pokaže Pohorje, ob jasnem vremenu vidimo celo Kamniško-Savinjske Alpe.
Po grebenu se lahko sprehodimo tudi na vzhodni vrh, kjer se bomo vmes celo spopadli z jeklenicami, ki odlično zavarujejo zahtevnejši del poti. Ker nas pri Rudijevem domu čaka avto, je najbolje, da se vrnemo po poti vzpona, sicer pa z vzhodnega vrha lahko nadaljujemo naprej do doline, mimo cerkvice sv. Donata, ki leži na prisojnem pobočju pod goro. Od cerkvice se bomo do Rudijevega doma morali ponovno povzpeti. Če nam to ni odveč, bomo na ta način najlepše zašpilili prijetno turico na skrajnem vzhodu Karavank.
Nadmorska višina: 884 m
Višinska razlika: 294 m
Trajanje: 1 ura in 30 minut
Zahtevnost: 1 / 5