Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odšel iz službe

Delo - Brane Piano: ... in prepešačil Ameriko  | Oliver Tič alias Oli The Walker ...

... je v 175 dneh prvi prehodil 6840-kilometrsko TransAmerica Trail od vzhodne do zahodne obale ZDA.

»Mnogi so že peš prečkali Združene države Amerike od vzhoda do zahoda, a po krajših in lažjih smereh. Po poti TransAmerica, ki je daljša in zahtevnejša, saj gre 200 kilometrov skozi puščave in se povzpne v Koloradu v Skalnem gorovju na 3518 metrov visoki prelaz Hossier, kolikor vem, ni še nihče prišel do konca. Ljudje ob poti, ki na njej vsako leto naštejejo 300 do 400 kolesarjev, ne pa pešcev, so mi pripovedovali, da je zadnji, ki je poskušal pot prehoditi, obupal nekje v Wyomingu,« pripoveduje Oliver Tič iz Slovenskih Konjic. Mimogrede, junaka smo v Nedelu s člankom tudi pospremili na pot v tedaj neznano.

Presunjen

Po vrnitvi domov si še ni čisto opomogel. Ne toliko od telesnih naporov, bolj je presunjen zaradi čustev, ki ga oblivajo v teh dneh zaradi dobrih ljudi, ki so mu na poti pomagali, ter zaradi prisrčnega sprejema v domačem kraju.

Karmen in Edi Sprah, ameriška Slovenca, sta se iz Filadelfije pripeljala 420 kilometrov v Yorktown in ga pričakala na cilju, potem pa sta ga z avtomobilom spravila še na drugo stran ZDA in na letališče v New Yorku. Na zagrebškem letališču Pleso ga je pričakal poln avtobus prijateljev, v nedeljo pa so mu kar na noči čarovnic sredi Slovenskih Konjic pripravili še sprejem.

Oliver Tič, star 32 let, za prijatelje Oli, za vse, ki so ga med potjo spremljali na FB-strani in na blogu, pa Oli The Walker, je na pot krenil v Astorii v zvezni državi Oregon in se ob prihodu v Yorktown v zvezni državi Virginia za vedno vpisal na ne tako kratek seznam ekstremnih podvigov Slovencev. Na poti je prečil več narodnih parkov, tudi Yellowstone, Skalno gorovje in puščave, šel je skozi deset ameriških zveznih držav, Oregon, Idaho, Montano, Wyoming, Kolorado, Kansas, Missouri, Illinois, Kentucky in Virginijo. Nujno opremo, telefon za zvezo s svetom in s spletom, oblačila, spalno vrečo, zemljevide in nekaj najnujnejših živil je pred seboj potiskal v otroškem vozičku na treh kolesih, ki ga je poimenoval The Will – Volja.

Na pot je odšel 6. maja, na cilj je prispel 28. oktobra. Na svojem blogu se je nazadnje oglasil 30. avgusta: »Proti koncu je šlo na tesno predvsem s časom. Iztekal se mi je šestmesečni ameriški vizum. Dotlej sem dnevno povprečno prehodil po 40 kilometrov in si kakšen dan zaradi okvar vozička ali premočenih oblačil vzel prosto, 1. septembra pa sem uvidel, da moram vsak dan prehoditi po 60 kilometrov. Zato se skoraj dva meseca več nisem imel časa oglašati na blogu, skrbel sem samo za svoj FB-profil, še jedel sem večinoma kar med hojo.«


Rinil je 6840 kilometrov. Foto: arhiv Oliverja Tiča

Rekel vam je

Tič je za pot namenil celo leto, prav zaradi vizuma pa bi jo moral prekiniti, za kratek čas zapustiti ZDA in se vrniti z novim dovoljenjem, kar bi močno povečalo stroške in pomenilo veliko izgubo časa. »Čimprej moram priti do konca, sem se odločil,« pojasnjuje ekstremni pohodnik, ki ob prihodu na cilj ni izrekel kakšnih velikih besed, temveč je kot sicer preprost in priljubljen fant dejal tole: »Sem vam rekel, da mi bo ratalo.«

Za napore se ni posebej telesno pripravljal: »Predvsem sem potreboval denar, zato sem imel dve službi. Delal sem v mariborskem SportDirektu, potem pa še v gostilni. Na nogah sem bil po 16 ur in sem rekel, da bo to moralo zadostovati. Sicer pa telesna pripravljenost ni vse – 80 odstotkov je v glavi, le 20 odstotkov v nogah.«

Na poti ga je dohitel Andrej Zaman, ki se je TransAmerice lotil s kolesom. Tič: »Mislim, da jo je prevozil v 23 dneh, torej je v dveh dnevih in pol zmogel toliko kot jaz v enem mesecu.«

Kakšne posebne prehrane, ki bi telesu omogočila lažje premagovanje naporov, si ni mogel privoščiti: »Moj dnevni proračun je znašal 10 dolarjev, jedel in pil sem, kar sem si lahko privoščil. Pa če mi ne bi finančno pomagali prijatelji, med potjo pa so se pojavili tudi sponzorji, si letos podviga še ne bi mogel privoščiti. No, vedno sem pazil, da sem zajtrkoval, najpogosteje samo toast, nutello, marmelado ali kosmiče. Seveda bi mi bilo z ustrezno prilagojeno prehrano lažje. Kadar sem potreboval meso oziroma beljakovine, sem si privoščil hamburgerje ali pico. Ljudje ob poti so me velikokrat presenetili, ko sem kje hotel poravnati račun, pa je bilo vse že plačano.«

Izčrpan niti malo ni. »Fizično se nekaj dni po vrnitvi počutim bolje kot pred odhodom, še najbolj si moram spočiti od čustev, ker me vsi hvalijo in sem nekakšna zvezda, čeprav tega nisem pričakoval, niti nisem o tem razmišljal. Na pot pač nisem odšel zato, da bi bil prvi ali postal slaven.«

Ali Oli, ki je pred nekaj leti dvakrat prehodil Slovenijo, pa mu je postala premajhna, že načrtuje nove podvige? »Zdaj si moram čimprej spet poiskati službo. V tisti, ki sem jo spomladi pustil, mi je bilo lepo, a moral sem na pot. Znanci so me odvračali, češ boš potoval, ko boš star. Jaz pa sem jim odgovarjal, kaj pa, če nikoli ne bom star. Načrte imam, a jih še ne bom razkril. Če zdaj kaj napovem, bom moral tisto tudi izpeljati. Povem lahko le, da bo šlo za nekaj velikega in gotovo za drugo celino.«

Kaj pa je najpomembnejšega prinesel z one strani luže? »Spoznanje, da človek za srečo potrebuje kaj čisto minimalnega, ne pa materialnih stvari,« pove. 

  05.11.2016  
Odšel iz službe in prepešačil Ameriko


Delo (12.06.16: Po svoje: Pustil je službo in šel na pot.


 
Ko je poreboval beljakovine, so padali hamburgerji.
Foto: arhiv Oliverja Tiča

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti